Čutnost nad mestom

Skrivnosti glede tega, kakšno razpoloženje lahko pričakujete na koncertu domačega dvojca Silence, ni. Vokalist/ pisec pesmi Boris Benko in klaviaturist/skladatelj Primož Hladnik po 25 letih ustvarjanja ostajata zvesta prepoznavni, melanholični, mračni, sentimentalni, tudi melodramatični senzibilnosti. To sta nam pričarala tudi konec aprila, na koncertu, ki sta ga naslovila Turistični vodič po občutkih izgubljenosti. Ne, ni šlo za koncert za trpinčene duše, pač pa za tiste, ki znajo tudi v takem razpoloženju slišati lepe in celo optimistične trenutke. Ja, Silence ni običajen »mračnjaški« bend.

Pravzaprav ni niti običajen bend. Že od začetkov se ga resda drži sintpopovski predznak, toda že vsaj petnajst let njegovo glasbo mnogo pogosteje kot na »uradnih« ploščah in koncertih poslušamo v gledališču in filmu. Od zadnje plošče Musical Accompaniment for the End of the World je minilo že šest let, v tem času pa sta Hladnik in Benko z glasbo opremila predstave Matjaža Pograjca, Livije Pandur, Jana Krmelja in Aleksandra Popovskega ter filma Nočno življenje Damjana Kozoleta in Codelli Mihe Čelarja. Leta 2014 sta po plošči Volk, pri kateri so sodelovali prvič, ponovno združila moči s skupino Laibach. Pridružila sta se ji na izbranih koncertih turneje Sound of Music, tudi na odmevnem gostovanju v Severni Koreji, s katerega sta priredila nekaj priljubljenih severnokorejskih pesmi. Da ju zanima več kot le ustvarjanje glasbe, sta konec lanskega decembra potrdila tudi kot režiserja/kuratorja umetniškega programa državne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti z naslovom Uglaševanje – koncert za dvomilijonski orkester.

Proslavo so tedaj pripravili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in kot solista sta na njej med drugim nastopila skladateljica/klaviaturistka Petra Vidmar in pianist Igor Vićentić. Oba pa sta z Benkom in Hladnikom nastopila tudi na tokratnem koncertu. Ta je bil v okviru Cankarjevih torkov pod streho iste institucije postavljen v intimnejše prizorišče Kluba Cankarjevega doma, ki je s svojim panoramskim razgledom na Ljubljano verjetno vsaj deloma zakrivil tudi naslov koncerta.

No, po pričakovanjih je šlo tako rekoč za idealno prizorišče. Ne le zaradi intimnosti glasbe dua Silence, Benkove čutne interpretacije in delikatnega spoja klavirskih in sintetičnih zvokov, pač pa tudi zaradi hedonističnega ambienta in izbora pesmi, ki so zalebdele nekje nad razsvetljenimi ulicami. V dobro in smiselno sestavljen repertoar sta umestila svoje starejše in novejše pesmi, skladbe iz gledaliških predstav in nekaj priredb. Med drugim smo slišali Mr. Goodwrong, Najin ogenj ugasnil bo, Electricity, Heart of Darkness, The Rain, Der Untergang, Skin, Pitaju me, pitaju, Sound of Music in This is Not America. Nekatere menda prvič v koncertnem kontekstu, česar pa ob perfekcionistični izvedbi in poenoteni, sofisticirani zvočni podobi ni bilo opaziti.

Koliko so vse te premiere vplivale na to, da se je Silence zaradi ogromnega zanimanja v istem večeru odločil oddelati kar dva zaporedna koncerta, ni znano. Verjetno pa zanimanje ne bi bilo bistveno manjše tudi ob drugačnem repertoarju. Postal je pač porok za vrhunsko koncertno izkušnjo.