Praznine vsebine

Ogledali smo si predvolilno Tarčo, ki nas je, vsaj v prvem delu, pustila precej hladne; govorili so o vsem in ničemer, čudili pa smo se predvsem temu, kako malo ima o vsem skupaj povedati Marjan Šarec, skorajšnji predsednik in po ugibanju mnogih morebitni mandatar, ter kolikokrat moramo Mateja Tonina še slišati, da je čas za »menjavo generacij«, kakor bi bil sam povsem nov politik z novo stranko. Nova Slovenija se je s preteklimi volitvami očitno naučila, da je najbolje, da vseskozi ponavljajo eno samo besedno zvezo in računajo, da si jo bodo volivci zapomnili; »menjava generacij« je postala tisto, kar je bil pred štirimi leti »najboljši gospodarski program«.

A naša potrpežljivost v prvem delu je bila nagrajena z drugim delom, v katerem so nastopili politični drugo- in tretjeligaši. Osvežujoče – in strašljivo – je videti, kako malo nam manjka, da bi pristali še nižje. V studiu so se srečali: Bojan Požar (Stranka novinarja Bojana Požarja), Franc Kangler (Združena desnica), Marko Zidanšek (SLS), Zmago Jelinčič (SNS), Janko Veber (Sloga), Alenka Bratušek (SAB) in Bojan Dobovšek (Dobra država). Zadnji trije so v tej druščini delovali še najbolj prisebni, nekakšni glasovi razuma, pa čeprav bi jih v kakšni drugi zasedbi videli drugače. Sicer se je oddaja začela s tem, da so bolj ali manj vsi izražali pripombe, da bi morali biti na prvem soočenju z resnimi strankami; najglasnejša pri tem sta bila Bojan Požar in Alenka Bratušek. Pri Požarju se je hitro izkazalo, zakaj je tako: kot populist se zelo dobro obnese, ko mora napadati oblast – in to je njegova osnovna strategija; pokazati na vse, kar bi sam naredil bolje. Ko pa je v studiu z bolj ali manj sebi enakimi in mora iz nič ustvarjati stališča, se izgubi, ker ne more igrati ofenzivno.

Zanimivo je bilo tudi videti, kako je populizem napredoval in spremenil retoriko: Zmago Jelinčič se je zdel kot ostalina iz devetdesetih z retoriko, ki je ostala natanko takšna kot pred petnajstimi leti, čeprav so se časi spremenili. Z natančnejšo analizo več nastopov Jelinčiča in Požarja bi lahko spremljali spremembe v populističnem diskurzu – pri tem pa je seveda treba upoštevati, da gre bržkone obema predvsem za to, da bi na volitvah dobila tisti svoj odstotek, ki bi pomenil, da bo njuna stranka, torej njuno zasebno podjetje, vsak mesec prejemala proračunski denar (ok. 8000 evrov), s katerim bi najverjetneje financirala predvsem sebe. Vsaj za SNS je jasno, da tako deluje že leta.

Ker v nedeljo nobena od televizij ni prenašala medijskih nagrad Žarometi, smo zabavo morali iskati drugje. Obetala je oddaja Intervju s Tomažem Štihom, »enim najprodornejših komentatorjev na socialnih omrežjih«, kakor ga je napovedal voditelj Jože Možina, a se je izkazalo, da se zna tudi on le odzivati in napadati, sam od sebe pa ne zna ustvarjati vsebine, ki bi presegala domet ene replike ali enega tvita. Sama sreča, da je vsebina vsak dan manj vredna.