Pahorjev TEŠ6

Iskanje politične odgovornosti pri projektu TEŠ6 bi lahko primerjali z iskanjem igle v omari s šivalnim priborom. Da je elektroenergetika velika politika, je morda povsem razumljivo in tudi prav – je prepomembna, da bi jo prepustili strokovnjakom –, težava je v tem, da je elektroenergetika v Sloveniji pred leti izgubila nacionalnopolitično razsežnost in postala stvar ozkih, lokalnopolitičnih interesov, ki skrbijo za svoje vrtičke in za to, da kdo drug ne pogleda predaleč čez plot. Energetiko smo spremenili v mrežo prepletenih svetovalnih pogodb, s katerimi se vzdržuje navidezni mir.

Projekt TEŠ6 – če bi v grobem morali povzeti to velikansko zgodbo – je ena od posledic takšnega politikantstva. Recimo tega, da ima stranka SD v Šaleški dolini pomembno volilno bazo, zaradi česar se je njenim veljakom v zadnjih desetih letih nekajkrat zameglila zdravorazumska presoja. Lahko bi poimensko našteli politike, ki so vedeli, da velenjski premogovnik ne bo zmogel zagotavljati dovolj poceni premoga, da bi bila naložba v TEŠ6 donosna, pa so to javno, navadno pred volitvami, vedno znova zanikali. Naložbo so branili zaradi zagotavljanja delovnih mest, dokler zaradi varčevanja niso bili prisiljeni odpuščati zaposlenih v TEŠ ali rudniku.

Sklep parlamentarne preiskovalne komisije pod vodstvom poslanca Matjaža Hanžka o politični odgovornosti vlade Boruta Pahorja in njegovih ministrov Mateja Lahovnika in Franceta Križaniča v zvezi s TEŠ6 je tako logičen, Pahorjev odgovor iz tega tedna, češ da so bile vse ključne odločitve v zvezi s projektom sprejete že v preteklosti ali v drugih, od njega neodvisnih krogih, pa sprenevedanje. »Investicije ni vodila in izvajala vlada ali ministrstvo, pač pa družba TEŠ, ki je v lasti HSE in le posredno v državni lasti,« je zapisal Pahor, ki je morda že pozabil, kako trmasto je njegova tedanja stranka SD podpirala glavnega izvrševalca investicije Uroša Rotnika in kako je napadala vse, ki bi utegnili s kritiko ogrožati projekt gradnje TEŠ6.

TEŠ6 je napaka iz preteklosti. Nedvomno bi ga bilo mogoče zgraditi ceneje, a je zaslepljenost izvajalcev investicije slabšala pogajalski položaj pri dogovarjanju z Alstomom, če že ni bila posledica kakšnih kriminalnih dejanj.

Medtem pa glavna težava ostaja. Slovenska energetika je razdeljena na dva bloka. Na Holding Slovenskih elektrarn s TEŠ6, ki ga večinoma nadzoruje krog ljudi okoli SD, in na tako imenovani drugi steber okoli krške jedrske elektrarne, vse do njenega sklada za razgradnjo, ki ga nadzoruje drug krog ljudi, večinoma povezanih s stranko SDS. Oba sta še naprej zavezana svojim ozkim interesom.

Stebra sta bila za časa prve vlade Janeza Janše ustvarjena s politično prozorno utemeljitvijo, da bo tako konkurenca v Sloveniji večja, konkretni učinek takšnega vrtičkarstva pa je bil, da se en politični krog ne vtika v zadeve drugega. Po svoje imamo v energetiki status quo, v katerem roka roko umiva. Naložba v TEŠ6 nas je drago stala, a verjetno nas ravno tako drago stane to, da s poceni elektriko iz javne jedrske elektrarne v Krškem največ služi Petrol, katerega največji zasebni lastnik se skriva za fiduciarnim računom na Češkem. Tako je tudi treba brati Hanžkovo poročilo o TEŠ6, ki govori o ugrabljeni državi, dejansko dvakrat ugrabljeni državi.