Heroji našega časa

S fotografom Tadejem Vaukmanom, rojenim leta 1984 v Dravogradu, smo se sestali prejšnji petek, dan zatem, ko sta si v ljubljanski Ravnikar Gallery Space njegovo najnovejšo fotografsko razstavo ogledala njegova babica Julijana in ded Alojz. Razstavo s pomenljivim naslovom Grandheroes je posvetil njima, svojim starim staršem, ki sta ga pa ločitvi staršev vzela na svoj dom, ga vzgajala po najboljših močeh in mu stala ob strani tudi v njegovem zares turbulentnem adolescenčnem obdobju.

Ko ju je prejšnji četrtek pospremil v Dravograd, v enoetažno hišo, ki je bila še nedavno tudi njegov dom, jima je predstavil še fotoknjigo z istim naslovom. »Nisem vedel, kako se bosta odzvala. Vedela sta, da pripravljam razstavo o njiju, toda še nikoli prej nista bila na moji razstavi. Nestrpno sem čakal ... Dedek je vzel knjigo v roke in prvič po 34 letih od ganjenosti in ponosa zajokal. Vsi smo jokali. Kot da bi se s knjigo, v kateri sem na enem mestu zbral najbolj tipične prizore iz našega skupnega življenja, nekaj razčistilo v našem odnosu. Kot da smo se zavedeli, da nismo nič drugačni od tipičnih slovenskih družin. Morda je bila preteklost naše družine težavna, a vendarle smo si stali ob strani in se imeli radi. Zdi se mi, da je knjiga zaključek zgodbe, ki sem jo, ne da bi se znal zares soočiti z njo, v sebi nosil vso svojo mladost,« pravi Vaukman. Obenem pa je, dodaja, njegova knjiga sama po sebi poklon Alojzu in Julijani: »Bodimo realni, sta slehernika, nihče ju ne pozna. Nihče ne pozna človeka, ki sta zame naredila toliko dobrega. V mojih očeh si zaslužita knjigo. Zdaj jo imata,« pravi.

Čeprav je fotograf v knjigo umestil tudi nekatere fotografije iz družinskega albuma, pa Grandheroes seveda ni tipičen družinski album. Je portret in siže življenja (ne) tipične slovenske družine, ki pa se zaradi Vaukmanovega, včasih hudomušnega, a vedno odkritosrčnega pristopa izmika (malo)meščanski lažni morali, katere cilj je s pometanjem neprijetnih stvari pod preprogo prikazovati idealno družino.

V knjigo je zato Vaukman, poleg fotografij starih staršev pri vsakdanjih opravilih, umestil tudi podobe maket gradov, ki jih je njegov ded, zidar, postavil na dvorišče, tudi prizore iz kleti, kjer je Alojz sestavil iz časopisnih fotografij nekakšen oltar pokojni pevki Simoni Weis, stene pa lastnoročno poslikal z rožami, tu in tam dodal štiriperesne deteljice, mednje pa umestil, kot pravi sam, »svoje punce« – gola dekleta na koledarjih. Tudi plastičnega belega konjička na WC-kotličku, enigmatično odgrnjen prt s klavirja, pomenkovanje njegove babice s prijateljico – za marsikoga povsem nepomembne prizore – se je zdelo fotografu vredno ovekovečiti s fotografijo. »Hotel sem biti nagajiv, ne pa prikazovati popolne družine. Tudi sebe karikiram na fotografijah. Na eni izmed njih v majici mojega priljubljenega benda Dead Moon sedim na postelji in jem sardine, na drugi pa v prav kretenski pozi delam selfi,« pravi prostodušno.

Za Tadeja Vaukmana je fotoknjiga Grandheroes zaključek zgodbe, ki jo je, ne da bi se znal zares soočiti z njo, nosil v sebi celo mladost.

Knjiga Grandheroes je na prvi pogled urejena kot kronološki prikaz preteklosti njegove družine, toda v resnici je premišljeno zasnovana tako, da iz nje vejeta avtorjeva iskrena potreba in hotenje po razčiščevanju s svojo in preteklostjo svoje družine, kajti »nerazrešeni problemi, tudi tisti, za katere sem mislil, da sem z njimi že razčistil, se mi ob podobnih situacijah v lajfu vztrajno vračajo«. V knjigo je umestil le eno fotografijo, na kateri je skupaj z očetom. Nato oče izgine iz knjige, z izborom fotografij pa umetnik beleži svoje življenje ob njegovi odsotnosti. »Sledijo fotografije, ki so lahko komu ljubke, smešne, grde, neumne, karkoli že, šele na koncu knjige pa pojasnim, zakaj ne živim s starši, ampak s starimi starši,« pravi fotograf.

Ločitev staršev, star je bil 13 let, je bila prelomen trenutek v njegovem življenju. »Na božični večer leta 1997 je mama prejela telefonski klic. Anonimni klicatelj jo je obvestil, da jo mož vara. Informacija je bila točna – nič pač ne ostane skritega v majhnem mestu. Oče naju je z mamo zapustil, družinsko hišo smo prodali in v tistih turbulentnih letih sem se preselil k starim staršem, ki sta postala moja nadomestna starša,« zapiše v knjigi.

Življenje se mu je po ločitvi staršev obrnilo na glavo. Izpisal se je iz gimnazije, se vpisal na ekonomsko šolo, vendar je ni dokončal. Formalno izobraževanje je opustil. Igral je v pank bendu, kot roadie spremljal rock bende na turnejah v tujini in bil aktiven protagonist t. i. dravograjske »alternativne« skate scene. Začel je fotografirati. S kamero je beležil svoje in razuzdane »podvige« svojih prijateljev. Fotografiral jih je, ko si strižejo nohte, si brijejo sramne dlake, bruhajo, se tetovirajo, se opijanjajo do onemoglosti itd. Takšni opolzki prizori in situacije »nemalokrat delujejo kot slikovna definicija pojma ’trash’«, je Vaukmanove fotografije opredelil kolega Gregor Kocijančič.

Namerno je za fotografiranje uporabil kar »trotl« kamero. Ne le zato, ker je, kot pravi, »totalno netehničen tip in se mi enostavno ne da učiti, kako uporabljati bolj zahtevne fotoaparate«, temveč je to tehniko izbral, ker je z njo lahko najpristneje zajel svoje takratno življenje. »Vse je bilo na prvo žogo. Držali smo se načela ’tukaj in zdaj’. Ali pa nikoli. Nobene šminke, le fajn smo se hoteli imeti,« pravi. A v isti sapi dodaja, da je vedno čutil, da mora fotografirati te prizore. Tudi zato, ker so izzivali pričakovanja družbe. »Vprašali so me že, kakšen smisel ima fotografirati prijatelja med britjem sramnih dlak. Meni pa se zdi ta prizor pomemben. Ne le kot dokument nekega obdobja in dogajanja ... V tistem času so si moji vrstniki že ustvarjali družine, si gradili kariere, jaz pa sem, morda iz protesta, hotel pokazati, da so pomembni vsi življenjski stili in izbire, ne samo tisti, ki jih večina v družbi favorizira,« pravi Vaukman.

Ne preseneča, da so v njegovih fotografijah iz tistega obdobja, ki jih je kasneje zbral v knjigi Dick Skinners, nekateri videli le prizore pijančevanja, ki naj ne bi sodili v galerije. Sicer pa je Vaukman svojo prvo razstavo pripravil kar v opuščeni tovarni mlečnih izdelkov, kjer je fotokopirane fotografije prelepil na stene, obiskovalce pa pogostil s poceni vinom in čipsom. Tudi v Nemčiji fotografij iz serije Good Kids ni predstavljal v »klasičnih« galerijah, temveč jih je izobesil kar v stanovanjih, kleteh ali v kopalnicah. Šele Sergej Vatuc, takratni vodja galerije PlemPlem, mu je omogočil predstavitev njegovega dela v prostorih umetniške galerije. Njegovi dozdajšnji fotoknjigi Dick Skinners in Grandheroes sta izšli pri založbi Rostfrei Publishing. Zanimivo je, da je šele v pogovorih z ljudmi iz založbe doumel, da ima njegovo delo posebno vrednost tudi zato, ker s svojimi fotografijami razkriva zelo osebne stvari iz svojega življenja. »Fotografiral sem pač svojo družino in frende. Šele kasneje sem začel razmišljati o tem, da imam v sebi očitno potrebo deliti svoje izkušnje, lepe in grde, z drugimi ljudmi. Morda zato, da bi ljudem enostavno dopovedal, da ni konec sveta, če se starši ločijo. Da se moramo o vsem, tudi o alkoholizmu v družinah, odkrito pogovarjati.«

Fotoknjiga Grandheroes je zanj slovo od prejšnjega življenja in premislek o tem, kaj je bilo v njem lepega in kaj ne. Tudi zato je na konec knjige umestil selfi s svojim dekletom, »kajti ona je zdaj moja družina«. Temo iz Grandheroes bo sicer nadaljeval, vendar drugače. Ta čas pa umetnik, ki zmore in si upa v svojih fotografijah razkrivati tiste plati življenja, pred katerimi si večina zakriva oči, že snuje serijo fotografij o vsakodnevnem življenju ljubljanskih najstnikov.

Fotoknjiga:
Grandheroes
Avtor: Tadej Vaukman
Založba: Rostfrei Publishing
Cena: 29 EUR