Multifunkcijski pop

Cankarjev dom ne slovi kot prizorišče pop koncertov. Toda prejšnjo sredo, ko je tam nastopila ena najbolj priljubljenih francoskih glasbenic zadnjega desetletja, je bila največja, Gallusova dvorana polna skoraj do zadnjega kotička. No, Camille ni navadna pop zvezdnica. Tudi njen nastop, za katerega ji je francosko ministrstvo za kulturo letos podelilo nagrado v kategoriji najboljših glasbenih šovov, turnej oziroma koncertov, je vse prej kot klasičen pop koncert. Je deloma koreografirana, deloma spontana, predvsem pa izvrstno izpeljana koncertna, plesna in gledališka predstava hkrati, ob kateri gledalec in poslušalec dobi vtis, kot da bi bila izrezana iz filma 8 žensk Françoisa Ozona. Tudi zato, ker Camille v eni osebi uteleša najočitnejše atribute protagonistk filma. Je lepa, silovita, inteligentna, čutna, nevarna, igriva in otroško razposajena.

Predvsem pa je izjemna glasbenica in pevka. Francosko občinstvo je s samosvojim pop šansonskim prvencem Le Sac des filles navdušila že leta 2002. Mednarodno prepoznavnost si je dve leti pozneje zagotovila kot ena od pevk priljubljene, za priredbe novovalovskih hitov specializirane zasedbe Nouvelle Vague. Od takrat je zaradi nenavadnih, angažiranih besedil, osupljivih vokalnih sposobnosti in naklonjenosti glasbenemu raziskovanju redno na obzorju privržencev drugačnega, zrelega, francosko šarmantnega popa. Doma, v Ameriki, Evropi in očitno tudi v Sloveniji. Sodeč po dinamični dveurni predstavi, s katero je v zaključku v skupinsko poplesavanje in prepevanje zanimirala celotno dvorano, upravičeno.

Čeprav je v repertoar uvrstila kar nekaj starejših skladb, so se aranžmajsko tudi te naslonile na podobo njene lanske plošče OUÏ. Ob prepevanju Camille in treh spremljajočih vokalistk, ki so mojstrsko navigirale nekje med šansonom, gospelom in popom, so zvočno podobo krojili le preparirani klavir, Moogov sintetizator in bobni. Ti zadnji tudi vizualno. S stropa viseč, osvetljen največji boben je bil enkrat prispodoba za luno, drugič za maternico, tretjič za kaj tretjega. Odvisno od tematike skladb in preproste, a izjemno učinkovite scenske igre z modrimi platni (rjuhami). Nobene pompoznosti in sodobnih posebnih učinkov, le subtilno, premišljeno in angažirano poigravanje s prispodobami, ki so odkrivale tančice Camillinih pesmi.

Občinstvu pa se ne prikupi le z glasbo. Na odru težko naletite na glasbenika, ki bi tako odkrito užival v nastopanju. Če ne pleše s spremljevalno šesterico nastopajočih, na oder k (francoskemu folklornemu) plesu ali k skupinskemu prepevanju povabi obiskovalce. Če je treba, s sošpilavci (in bobni) odkoraka tudi med občinstvo. Ampak (skoraj) nikoli ne prestopi meje dobrega okusa. V tem, kar počne, je preprosto preveč iskrena, avtentična, očarljiva in preprosto dobra.