Mladenič, ki išče svojo identiteto

Krstna uprizoritev mjuzikla Orlando po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf, ki velja za eno najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma in feminističnega pisanja

V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo 25. aprila premierno uprizorili mjuzikel Orlando po libretu in na glasbo Draga Ivanuše, ki je nastal po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf, režirala pa ga je Barbara Hieng Samobor. V njem naslovni junak potuje skozi čas in se v dobrih treh stoletjih (od elizabetinske do bloomsburyjske Anglije), sreča s številnimi pomembnimi predstavniki različnih obdobij, med drugim tudi z Elizabeto I. in kraljico Viktorijo. V tem času se postara le za slabih dvajset let, večkrat se levi iz moškega v žensko. Ob tem se spreminja tudi njegov družbeni položaj, trdno jedro njegove identitete pa vseskozi ostaja pisanje. 

Orlando Virginie Woolf je nenavaden roman, ob katerem se že od njegovega izida leta 1928 dalje zastavlja vprašanje žanrske opredelitve (je to biografija, historična biografija, historičen roman, utopija, satira ...), nato pa tudi vprašanje samega sloga in smeri (je to magični realizem, modernizem ali morda kaj tretjega). Gre za roman z izrazito ritmičnim in zvočnim jezikom, kjer se, misli prelivajo iz ene v drugo, dogodki nimajo jasnega začetka in konca, ampak prehajajo iz enega v drugega. Izhajajoč iz svoje ekscentrične, biseksualne in tudi intimne prijateljice Vite Sackville-West je Virginia Woolf osnovala Orlanda na podlagi dvojnosti, ki niso zapisane zgolj v liku, ampak tudi v formi romana. 

"Vsebino (žanrsko neulovljivega) romana Orlando bi lahko stisnili v oznako: to je biografija mladeniča, ki se iz moškega spremeni v žensko, a se za razumevanje romana v dobi, v kateri lahko pod rubriko "spol" odkljukaš tudi kvadratek drugo, bolj kot sprememba spola zdi pomembno iskanje identitete širše, iskanje sebe, iskanje svojega umetniškega izraza, svojega bistva, svoje odraslosti in pravega jaza, ob katerem se sama sprememba spola (ki ji Orlando sama ne posveča pretirane pozornosti, zato pa se z njo bolj ukvarjajo drugi) zdi majhna, skoraj tehnična podrobnost. Orlando je mladenič nekje na koncu vladavine kraljice Elizabete I. (ta je umrla leta 1603), se pravi na začetku sedemnajstega ali na koncu šestnajstega stoletja. Na koncu libreta, ko vstopi v dvajseto stoletje (in malo pred tem rodi), bo, kot pravi sam: kmalu ženska srednjih let. Za prehod med spoloma ter mučno rojevanje pesniške zbirke Hrast, tako Orlando potrebuje več kot tristo let. Vmes se radikalno spremeni njegov/njen literarni izraz. Vmes se spremeni njegov/njen odnos do (literarnih) vzornikov in idealov. Vmes se (ne prav radikalno, a vseeno) zamenja njegov/njen družbeni položaj. Vmes se (ne prav radikalno, a vseeno) spremeni (spreminja) njegov/njen finančni položaj. Spremeni se njegov/njen okus za potencialne partnerje. Spremeni se njegov/njen odnos do družbenega konteksta: kot odraščajoča ženska je Orlando veliko manj potrpežljiva do človeške neumnosti kot kot mlad moški", je zapisala dramaturginja Eva Mahkovic.

Nastopajo:  Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar AGRFT, Robert Korošec k. g., Matej Zemljič AGRFT in Drago Ivanuša.

Dramaturginja: Eva Mahkovic, scenograf: Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf: Uroš Belantič, oblikovalka maske: Barbara Pavlin ter oblikovalca svetlobe: Andrej Koležnik in Boštjan Kos, avtor glasbe: Drago Ivanuša, korepetitorja: Joži Šalej in Ana Erčulj, lektorica: Maja Cerar.