Dr. Maca Jogan

»Naraščajoča nevednost pri mladih ni naključna«

Zaslužna profesorica na ljubljanski FDV dr. Maca Jogan je spreminjanje odnosa Slovencev do polpretekle zgodovine raziskala že pred leti, svoja dognanja pa je objavila leta 2013 v Teoriji in praksi v članku »Samostojna Slovenija in kolektivni zgodovinski spomin«; pri predstavitvi ji je pomagala raziskovalka Centra za raziskovanje javnega mnenja Živa Broder. V članku je Joganova posebno pozornost namenila mladim, pri katerih je ugotovila krepitev skepse do partizanskega odpora in posledično naraščanje simpatij do domobranstva. »Vsak tretji mlad človek ima pozitiven odnos do pojma domobranstvo, negativen odnos pa komaj vsak peti,« je leta 2013 zapisala ugledna akademičarka.

Ali so se trendi, na katere ste opozorili že pred leti, kakorkoli spremenili ali pa so se še stopnjevali?

Brez zanesljivih podatkov ni mogoče sklepati o smeri in jakosti trendov. Glede na povečano število vseh vrst medijev in stopnjevanje žaljivega in sovražnega govora do vsega, kar je povezano s socializmom in NOB, pa lahko pričakujemo, da se bo okrepila polarizacija.

Kakšni pa so po vašem mnenju vzroki za naraščajočo nevednost mladih glede narodnoosvobodilnega boja, okupacije, kolaboracije in povojnih pobojev?

Naraščajoča nevednost pri mladih ni naključna, temveč je posledica spremembe družbenega sistema in z njo povezanega zgodovinskega revizionizma kot podlage za urejanje vsakdanjega življenja. To poteka glede na cilje: obramba svobode, ki naj bi jo prineslo leto 1991, odprava totalitarizma, poudarjanje pomena večstrankarskega političnega sistema in prednosti demokracije. Uresničevanje teh ciljev se opira na zavračanje vseh tistih dogajanj, ki so sploh omogočila obstoj slovenskega naroda: gre za narodnoosvobodilni boj v času druge svetovne vojne – ko je bil cilj vseh okupatorjev njegovo uničenje –, ki je skrčen na komunistično revolucijo, zoper katero so se že v času vojne borili »pravi rodoljubi«, to so slovenski domobranci, pri katerih je zamolčano, da so se proti »komunistom« borili kot pripadniki SS-policijskih enot.

In kako tako revidirana zgodovina prodira v kolektivno zavest?

NOB in kasnejši zgodnjesocialistični razvoj – obremenjen s poboji in označen le kot »komunistični« – naj bi bila zločinska, zato se ta dediščina po eni strani briše iz zgodovinskega spomina, po drugi pa nadomešča s polresnicami in lažmi, pri čemer odigravajo pomembno vlogo mediji, tako javni kot zlasti zasebni. Ne preseneča, da se na primer po podatkih Slovenskega javnega mnenja iz leta 2012 vsaka četrta mlada oseba – torej do 30. leta starosti – strinja s trditvijo, da so se domobranci borili za slovenske interese. Javni prostor v »svobodni« Sloveniji ni zaznamovan le z neprekinjenim protikomunističnim govorom, temveč tudi z vrsto drugih ukrepov. Tako so se že v času prve vladavine »pomladnih strank« začela odpravljati imena šol po partizanskih borcih in enotah: primerjava naslovov OŠ v šolskem letu 1986/87 z letom 2008/09 je pokazala, da se je to zgodilo pri več kot polovici šol.

Kakšna je torej vloga izobraževalnega sistema? Omenili ste, da pri pomanjkljivem učenju o drugi svetovni vojni ne gre za naključne nedorečenosti.

V učnem načrtu zgodovine za deveti razred je v tematskem sklopu »Slovenci v času druge svetovne vojne: boj za osvoboditev« navzoča »državljanska vojna – spopad med Slovenci«, ni pa kolaboracije. Nastavki za revizionistično razlago so že v tem temeljnem dokumentu, od učeče osebe in učnih pripomočkov pa je odvisno, kako bo celovito dogajanje predstavljeno. Kot primer navajam učbenik za zgodovino za deveti razred – javne – osnovne šole Raziskujem preteklost 9, v katerem je po predstavitvi okupatorskega nasilja v nadaljevanju najprej predstavljen do okupatorjev »lojalni« tabor, ki je bil »nestrpen do komunistov« in v katerem »so se postopno pripravljali na odpor«, kasneje pa je zapisano, da je »akcije odpora od ustanovitve pripravljala tudi Osvobodilna fronta«. Po naštetju nekaterih akcij OF je omenjeno, da so te akcije sprožile okupatorjevo nasilje nad civilnim prebivalstvom, zato so streljali talce, zapirali ljudi in jih pošiljali v »internacijska taborišča«. Ker pa večina osnovnošolcev obiskuje tudi verouk, je vredno omembe, da je protikomunistična usmerjenost izrazito navzoča v veroučnem učbeniku za deveti razred Gradimo prihodnost.

Kakšne pa so družbene posledice nepoznavanja velikih zgodovinskih tem 20. stoletja med mladimi?

Vedno bolj nevedni mladi ljudje so ob dolgotrajnem učinkovanju »pravih resnic« lahek plen različnih manipulacij in potencialni pokorni sluge močnih vodilnih oseb.