Srednjeveška NSi

Mladi predsednik, stare ideje

V nagovoru prisotnih na kongresu NSi in volivcev je novi predsednik Matej Tonin med drugim zahteval, da »zapor spet postane zapor«: »Pošteni državljani za zapornike vsak mesec plačujemo 80 evrov. Zaporniki bi morali imeti izbiro: ali bodo teh 80 evrov na mesec odslužili z delom ali pa si bodo stroške prestajanja zaporne kazni plačali sami.«

Toninov predlog ni nič novega, niti v Sloveniji ne. Pred leti je prav to predlagal minister za pravosodje Senko Pličanič, ki je najprej deloval v Janševi vladi, po njenem padcu pa tudi v vladi Alenke Bratušek. »Če iz davkoplačevalskega denarja ne moremo v celoti kriti malic za socialno ogrožene otroke, ne vem, zakaj bi bili tega ugodja deležni obsojenci,« je pred štirimi leti dejal Pličanič, ko je zapovedal ustanovitev delovne skupine, ki naj bi pripravila potrebne spremembe zakonodaje za uvedbo soudeležbe zapornikov pri financiranju zaporskega sistema oziroma zakonske spremembe, s katerimi bi del stroškov oskrbe – četrtino – prenesli na zapornike.

Taki predlogi, tudi sedanji Toninov, so zelo vprašljivi že zato, ker se je Slovenija (pa tudi druge države v EU) z zakonom zavezala, da s stroški izvrševanja kazenskih sankcij ne bo bremenila obsojencev. Saj to ne sodi v čas sodobne kazenskopravne misli, vsaj v Evropi (še) ne.

Če vse to odmislimo, se Toninov predlog sicer ekonomsko nekako izide. Osemdeset evrov na mesec ni tako zelo veliko. Za odplačilo tega stroška posameznemu zaporniku ne bi bilo treba ves mesec iz dneva v dan suženjsko delati. A predsednik stranke, ki ima najbolj neoliberalen gospodarski program, se je zmotil v številkah. Za delovanje celotnega zaporskega sistema je potrebnih 80 evrov na dan za posameznega zaprtega. Zapornik torej »poštenih državljanov« ne stane 80 evrov na mesec, pač pa na dan. To pomeni, da bi moral z delom vsak mesec odslužiti 2400 evrov.

Kakšno je delo, ki ga človek lahko opravlja v zaporu in z njim na mesec zasluži dve debeli povprečni plači? Ni ga. Tak predlog se ne izide niti v strogo ekonomskem smislu. Toda to ni oziroma ne bi smelo biti ekonomsko vprašanje.

Dragan Petrovec z ljubljanske pravne fakultete, ki je v preteklosti z delom v zaporih že dokazal, da rehabilitacija in sproščen režim varovanja prineseta precej manj povratništva kot pa strogo zapiranje za zaporniške zidove, kakršno si želi Tonin, meni, da zamisel o dodatnem plačevanju za grehe »zbuja skušnjavo, da bi še marsikaj uredili podobno. Le tako bi bila družba še pravičnejša. Vsi vozniki, ki so zakrivili prometno nesrečo in se pri tem poškodovali, bi morali sami kriti stroške zdravljenja. Ne le svojih, ampak tudi vseh udeležencev. Alkoholik, ki čaka na presaditev jeter, naj jih plača kar sam. Prav tako bo tisti, ki je s prenažiranjem okrepil telo in oslabil notranje organe, plačal zamenjavo zamaščenega srca z brezhibnim. Pa še avanturisti, ki se grejo jadralno padalstvo in s tem kažejo napuh, da bi bili bližji bogu. Vsak polom udov gre na njihov konto.« Pri zapornikih se po Petrovčevem mnenju pojavi vsaj še ena »manjša« težava: »Ne verjamem, da je kaj več kot odstotek takih, ki bi lahko plačevali okroglo 2400 evrov na mesec, kolikor stane vzdrževanje vseh, ki skrbijo za obsojenca. Se pa kaže rešitev – kdor nima dovolj denarja, naj ga vržejo iz zapora, tega luksuznega sistema par excellence.«