Naslednja finančna kriza bo še hujša od tiste pred desetletjem

Centralne banke so svojo politiko tiskanja poceni denarja za premožne vzpostavile osnovo, da bo naslednja finančna kriza še hujša od tiste iz leta 2008

Janet Yellen je letos s položaja guvernerke ameriške centralne banke Federal Reserve (FED) odšla v službo na Brookings Institution, možganski trust v Washingtonu. Bogato služi tudi s predavanji za finančno in gospodarsko elito. Tako je stopila v čevlje svojega predhodnika Bena Bernankeja. Tudi on po odhodu s položaja guvernerja FED nadaljuje kariero z odlično plačanimi predavanji, na portalu Truthdig opozarja preiskovalna novinarka Nomi Prins.

Tudi Mario Draghi ima po odhodu s položaja predsednika Evropske centralne banke (ECB) prihodnje leto zagotovo že zagotovljen donosen posel v finančni industriji. Zadnji dokaz njegovih tesnih povezav z njo je vztrajanje, da ostane član vplivne Skupine 30, čeprav ga je evropska varuhinja človekovih pravic Emily O'Reilly zaradi konflikta interesov pozvala k izstopu iz te skupine.

Bernanke se je podal na Bližnji vzhod, Janet Yellen na Wall Street. Ko je zagotovila, da eliti najpremožnejših govori le v lastnem imenu, ne kot zastopnica svojega naslednika na položaju guvernerja FED Jeromeja Powella, je zelo dobro vedela, da bodo njene besede zagotovo prišle v javnost. V ušesih 10 odstotkov finančnih velikanov, ki imajo v lasti 84 odstotkov borznega premoženja v ZDA, so zvenele zelo blagodejno. Zagotovila jim je namreč, da bo centralna banka FED tudi po njenem odhodu s položaja guvernerke nadaljevala s politiko tiskanja poceni denarja, ki jim po zadnji finančni krizi iz leta 2008 omogoča meteorsko rast in hkrati zagotavlja, da je njihov denar na varnem.

Po finančni krizi se je povečala neenakost,10 odstotkov najpremožnejših je postalo bogatejših, preostalih 90 odstotkov pa ne.

Politika v ZDA se nima časa in volje ukvarjati z vprašanjem, kaj dejansko pomeni sodelovanje med FED in finančnimi trgi. Enako je mogoče reči tudi za EU. Največje banke so v obliki politike tiskanja poceni denarja deležne neregulirane in neomejene pomoči, ki nima čisto nič skupnega s pomočjo gospodarstvu in s tem običajnim državljanom.

Dokaz za to so množični odkupi lastnih delnic bank in velepodjetij s poceni denarjem, s katerim jih zasipavajo centralne banke. Lani je ameriška centralna banka FED svojim članicam, ki so zasebne banke, odobrila rekorden odkup lastnih delnic, ki pomeni bogatenje njihovih lastnikov. Sedanje vodstvo FED namerava letos lastnikom 500 največjim podjetjem za odkupe lastnih delnic zagotoviti še 1000 milijard svežih poceni dolarjev. To pomeni, da si bo banka ali veliko podjetje, ki si lahko denar sposodi po nizki obrestni meri, izposodilo več. Več bo tako na voljo tudi denarja za plačilo menedžerjev.

Običajni ljudje od tega množičnega tiskanja poceni denarja nimajo nikakršne koristi. Zadolženost gospodinjstev v ZDA se bliža rekordni ravni. Ker plače za navadne zaposlene stagnirajo, službe so negotove, se navadni Američani po finančni krizi množično zadolžujejo z nakupi s kreditnimi karticami.

Politika velikih centralnih bank, ki so poleg FED še Evropska centralna banka (ECB), japonska in angleška centralna banka, za reševanje zasebnih bank po izbruhu finančne krize ni brezplačno kosilo. Vse ima svojo ceno. Velebanke so najprej s svojimi špekulacijami povzročile finančno in gospodarsko krizo, nato jih je politika z davkoplačevalskim denarjem reševala pred bankrotom, centralne banke jim še vedno tiskajo poceni svež denar, njihovi vodilni so jo odnesli z zanje smešno nizkimi kaznimi in še naprej lahko poslujejo enako kot pred krizo. Tako nastaja nov balon. Ta lahko le raste in poči.

V ZDA ima 10 odstotkov najpremožnejših približno polovico bogastva v finančnih produktih, kot so delnice in obveznice, 25 odstotkov najrevnejših pa ima več dolga kot premoženja.

Nesporno je že, da se je po finančni krizi povečala neenakost. Po besedah Nomi Prins je 10 odstotkov najpremožnejših postalo bogatejših, preostalih 90 odstotkov pa ne. Definicija neenakosti je, da bogati postajajo vse bogatejši, preostali pa ne. V ZDA ima 10 odstotkov najpremožnejših približno polovico bogastva v finančnih produktih, kot so delnice in obveznice, 25 odstotkov najrevnejših pa ima več dolga kot premoženja.

Centralne banke, tudi ECB, raje izpostavljajo, da inflacija ostaja prenizka. Tako opravičujejo vztrajanje pri rekordno nizki temeljni obrestni meri. Ne povedo pa, da imamo inflacijo, ko govorimo o rasti življenjskih stroškov glede na plače, rasti stroškov za zdravstveno zavarovanje, rast najemnin, rasti vrednosti vsega premoženja, v katerega bogati vlagajo poceni denar, do katerega imajo dostop prek centralnih bank.

Največje centralne banke so v desetih letih od izbruha finančne krize v okviru svoje politike tiskanja poceni denarja pokupile za 21 tisoč milijard dolarjev premoženja, da bi ohranile nizko obrestno mero in visoko ceno naložb. Trgi s takšno umetno podporo so nevarni, saj je njihova uspešnost odvisna od dotoka vedno novih zneskov poceni denarja. Podjetjem, ki so si izposodila denar za nakup delnic, ni bilo treba dokazovati svoje uspešnosti. Kredite so dobila brez načrtov za rast. Ni jim bilo treba imeti načrtov za povečanje plač, boljše pogoje za delo zaposlenih, njihovim vodilnim se ni bilo treba ukvarjati z razvojem poslovanja in zagotavljanjem dolgoročne stabilnosti.

Nomi Prins opozarja, da so centralne banke s svojo politiko vzpostavile pogoje, da bo naslednja kriza še hujša od tiste iz leta 2008. Padec bo globlji zaradi večjega kupa denarja, ustvarjenega iz zraka. Žal bo ta kriza še bolj povečala neenakost v škodo večine običajnih ljudi in korist manjšine najpremožnejših.