Evropske vrednote bi morale veljati za vse enako

Evropska komisija z različnim ravnanjem glede Španije in Poljske seje dvom, da je nevtralna »varuhinja evropskih pogodb«

V Nemčiji je bil za zapahi človek, s katerim se bo Evropa morala še nekaj časa ukvarjati. Predsednika katalonske vlade Carlesa Puigdemonta lahko obravnavamo kot borca za svobodo, žrtev španskega sodstva ali voditelja. Njegov primer je mogoče rešiti le politično, po pravni poti ni rešljiv. Vlada v Berlinu se kljub temu obnaša, kot da s primerom Puigdemont nima nič, odločitev o njegovi izročitvi Španiji prepušča sodiščem. Vodilna sila v Evropi ne vodi, ampak se temu izogiba. V klubu tistih, ki se izogibajo, namesto, da bi vodile, so vse članice EU in tudi bruseljska evropska komisija.

Vse obravnavajo zatiranje in zapiranje članov odstavljene katalonske vlade kot špansko notranjo zadevo. Ob tem, ko se ima EU za unijo, v kateri imajo državljani, med katerimi so tudi Katalonci, neposredne pravice, se v španski krizi obnaša kot klasična zveza držav, ki brani le pravice svojih držav članic.

Do zdaj so bili federalizem, subsidiarnost in pravice vseh narodnih manjšin osnova evropskih vrednot. Kjer so te bile v nevarnosti, je EU zahtevala dialog in sporazum. Tako je bilo tudi takrat, ko je ena stran enako kot katalonski separatisti uporabila ilegalna sredstva, v Neue Zürcher Zeitung piše odgovorni urednik Eric Gujer. Tudi navduševanje Bruslja nad Evropo regij ne temelji na zapornih nalogih.

Do zdaj so bili federalizem, subsidiarnost in pravice vseh narodnih manjšin osnova evropskih vrednot. Kjer so te bile v nevarnosti, je EU zahtevala dialog in sporazum.

Ravnodušnost, ko govorimo o Kataloniji, je še toliko bolj čudna, ker uradna Evropa na vzhodu ravna povsem drugače, saj Poljski zaradi reforme pravosodja grozi s sankcijami in tako zelo jasno zagovarja pravice Poljakov, kot državljanov unije. Na Poljskem je zanjo neodvisnost sodišč in delitev oblasti vrednota, ki je nihče ne sme ogrožati.

Evropska komisija z različnim ravnanjem glede Španije in Poljske seje dvom, da je nevtralna »varuhinja evropskih pogodb«. Bolj se obnaša kot nekdo z zahoda, ki vzhodu želi dati lekcijo, kako konservativna in nacionalna še sme biti članica EU v 21. stoletju. To je ena unija z zelo različnimi mentalitetami. Upravičene dvome glede reforme pravosodja na Poljskem povezuje z zniževanjem subvencij EU. To možnost pritiska ima na voljo in ga hoče nedvomno tudi uporabiti. S finančnimi sankcijami grozi tudi Madžarski in Slovaški zaradi korupcije in mafijskih struktur.

V Vzhodni Evropi sta bogatenje pripadnikov elite in organizirani kriminal zelo hud problem, a tudi pri tem se lahko vprašamo, ali EU uporablja enaka merila. Na enak način bi lahko razpravljali, zakaj v južni Italiji mnogi projekti, ki jih financira EU, nikoli niso končani. V Atenah so pred izbruhom finančne krize svoj proračunski primanjkljaj prav tako skrivali s kriminalnimi metodami, pa zaradi tega niso bili kaznovani z znižanjem evropskih subvencij.

Zakaj Bruselj v vzhodnih članicah ukrepa, pri zahodnih članicah pa vsi gledajo vstran?

Zakaj Bruselj v vzhodnih članicah ukrepa, pri zahodnih članicah pa vsi gledajo vstran? Eric Gujer razlaga, da do odgovora na to vprašanje pridemo, če se odmaknemo od posameznih primerov in pogledamo razmere EU v celoti. Te niso dobre, zato govorimo o francosko-nemški pobudi. Ni treba biti prerok za napoved, da bo ta pobuda na koncu izpadla zelo borno, ker sta Pariz in Berlin pri glavnih točkah preveč vsak na svojem bregu, da bi se lahko dogovorila za kakšno veliko spremembo.

V takšnih razmerah se dela politika z drugimi (manjšimi, a kljub temu učinkovitimi) sredstvi, kot je brezbrižnost, ko govorimo o Španiji, in aktivnost, ko govorimo o Poljski. EU tako ni več skupnost z normami, ki veljajo enako za vse. Nekatere vrednote so očitno bolj enake kot druge. Majhna skupina očitno misli, da lahko odloča, katera načela so v uniji bolj pomembna in predvsem kdo odloča o njihovi uporabi oziroma neuporabi.

Nemčija kot vodilna članica EU to dopušča, čeprav ima tesne povezave s Poljsko in drugimi članicami EU na vzhodu. Vlada kanclerke Angele Merkel v Berlinu je prav tako dopustila, da je Bruselj lahko privolil v popuščanje nekdanjemu predsedniku britanske vlade Davidu Cameronu pred referendumom o izstopu Velike Britanije iz EU, da bi tako zmanjšal možnosti za izstop Britancev. Pa bi bilo v interesu Nemčije, da referenduma sploh ne bi bilo, saj potrebuje Veliko Britanijo v EU kot državo, ki razmišlja tržno in liberalno, kot protiutež Franciji.

Francija je recimo lahko leta kršila Maastrichtsko pogodbo, ki omejuje javnofinančni primanjkljaj in javni dolg.

Politiko je mogoče delati tudi z neukrepanjem in Nemčija je pri tem prav tako svetovna prvakinja. Realna politika, ki je boljša od militantnega idealizma, bi bila, da bi vladi v Varšavi, ko bi nasprotovala koncesijam Londonu, ker želi za svoje državljane ohraniti prost dostop do trgov dela, pokazali nekaj prizanesljivosti pri reformi pravosodja in jo tako omehčali. Tudi v preteklosti nekatere članice zaradi kršenja temeljnih norm niso bile kaznovane zgolj zato, ker so velike ali pomembne. Francija je recimo lahko leta kršila Maastrichtsko pogodbo, ki omejuje javnofinančni primanjkljaj in javni dolg.

Takšno popuščanje Bruslja je v tako heterogeni skupnosti, kot je EU, razumno, a veljati mora za vse enako. Španci in Katalonci morajo sami najti rešitev za nadaljnje skupno življenje, pa tudi Madžari in Poljaki morajo sami odločiti, koliko časa še hočejo živeti v avtoritarni demokraciji Viktorja Orbana in Jaroslawa Kaczynskega. Vsak o svoji sreči odloča sam, v to ni mogoče nikogar prisiliti.

Uradna Evropa lahko ponudi le pomoč in izvaja omejen pritisk. In to bi po besedah Erica Gujerja tudi morala početi. Madrid, Varšava ali Budimpešta se morajo kot članice EU, h kateri so pristopile, soočiti s kritiko. Ta kritika pa mora biti nevtralna in preudarna ob razumevanju, da je EU križanec med skupnostjo 500 milijonov državljanov in zvezo suverenih držav. To pa ne pomeni, da evropska komisija enkrat lahko ukrepa tako, kot da bi bila zveza držav, drugič pa kot skupnost državljanov.

Demokracija izhaja iz ljudi, ne iz Bruslja.

Vrednote so orožje, ki ima lahko hude posledice, če je uporabljeno nepremišljeno. Če evropska komisija proti enim vladam ukrepa ostro, druge pa podpira, doseže nasprotno od želenega. S takšnim ravnanjem poleg tega zbuja sum, ima za bregom nekaj drugega, kot hoče pokazati. Ker je jasno, da ni možnosti za uresničitev načrta za poglabljanja unije, saj Berlin in Pariz po finančni krizi ravnata odločno kot nacionalni državi, se je evropska birokracija začela obnašati politično. Tesnejše povezovanje skuša doseči skozi zadnja vrata s standardi, ki jih postavlja sama in s katerimi se postavlja v vlogo »varuhinje evropske demokracije«. To je stari boj za oblast med evropsko komisijo, evropskim parlamentom in državami članicami, preoblečen v »vrednote«. Ta poskus bo spodletel, ker demokracija izhaja iz ljudi, ne iz Bruslja, zaključuje Eric Gujer.