Skrivnost prazgodovinskih grobov

Leta 1934, bilo je 19. januarja popoldne, so petičneži in radovedneži hiteli v dražbeno hišo American Art Association Anderson Galleries v New Yorku, kjer je potekala dražba zaklada s Kranjskega. S tem imenom (Treasure of Carniola) so poimenovali arheološko zbirko tedaj že pet let pokojne vojvodinje Mecklenburške, ljubiteljske arheologinje, ki se je z leti prelevila v pravo strokovnjakinjo. V njeni zbirki je bilo na tisoče najdb, kar okoli 20 tisoč predmetov, najdenih na Kranjskem. Da, v naših krajih. Natančneje, v grobiščih treh največjih železnodobnih mest, ki so v prvem tisočletju pred našim štetjem obstajala na ozemlju današnje Slovenije, torej Vač, Stične in Magdalenske gore (blizu naselja Šmarje - Sap), ter nekoliko mlajše Vinice.

Priprave na dražbo so se začele že kakšno leto prej. Najprej je bilo treba arheološko zbirko katalogizirati. Pri tem so sodelovali najpomembnejši in najuglednejši evropski arheologi prve tretjine 20. stoletja in prispevali ključne študije. Samo kartoteka predmetov je bila na koncu daljša od štirih metrov in je zajemala več kot tisoč grobnih celot. Tako je izšla obširna publikacija o zbirki, ki je bila prava osnova za dražbo. Naslovili so jo Treasure of Carniola.

Edini, ki se je zares zavedal vrednosti Mecklenburške zbirke, je bil arheolog Hugh Hencken, kustos v muzeju Peabody na ameriški Harvardovi univerzi. Nagovoril je direktorja muzeja, naj pozove še druge muzeje, da bi zbirko odkupili, saj bi bila velika škoda, če bi artefakti poniknili po zasebnih zbirkah. A odziva ni bilo. Kajti to je bil čas svetovne gospodarske krize, muzeji niso imeli denarja, mecenov ni bilo na spregled, na srečo pa tudi zasebni zbiralci niso prepoznali vrednosti zbirke in enkratnih arheoloških najdb v njej.

Tej dinamični, inteligentni in izobraženi dami v najboljših letih je bilo na Kranjskem dolgčas. Pa vendar je bil povod za njeno raziskovanje zelo čustven, najprej smrt sina, nato še očeta.

Tako je muzej Peabody odkupil 48 enot z gradivom z Magdalenske gore, Ashmolov muzej iz Oxforda pa se je odločil za odkup eksponatov z Vač. Najdbe z drugih najdišč – iz Stične, Vinice in avstrijskega Hallstatta – so ostale v skladišču dražbene hiše. A leta 1940, ko je šla ta v stečaj, je Hencken izkoristil priložnost in za muzej Peabody odkupil še preostali del zbirke skupaj z dokumentacijo, dnevniki in fotografijami. Ta muzej še vedno hrani večino zbirke vojvodinje Mecklenburške.

Gospa z gradu Bogenšperk

Vojvodinja Mecklenburška se je rodila 11. decembra 1856 na Dunaju z imenom Marie Gabriele Ernestine Alexandra von Windischgrätz. Windischgrätzi so bili ena najuglednejših rodbin v habsburški monarhiji. Izvirali so iz 11. stoletja, družinski priimek naj bi bil izhajal iz imena Slovenj Gradec – Windisch Grätz. Poleg Auerspergov in Attemsov so bili ena najpomembnejših plemiških rodbin na Slovenskem.

Mlada Maria je odnos do starin izoblikovala že v družbi strica Ernesta von Windischgrätza, ki je bil numizmatik in zbiralec arheoloških najdb. Okoli leta 1880 je financiral in vodil arheološka izkopavanja na Vačah. Med njegovimi znamenitimi najdbami je pasna spona s prizori konjenikov iz časa situlske umetnosti, ki jo danes hrani Naravoslovno-zgodovinski muzej na Dunaju. Sicer mu nekateri pripisujejo tudi najdbo znamenite Vaške situle, vendar podatki pravijo, da jo je leta 1882 na njivi našel kmetič Janez Grilc.

Maria se je leta 1881 poročila z bratrancem Paulom Friederichom von Mecklenburg-Schwerinom in postala vojvodinja Mecklenburška. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, sinova in hčeri. Njen mrzli bratranec pa je bil takratni nemški cesar Viljem II. in ta sorodstvena vez je postala še posebej pomembna v času njenih arheoloških izkopavanj.

Bila je ekstravagantna dama, pripadnica visokega nemškega plemstva. Prirejala je razkošne zabave, se udeleževala sprejemov na dvoru in v uglednih salonih, nosila elegantne obleke in znala prav dobro trošiti mecklenburški denar. Njenega svaka, velikega vojvodo Friedericha Franza III., je začelo močno skrbeti za družinsko blagajno. Z vso silo je pritisnil na brata Paula, naj soprogo spametuje in ji omeji finance. Vse kaže, da ni šlo drugače – leta 1900 je bila prisiljena podpisati sporazum, s katerim so ji omejili finančna sredstva in nad njo vpeljali nekakšno skrbništvo. Zatekla se je na grad Bogenšperk, na staro Windischgrätzevo posestvo, in tam odtlej živela sama s služinčadjo, le tu in tam jo je obiskal soprog Paul Friederich von Mecklenburg-Schwerin.

Tej dinamični, inteligentni in izobraženi dami v najboljših letih, navajeni blišča in zabav nemškega plemstva, je bilo na Kranjskem dolgčas, pogrešala je tudi otroke, ki so ostali v oskrbi družine Mecklenburg-Scwerin. Na vsak način je morala zaposliti razum in temperament. Pa vendar je bil povod za arheološko raziskovanje prazgodovinskih grobišč zelo čustven. Viri pravijo, da se je zanj odločila leta 1904, ko je umrl 22-letni sin ter novembra istega leta še oče Hugo Alfred von Windischgrätz.

Že naslednje leto je od pomladi do jeseni izkopavala na kar osmih najdiščih. Najprej na Vačah (gomilo in nekaj planih grobov) in tudi na Magdalenski gori ter v Stični. Kmalu pa je naletela na neodobravanje Jerneja Pečnika, arheološkega samouka, ki je bil sodelavec Kranjskega deželnega muzeja (in kasneje tudi dunajskega muzeja) in se je preživljal z arheološkimi izkopavanji. Magdalenska gora je bila eno izmed njegovih ključnih izkopavališč.

Darilo nemškemu cesarju

Nesoglasja s Pečnikom in prijave, ki jih je ta redno pošiljal Centralni komisiji za raziskovanje in varstvo umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Dunaju, so trajali ves čas njenih izkopavanj na Dolenjskem. Tudi v ljubljanskem Deželnem muzeju je niso bili najbolj veseli in kmalu so njeno delo označili za »roparsko kopanje«. Na vse pretege so ji poskušali preprečiti nadaljevanje izkopavanj. Ko so se trenja stopnjevala do škandala in očitnega spora s Pečnikom, je to prišlo na ušesa tudi vladi in dvoru na Dunaju. Ministrstvo za uk in bogočastje je stopilo na njeno stran (saj je bila v sorodu tudi z avstrijskim cesarjem Francem Jožefom) in odtlej je pri delu niso smeli več ovirati. Vojvodinja Mecklenburška je lahko izkopavala in še naprej hranila najdbe na svojem gradu.

V desetih letih je izkopala približno tisoč grobov in ustvarila zbirko, ki še vedno velja za eno najpomembnejših, saj so prazgodovinska mesta Magdalenska gora, Stična in Vače ključnega pomena za razumevanje starejše železne dobe v Evropi. Najdbe omogočajo spoznavanje takratne družbe in običajev, družbene strukturiranosti ter trgovskih in kulturnih stikov s Sredozemskim ter severno- in zahodnoevropskim kulturnim prostorom. Med njimi so različni predmeti in grobni pridatki: nakit in fibule, situle in druge posode, vojaška oprema – oklepi, čelade, bodala, konjska oprema itd.

Bila je tako rekoč prva arheologinja na naših tleh. Cesar je bil očaran, finančno je podpiral njena izkopavanja, cenili so jo priznani strokovnjaki.

Leta 1906 se je odpravila v Kraljevi muzej v Berlinu in se želela dogovoriti, da bi jo med izkopavanji obiskal Friederich Rathgen, vodilni restavrator in vodja laboratorija. To je storila z namenom, da bi ga opazovala pri delu in se učila. Izkopavanj pa ni prevzel Rathgen, kajti nemudoma je pripotoval arheolog Alfred Götze, kustos berlinskega muzeja in eden izmed nemških arheologov, ki so izkopavali tudi v legendarni Troji, Homerjevem Ilionu. Götze je v Stični začel izkopavati že čez slab mesec. Vojvodinja je bila na izkopavanjih vsak dan in se je od njega učila. In učila se je hitro. V nadaljnjih samostojnih izkopavanjih je prevzela Götzev način kopanja, njen tajnik Gustav Goldberg pa je bil odgovoren za vodenje dnevnika in za skrbno zapisovanje poteka izkopavanj.

Tako je njena zbirka dobila znanstvene temelje in s tem tudi večjo vrednost. Vojvodinja je izkopavala v neverjetnem tempu, najemala je na desetine izkopavalcev ter hitela, kot da bi jo kaj priganjalo in ji prigovarjalo, da nima dovolj časa. Bila je vztrajna, trmasta, odločna, pa tudi hitra, tako je v letih od 1905 do 1914 kopala v Vinici, na Vačah, v Lepencah pri Bohinjski Bistrici ... tudi v Hallstattu, enemu najpomembnejših arheoloških najdišč, po katerem se imenuje starejša železna doba; tam je izkopala 26 grobov. Nato se je osredotočila na Magdalensko goro in Stično ter hkrati naredila še nekaj sond v Šmarjeti itd.

Takšna intenzivnost jo je utrudila in tudi finančno izčrpala. Odločila se je, da napiše pismo mrzlemu bratrancu nemškemu cesarju Viljemu II., ki je bil tudi velik ljubitelj starin in arheologije. Potrebovala je finančno injekcijo za nadaljevanje izkopavanj. Pametna in premetena ženska je zaigrala na cesarjevo vojaško samovšečnost in mu poslala v dar krasen bronasti oklep iz gomile v Stični, mu dodala čelado, bodalo in nekaj lepo ohranjenih posod. Cesar je bil očaran, zahvalil se ji je in ji poslal sto tisoč mark. Arheološke predmete, ki jih je poslala nemškemu cesarju, je strokovno ocenil Carl Schuchhardt, arheolog, direktor Etnološkega muzeja v Berlinu in tudi član Pruske akademije znanosti. Skratka, njeno delo so začeli ceniti priznani strokovnjaki.

Leta 1913 sta jo obiskala pomembna evropska arheologa – Šved Oscar Montelius in Francoz Joseph Déchellete. Pohvalila sta njeno metodo izkopavanja ter skrb za predmete. Montelius se je vračal domov skozi Nemčijo in vojvodinja se je odločila, da nemškemu cesarju spet pošlje darilo. Tako je Monteliusu stisnila med prtljago zavoj z arheološkimi predmeti za cesarja. Ta jo je ponovno finančno nagradil in ji sporočil, da je njeno prvo darilo (oklep, čelada, bodala in posode) že restavrirano in shranjeno v vitrini, ki je postavljena v grajsko sobano ter na ogled strokovnjakom, pa tudi drugim ljubiteljem, ki obiščejo nemški dvor. Danes oklep iz Stične vidimo v stalni postavitvi prazgodovinske zbirke berlinskega arheološkega muzeja.

Ustavila jo je 1. svetovna vojna

Vojvodinja je nato pospešila raziskave, še naprej kopala v Stični in na Magdalenski gori, še enkrat pokukala na Vače, vendar je bil to čas, ko se je svet že pripravljal na 1. svetovno vojno. Še julija 1914, ko sta bili Avstro-Ogrska in Srbija že v vojni, je vojvodinja želela kopati v Stični. Izkopala je dva grobova, a delo prekinila. Naenkrat se je zavedela, kaj se dogaja v stvarnem svetu.

Vojna se je razplamtela. A novi red, ki je nastopil po vojni, leta 1918, ji je vzel domovino Avstro-Ogrsko in znašla se je v na novo nastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nova država je sprejela več gospodarskih, upravnih in političnih reform. Njena zbirka je bila po zakonu o sekvestraciji začasno zapečatena, saj naj bi bila last državljanke sovražne države. Hkrati je bilo povsem jasno, da je arheološka zbirka vojvodinje Mecklenburške bogata in pomembna.

Tako je leta 1919 ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani Josip Mantuani potrkal na njena grajska vrata. Vendar zvita gospa, ki se zbirki ni želela odpovedati za nobeno ceno, mu je nastavila kar nekaj ovir. Enkrat je ni bilo doma, drugič mu ni pokazala vseh najdb itd. Mantuanijev seznam je štel 921 enot, a za prenekatero posamezno številko so se skrivale cele skupine predmetov. Tako je bilo artefaktov dejansko veliko več, kot so dale vedeti številke. Vojvodinja se je poskušala dogovoriti z oblastmi, da bi njeno arheološko zbirko izločili iz sekvestra. To je skušala doseči z izjavo, da bo vse gradivo objavila, in lahko ji verjamemo, da je bil to njen resni namen. Ni ji uspelo, zbirka je ostala zapečatena.

Leta 1922 je zapustila Slovenijo in se naselila v Ludwigslustu v Mecklenburgu v Nemčiji. Leta 1928 so ji po odločbi sekcije za sekvester zbirko končno vrnili. A za vojvodinjo je bilo, žal, prepozno. Umrla je 9. julija 1929.

Po njeni smrti sta zbirko podedovala hči Marie Antoinette in sin Borwin. S težavo, a z zvito potezo je Marie Antoinette uspelo leta 1933 zbirko odpeljati iz Kraljevine Jugoslavije v Zürich. A pred tem je v spomin na mater Narodnemu muzeju v Ljubljani poklonila kar nekaj predmetov. Z dražbo v New Yorku (1934) se je zbirka nato, žal, razdelila med muzej v Oxfordu (Velika Britanija) in muzej Peabody na Harvardovi univerzi v Cambridgeu v Massachusettsu (ZDA), kjer je tudi vsa dokumentacija od terenskih zapiskov in fotografij do vojvodinjine korespondence z vodilnimi arheologi in nemškim cesarjem.

V Narodnem muzeju Slovenije so kar nekaj let pripravljali novo postavitev prazgodovinske zbirke, ki je zagotovo njihova najbogatejša arheološka zbirka. Uspelo jim je in slavnostno so jo odprli 21. decembra lani. Izdali so tudi besedilno in slikovno bogat katalog, ki zgledno predstavi obdobje prazgodovine na slovenskem ozemlju. Med razstavnimi predmeti najdemo nekaj tistih iz zbirke vojvodinje Mecklenburške. Bila je tako rekoč prva arheologinja na naših tleh. In vse generacije slovenskih arheologov in arheologinj so se in se še dobro zavedajo pomena njene zbirke, četudi je ta v glavnem razpršena po svetu.