JUNEsHELEN, ustvarjalka pesmi in pevka

Glasbe prekmurske ustvarjalke pesmi, pevke in producentke Nine Šardi, bolj znane pod imenom JUNEsHELEN, ni enostavno opredeliti. Po eni strani jo je zaznamovalo poslušanje glasbe drugih glasbenikov, po drugi raziskovanje njenega lastnega glasu, petja in orodij za ustvarjanje glasbe. Poleg tega je zelo intuitivna. »Ko ustvarjam glasbo, najprej začutim lepo basovsko linijo, nato klavir, violino in orkestralni zvok,« pravi. Tako so nastale tudi krhke balade z njenega uradnega prvenca Chapters Part One (2015), ki se izrazno naslanjajo na sodobno elektronsko glasbo ter soulovsko in cinematično senzibilnost. Vse te elemente je subtilno spojila v intimne pesmi o življenju oziroma »iskanju iskrenosti in ljubezni«.

No, spremljevalci domače glasbene scene smo jo opazili že prej. Med letoma 2011 in 2015 je namreč posnela še tri plošče, ki pa jih zdaj na njenih spletnih straneh ne boste več našli. »To so bile bolj nekakšne delovne skice,« je skromna. A že takrat je bilo videti, da je vanje vložila veliko dela, tudi s pomočjo producenta Blaža Vrečka. Sta pa njen izraz in vizija v polnosti res zaživela s ploščo Chapters Part One, ki jo je v celoti posnela sama. »Vse se je začelo zelo spontano, najprej kot hobi. Privlačili so me programi za ustvarjanje glasbe, zvoki in petje in vsaj v začetku je bilo veliko eksperimentiranja,« se spominja. Prelomno ploščo je v treh mesecih posnela doma v Prekmurju, navdih zanjo pa našla v naravi, sprehodih, domu, družini, prijateljih ... in glasbi. »V glasbi poskušam najti nekaj, kar človeku dvigne glavo. Nekakšno upanje, da ni vse tako grozno. Tudi v trenutkih žalosti lahko najdemo nekaj, kar nas učvrsti,« je prepričana. S tem v mislih snuje tudi melodijam prikrojena besedila, ki jih ponavadi doda na koncu.

Glasba jo je privlačila že v otroštvu ( je letnik 1985), ko je hotela igrati klavir in violino. To se ji ni uresničilo, je pa prek starejše sestre spoznavala takratno popularno glasbo, Björk, Portishead, Skunk Anansie, Alanis Morissette ... Popularna glasba ji je blizu še danes, posluša pa tudi veliko klasike in pri tem izpostavi francoskega impresionističnega skladatelja Clauda Debussya in Joeja Hisaishija iz tokijskega kolektiva Studio Ghibli, specializiranega za animeje. Ni naključje, da se je po končani gimnaziji v domači Murski Soboti odločila ravno za študij japonščine v Ljubljani, a tam »zaradi slabe energije mesta« ni zdržala dolgo. Odšla je v Gradec, kjer je študirala umetnostno zgodovino in ostala devet let. Na priljubljenih festivalih Elevate in Spingfest je spoznavala sodobno elektronsko glasbo in »izživela svoj čas«, nato bila nekaj časa v Berlinu, Mariboru in do letos, ko se je ponovno vrnila v Ljubljano, živela doma v Prekmurju. »Mesto in njegovo energijo moram začutiti. Rabim svoj mir,« pojasni pogoste selitve.

Ja, je duhoven človek. Ne nujno v formalnem, eteričnem pomenu. »Zame je to, da grem meditirat v naravo, nekaj povsem naravnega,« pove odločno. Ji je pa hkrati samoumevno, če ljudje v njeni glasbi slišijo tudi duhovne, eterične pritikline. Te še bolj izstopajo v projektu Chantings & Arias, kjer pesmi poje v namišljenem, intuitivnem jeziku: »Ko besedam odvzameš pomen, se poslušalec lahko opre le na to, kar čuti v sebi.« Nedavno sta ta projekt in projekt Zvočne krajine njene dolgoletne prijateljice, glasbenice Alje Petric, postavila temelje za glasbeni tandem, v katerem bo sama prispevala brneče teksture, orkestralne zvoke in intuitivno prepevanje, Alja pa meditativno igranje na gonge in kristalne posodice. Mešnica, ki nima praktično nič skupnega z njunimi skupnimi glasbenimi začetki. »Na začetku faksa smo z Aljo in še dvema prijateljema za zabavo sestavili bend,« se spominja skoraj sramežljivo. Skupaj so bili dva meseca, odigrali so dva koncerta, potem pa je sama glasbeno ustvarjanje za deset let prekinila.

No, glasbe se zdaj loteva mnogo resneje. Ob snovanju projekta z Aljo Petric je nekaj glasbe posnela s čilskim pianistom Matiasom Schwartzem, zapela bo tudi v eni od skladb na prihajajočem albumu Gregorja Zemljiča. Počasi že sestavlja tudi svoje »drugo poglavje« s podnaslovom Fly Me To Pandora. »Ker sem po izobrazbi umetnostna zgodovinarka in po duši arheologinja, imam zelo rada mitologijo, stare civilizacije, antiko ... od tod tudi naslov – ne glede na slab kontekst Pandore, je zadnje, kar ostane v skrinjici, upanje,« pravi o nastajajoči plošči. Ker je v graškem Kunsthausu delala kot vodnica, ni presenetljivo, da bo skladbe z nove plošče v galerijski maniri nadgradila še z zgodbami in slikovnimi oziroma video podobami. Uresničuje pa tudi že novo avdiovizualno avanturo, s katero bo združila svojo ljubezen do narave in klavirja. Spot za Pesem za polža že lahko najdete na spletu. Ja, idej in ustvarjalnega zagona ji vsekakor ne manjka ...