Vrnili smo se v čase pred padcem berlinskega zidu

Ljudje hočejo danes enako kot v preteklosti: streho nad glavo, zaposlitev, spodobno plačo, pokojnino in boljšo prihodnost za otroke

Vrnili smo se v čase pred padcem berlinskega zidu, v čase hladne vojne. Predsednik ZDA Donald Trump je v sporu s Kitajsko zaradi trgovine in Rusijo zaradi Sirije. Ob tem se odnosi med Moskvo in Kitajsko krepijo, v Guardianu piše Larry Elliott.

V zgodovinskih knjigah lahko beremo, da je prva hladna vojna trajala od leta 1945 do 1990 in dobil jo je Zahod. Kapitalizem je premagal komunizem, svoboda pa tiranijo. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je Zahod državam na območju nekdanje Sovjetske zveze predpisal šok terapije za vzpostavitev tržnega gospodarstva, na globalni ravni je bila vzpostavljena svobodna trgovina. Leve stranke so podprle ta program. Prenehale so govoriti o socializmu in sprejele potrebo po več konkurence, učinkovitosti in več prožnosti trga dela.

Pred propadom Sovjetske zveze je bila politika na Zahodu sredinska, uranotežena med ekstremnim komunizmom in ekstremnim kapitalizmom. V strahu, da bo marksizem zapeljal delavski razred, so stranke na levici in desnici od konca 19. stoletja izvajale reforme, s katerimi so porezale skrajnosti kapitalizma. Bismarck je uvedel pokojnine. Liberalna vlada je leta 1906 v Veliki Britaniji uvedla državo blaginje. Predsednik ZDA Rooswelt je v času velike depresije finančno središče Wall Street v New Yorku držal trdno na povodcu, našteva Elliott.

Pred propadom Sovjetske zveze je bila politika na Zahodu sredinska, uranotežena med ekstremnim komunizmom in ekstremnim kapitalizmom.

Ker je po drugi svetovni vojni ruska rdeča armada zasedla Vzhodno Evropo, v Franciji in Italiji pa so imeli močne komunistične stranke, Marschallov načrt, s katerim so ZDA pomagale povojni Evropi, ni bil samo humanitarne narave. Bil je tudi posledica strahu pred komunizmom in ugotovitve, da ljudje lahko gredo drugam, če kapitalizem ne bo služil običajnim ljudem.

Ta strah je splahnel, ko je postalo jasno, da je gospodarstvo v Sovjetski zvezi veliko bolje razvijalo in proizvajalo tanke in letala za vojno kot potrošne dobrine v času miru. S koncem hladne vojne je ugasnila ideologija komunizma kot alternativa kapitalizmu in težišče kapitalizma se je premaknilo iz zmerne sredine k skrajnosti.

Stranke, ki so v času hladne vojne verjele, da je njihova naloga poskrbeti, da bo kapitalizem delal za volivce, zdaj, po koncu hladne vojne, verjamejo, da je njihova naloga prilagoditi volivce kapitalizmu. Intervencija države ni bila ukinjena, samo novo obliko je dobila. Vlade so po padcu železne zavese verjele, da propada industrije niso mogle preprečiti in da njihova naloga ni več zagotavljati polne zaposlitve. Tako so začele reformirati državo blaginje tako, da so brezposelni danes prisiljeni sprejemati nizko plačana dela, revne pa podučujejo, da naj manj kadijo in pijejo ter naj se bolj zdravo prehranjujejo. Ker je komunizem kot alternativa kapitalizmu propadel, verjamejo, da ljudje nimajo več kam iti.

Stranke, ki so v času hladne vojne verjele, da je njihova naloga poskrbeti, da bo kapitalizem delal za volivce, zdaj, po koncu hladne vojne, verjamejo, da je njihova naloga prilagoditi volivce kapitalizmu.

Politika brezizhodnosti je v polni meri zacvetela v zadnjih desetih letih, ko so vlade po izbruhu finančne krize izvedle ostre varčevalne ukrepe. Tisti, ki so povzročili največjo finančno krizo po drugi svetovni vojni, so ostali nekaznovani. Tisti, ki so žrtve njihovih ekscesov, so bili kaznovani z ostrimi varčevalnimi ukrepi. Grčija in druge krizne države niti sanjati niso mogle o kakršni koli pomoči po modelu Marshallovega načrta ali enakem odpisu dolga, kot ga je bila leta 1953 deležna Zahodna Nemčija.

Le redkim se toži po časih hladne vojne in delitvi Evrope z železno zaveso, a tudi obljube iz začetka 90. let prejšnjega stoletja niso bile uresničene. Liberalizacija trgov ni prinesla blaženosti, ampak so orgije s finančnimi špekulacijami leta 2008 povzročile globalno finančno krizo. Življenjski standard na Zahodu je še naprej rasel, a počasneje kot prej. Rast produktivnosti je zastala.

Kitajska, ki je po koncu hladne vojne najbolj uspešna, je ta razvoj dosegla po stari srednji poti. Krepka rast je omogočila veliko zmanjšanje revščine, država skrbno regulira kapitalske tokove in ohranila višje ovire za trgovino kot jih imata ZDA in Evropa. Kitajska država je ostala lastnica velikega dela industrije. Kitajska je postala bolj prijazna za trge, a z omejitvami.

Prevzem tržne logike se je za levosredinske stranke pokazal kot katastrofa. Bile so uspešne do prvih let novega tisočletja, ko je zahodne trge preplavljalo poceni blago s Kitajske, brez idej so ostale po letu 2008, ko je udarila finančna kriza. Kjer bi moral biti načrt za vnovično regulacijo kapitalizma, zeva intelektualna praznina, opozarja Larry Elliott.

Ljudje ne morejo razumeti, zakaj jim globalno gospodarstvo ne more zagotoviti, kar so jim pred pol stoletja lahko zagotavljale nacionalne države.

Nauk te zgodbe bi po njegovih besedah moral biti, da morajo tradicionalne stranke začeti izvajati politiko, ki dela za ljudi. Izkušnje kažejo, da so rezultati upravljanega kapitalizma, kakršnega smo poznali v času hladne vojne, dajal boljše rezultate, kot prosti oziroma neoliberalni kapitalizem, ki ga imamo zdaj.

Drugi nauk bi moral biti, da ljudje ne verjamejo, da je globalni kapitalizem naravna sila, ekonomski ekvivalent »zveri z vzhoda«, ki je ni mogoče udomačiti. Ljudje si danes želijo enako, kot so si želeli včasih. Imeti hočejo zaposlitev, spodobno plačo, pokojnino, streho nad glavo in občutek, da se bo njihovim otrokom godilo bolje kot njim. Ne morejo razumeti, zakaj jim globalno gospodarstvo ne more zagotoviti, kar so jim pred pol stoletja lahko zagotavljale nacionalne države.

Če tradicionalne stranke ne bodo prišle na dan z odgovori, bodo volivci rešitve iskali drugje. Vzpon populizma razblinja prepričanje, da nimajo kam iti.