Rejverski karneval

Konec prejšnjega leta je ljubljansko klubsko sceno oplemenitil pomemben prostor. V klet Slovenskega mladinskega gledališča se je vselil klub Božidar, s katerim smo na svoj račun prišli predvsem glasbeni radovedneži. Pričakovano, če vemo, da klub upravlja ekipa, ki je pred leti s koncerti polnila ljubljansko Židovsko stezo pred Bi Ko Fe-jem, nato prizorišče pred barom Magda na tržnici in v njem in nas vzporedno zalaga še z glasbenimi dogodki v okviru znamke (tudi festivala) Stiropor. Ja, kolektiv kontinuirano skrbi za to, da imamo pri nas priložnost slišati številne (delikatesne) izpeljanke sodobnih, najaktualnejših (elektronskih) plesnih muzik, ob katerih se zdaj redno lahko razvajamo v mikavnih Božidarjevih prostorih. Prejšnji petek je tam nastopil londonski producent in DJ Steven Julien, ki smo ga pred nekaj leti, takrat pod psevdonimom FunkinEven, videli na festivalu Ment. Da bomo priča odbitemu setu, je napovedovala že funky safari čepica.

Julien je poznavalce žlahtne elektronske plesne glasbe povsem očaral že z debitantsko, nafankirano house ploščo Kleer, ki jo je leta 2009 posnel s funk/soul pevko Fatimo. Hvalospevi cenjenih producentov in didžejev so mu kmalu odprli vrata v klube po vsem svetu, status pa si je leta 2011 še utrdil z zagonom zdaj cenjene založbe Apron Records, pri kateri izdaja svoje in plošče somišljenikov. No, nič manj ni cenjen v vlogi didžeja, kjer na površje pride njegov izjemni pregled nad raznoterimi plesnimi muzikami, ki jih je že v otroštvu spoznaval prek stricev, sicer velikih zanesenjakov soundsystem kulture. Znanje o izvirnih naukih house in techno glasbe pa je močno poglobil leta 2012, potem ko sta z enim najpomembnejših predstavnikov detroitskega podmladka Kylom Hallom moči združila v projektu FunkinEvil. Vse bogate izkušnje je z izjemnim setom v posluh ponudil tudi v petek.

Vanj je premišljeno in z mojstrsko tehniko povezal house, techno, acid in diskoidne (podtalne) hitiče in obskuritete, s katerimi nas je v enem trenutku stisnil v objem britanske rejverske zapuščine, že v naslednjem zapeljal v vročico latinskoameriške (karnevalske) klubske glasbe in nato nazaj v londonsko podtalje. Dve tako rekoč nezdružljivi plesni panogi torej, za kateri pa se je skozi Julienov izjemni občutek za vzdrževanje nafankiranega razpoloženja pojavil vtis, da si delita veliko več atributov, kot se morda zdi na prvi posluh. Obiskovalci, nevajeni takšnih nenavadnih izraznih zasukov, so njegovim akrobacijam vsaj sprva sledili razmeroma zadržano. Je pa kmalu postalo jasno, da ima Julien plesno glasbo preprosto v krvi, navsezadnje se je tudi sam dolga leta kalil kot plesalec. Ni presenetljivo, da je zaradi izvrstnega odziva set nazadnje moral podaljšati globoko v sobotno jutro. Ja, za prvi uradni obisk Božidarja smo si nedvomno izbrali pravega gosta.