Pričevalci v službi resnice

Kaj je edina stvar na svetu, ki je daljša od življenja Borisa Pahorja? Oddaja, ki jo o Borisu Pahorju posname Jože Možina.

Pred leti smo fascinacijo z Borisom Pahorjem še razumeli. Bil je star, preživel je koncentracijsko taborišče in napisal je veliko knjig, ki jih nihče ni prebral. Zdel se je živ spomenik evropski zgodovini, vse dokler ni raje postal spomenik Mladinski knjigi in Cankarjevi založbi. S tem, ko je postal spomenik, pa na žalost ni obmolknil, ampak je še naprej trosil svoje rasizme in nacionalizme ter postal nekakšen dežurni bevskač, za katerega nam je velikokrat nerodno, še preden spregovori. Pri tem Pahor sam niti ni toliko kriv, krivi so mediji, ki nobeni njegovi neumnosti ne pustijo, da bi jo odnesel veter, ampak jih vestno beležijo, kakor bi imele kakšno posebno vrednost. Jožetu Možini so se Pahorjeve besede zdele tako nepozabne, da mu je posvetil kar tri oddaje svojih Pričevalcev. Slovenska vest stoletja, kakor je oddaja podnaslovljena, skupaj traja kar pet ur, ogledati pa si jo je mogoče v treh delih, ki jih je marca in aprila predvajala nacionalka.

Osrednji problem ni Pahor, problem je Možina, ki je naredil obrtniško tako slabo oddajo (Ali je to film? Kaj sploh je to?), da si je nacionalka ne bi smela privoščiti predvajati. Kamera je pet ur nepremično zalepljena na obraz govorca, ki ga le s težavo razumemo. V prvem delu sedi v naslanjaču in čedalje bolj leze vase, gledalcem pa se odpira pogled v njegove nosnice. V drugem delu oddaje v Pahorjevih očalih vidimo odsev kamere, nemalokrat se v njem zasveti tudi sam Možina. Pahor se, razumljivo, marsičesa ne spomni, našteva netočne zgodovinske podatke in po spominu ukrivlja resnico. Marsičesa se ne spomni niti Možina, ko se Pahor denimo ne more spomniti, kdo je avtor romana Ljubezen, sekunde mučnega spominjanja niso izrezane. Prav tako ni izrezano, ko se domisli, da je bil to Rožanc, in Možina modro doda, da Tine Rožanc (bil je Marjan, mimogrede). Če Možina ne bi bil tausendkünstler, bi tovrstne napake lahko opazila njegova ekipa, morda tudi uredniki, a je očitno presodil, da bo »slovensko vest stoletja« na plečih nosil sam.

A pričevanja je mogoče delati tudi drugače. To z oddajo Spomini dokazuje Janez Lombergar, ki v nasprotju z Možino ne sili v prvi plan, njegovo delo pa je podprto s strokovnjaki tako na znanstvenem (pri pripravi oddaje sodeluje več osrednjih institucij, pod njo pa je podpisanih tudi več zgodovinarjev in doktorjev znanosti) kot tehničnem (profesionalna ekipa) področju. Posebej fascinantna je trilogija o dr. Zori Konjajev, ki je pri šestindevetdesetih letih lucidna, prisebna in zbrana ter ostaja izjemna pripovedovalka (naslednji teden bo zadnji del). Njene zgodbe o življenju v okupirani Ljubljani so tako natančne in življenjske, nujnost odločitve za odpor pa tako neobhodna, da osmisli vso praznino, ki sta jo Pahor in Možina namesto s pričevanji polnila s politikantstvom.