Ena lepa pizdarija: Guapo gang

Prvi je prišel 50 Franks (Peter Frankl). Od človeka v črni majici priljubljene nemške modne znamke in jopi nemškega proizvajalca avtomobilov, ki mimogrede pove, da se je ravno dobro vrnil iz Nemčije, ne pričakuješ nič drugega kot točnost. Stali smo na Navju, nad kostmi očetov naroda, ter s profesionalno mirnostjo čakali, kdaj se bodo prikazali drugi. In koliko jih bo. Naslednji je bil Benjamin Krnetić, ki je prevzel vlogo organizatorja srečanja in se je zaradi zamude zdel nekoliko nervozen. Minilo je pol ure in odprla so se vrata na levi in desni, Zhopovi (Čopovi) grobnici pa se je približevalo še pet ljudi: ZaHan$olo (Žiga Radulj), Miha Mih (Miha Jakoljević) in Mili Khumara (Filip Đurić) so prišli opremljeni z jedačo, pijačo in džojntom, Juca Bonaca in Dino (Dino Nuhanović) pa sta prišla praznih rok in s sporočilom, da sta zadnja.

Teh sedem ljudi poleg njih pa še Cazzafura (Anže Kacafura), Piky Millenium (Metod Cerar) in Papi Promaja (Vid Greganovič) v različnih kombinacijah sestavlja tri glasbene skupine, Smrt Boga in otrok (SBO), AMN in Atlas Erotika. Vse tri se poigravajo s (t)rapom, pri čemer je SBO najbolj alternativna, AMN najbolj komercialna in AE najintimnejša (»Muska za v spalnico,« rečejo). Vsi skupaj – z nekaj dodatnimi ljudmi, brati, kakor si pravijo – pa so del Guapo Ganga, glasbenega projekta, zaradi katerega v beograjskih klubih zadnje tedne pojejo slovensko. In članica Guapo Ganga, ki se je predstavil s komadom Cypher, je tudi Senidah (Senida Hajdarpašić), ki se s pesmijo Slađana (za besedilo, glasbo, videospot ipd. so večinoma poskrbeli člani Guapo Ganga) v dobrem mesecu približuje osmim milijonom ogledov na YouTubu, predvsem zaradi srbskih poslušalcev. Še pred tem je bila njihova glasba nujna spremljava številnih zabav, ki so se razvlekle do afteric, ki jih, ko so bile meje našega jezika ožje in nismo imeli komada s tem naslovom (AMN ft. Mili Khumara), še niti nismo znali dobro poimenovati in smo jim rekli le – after. Skratka, Navje so zasedli ljudje, stari od 25 do 33 let, ki so najprej osvojili naše dnevne sobe, nato pa še splavove. In so, kakor pravijo, pod vtisom grobnic, ki jih obdajajo, novi val slovenske kulture, nadaljevanje očakov, ležečih pod nami.

Jugoslovanski esperanto

Z možmi z Navja imajo še nekaj skupnega: mešanje jezikov. Kakor so grobnice »slovenskega panteona« popisane v kombinaciji slovenskega in nemškega jezika, ponekod malone nerazumljivega spoja obeh, tako so besedila skupin mojih sogovornikov kakofonija vsaj treh jezikov: slovenskega, srbskega in bosanskega – pa tudi angleškega. Njihov jezik je časovna kapsula neke generacije in njene specifične izkušnje: skoraj vsi prisotni se imajo namreč za čefurje, ki so ponotranjili govorico doma, govorico okolice in govorico popularne kulture, iz katere je nastal sleng, ki pa ga je mikrookolje že skoraj preobrazilo v argo. Ob tem poudarjajo, da bi se s težavo, če sploh, izražali le v srbščini, slovenščini ali bosanščini, a ravno ta zmes treh jezikov jim daje edinstvenost, dragoceno v ustvarjalnem in tudi tržnem smislu. V resnici bi si najbolj od vsega želeli prebiti meje jezika in najti načine izražanja, ki bi jih enako razumeli Slovenci, Srbi, Hrvatje in Bosanci. Dostop do (ne)razumevanja besedil je res demokratično razporejen med vse narode; če navedemo le nekaj naključnih primerov: Ne morm brez tebe samo ove noči, napopan hočm sam še pipkat tvoj body; Revanšizem kida not u sobi polni ćilimov, dviga desnico znači hoče da impregniraš jo; Uzela je prsten, čike, zapalila je drito big – yeah, Alemanja iluzije, spava grad, spava grad, sil me, u filme /…/. Poslušalec, ne glede na narodnost, sprva ne razume prav veliko, dokler ne zapopade notranjega, njim lastnega sistema, nekakšne hipsterske različice jugoslovanskega esperanta, jezika, ki nikoli ni obstajal, pa bi bilo morda dobro, če bi.

Članica Guapo Ganga je tudi Senidah (Senida Hajdarpašić), ki se s pesmijo Slađana v dobrem mesecu približuje osmim milijonom ogledov na YouTubu.

A kaj, poleg jezika, je še tisto, kar jih dela čefurje? Začnejo s pripovedovanjem o izvoru, a nato se ustavimo pri vprašanju, ali biti čefur ne pomeni hkrati biti Slovenec, ali ni čefurstvo (tudi zaradi umetnosti) integralni del slovenske kulture. Tu sem imela v mislih predvsem Gorana Vojnovića, a najdejo še zgovornejši primer, ko nekdo navrže: »Zdaj Tanja Žagar dela na trube, stari,« nato pa se tudi sami vrnejo h Goranu in dodajo, da je v resnici prav njemu najlepše uspelo artikulirati to, da ko greš dol, nisi njihov, ampak tukaj pa tudi nisi naš. Velja še pravilo, da če ti res uspe tam, ti lahko tudi tukaj, kar naj bi dokazala Senidah, ki ji je s prodorom na srbski trg uspelo zbuditi zanimanje slovenskega.

»Pa vendar, ostajaš čefur,« zgodbo personalizira Benjamin, ki pravi, da je na predsodke mogoče naleteti tudi v najliberalnejših svetovih, denimo v gledališču. Hkrati je treba vedeti, da »se je čefurstvo, kakršno smo poznali v devetdesetih, razgradilo; to ni več ena sama subkultura, ampak jih je več, in iz nekaterih med njimi so nastali presežki. Tak primer je Senidah, ki ji je ravno s tem, kako drugačna je njena pozicija, uspelo osvojiti beograjsko alternativo in mainstream.«

Drugačnost je tudi tisto, kar je razorožilo poslušalce: kdor spremlja komentarje na YouTubu, ve, koliko nacionalističnega prerekanja je v njih, ko gre za prostor nekdanje skupne države. A pri Senidah tega skoraj ni; tujost ji je omogočila ustvariti nekaj, kar te prepire presega. »Radi bi verjeli, da smo združili Jugoslavijo,« reče ZaHan$olo.

Osebno in politično

V tistem začnejo navdušeno nekomu mahati, to je bil že tretji človek v Zupančičevi jami, kamor smo se premaknili z Navja, ki so ga poznali. Zdi se, da so vsi na svetu njihovi prijatelji. In prav prijateljstvo je tisto, kar se jim zdi pri njihovem ustvarjanju najpomembnejše. Vse, kar počnejo, počnejo iz veselja, ali kot pravi 50: »V resnici je tako, da se samo družimo in nabijamo svoje komade, kar je absurdno, je pa tudi čisti užitek.«

Kaj pa denar? Ali ni glasba tudi biznis? Pravijo, da bi bilo to dobrodošlo, da bi se z veseljem prodali – in da jih prav nič ne skrbi, da bi to okrnilo njihovo vsebino. »To so tranzicijske vrednote,« pravi Benjamin, »ko je folk še verjel, da je mogoče vzpostaviti alternativo kapitalu. Tega ni več, prav tako ni vere, da bi se na globalni ravni lahko karkoli spremenilo. Revolucije ne bo.« (Na tem mestu lahko potegnemo neposredno vzporednico z besedilom ene od pesmi: Palim blant skos, pijem vops, vlečem koks, revolucije ne bo, ne bo otrok.) Sicer pa je alternativa le šminka; če vemo, da brutalno komercialni Cirkus in pregovorno alternativni K4 vodijo isti ljudje, je jasno, da je vse, kar jih zanima – dobiček. Zakaj bi se glasbeniki, ki tam nastopajo, pretvarjali, da je kaj drugače?

Ko smo ravno dregnili v politično, skušam nadaljevati, a naletim na odpor; razen članov skupine SBO o politiki ne želi govoriti nihče in poudarjajo, da delajo povsem nepolitično glasbo. »Zakaj bi rapali o političnih problemih, če vemo, da se ne da nič spremeniti?« pravi ZaHan$olo. »Opisujemo socialne dinamike in notranje svetove ljudi.«

Juca dodaja, da nobeden med njimi ne dela glasbe z namenom, da bi bila politična, se pa politično zgodi samo od sebe, če pristopajo z obilo »heckanja in razmišljanja«. »Stvari se je treba lotiti neobremenjeno,« pravi, »a nikakor ne pozabiti, da živimo v državi, ki se ji reče Venija.«

»Kaj pa je Venija?« vprašam.

»Ena lepa pizdarija,« odgovorijo.

Benjamin nato še doda, da če česa v Veniji ne potrebujemo več, je to politični rap; ta naj bi se po njihovem mnenju izkazal za povsem neplodnega, saj izjavljanje o politiki samo po sebi ne prinese nobenih političnih sprememb, nasprotno, prav to je najbolj prazno. Da resnično lahko izrečeš kaj političnega, ne smeš uporabljati političnega jezika. Prav tako ga je groza prisvajanja zaslug za nazaj in denimo opevanja punka kot gonila političnih sprememb. »Kaj imamo od mita, da je punk angažiran? Kaj to pomeni? Kaj je povzročila ta intelektualna sfera, ki se referira na punk? Nacionalistični razpad kolektiva, ki je eskaliral v genocid, izbris ljudi in ne vem kaj še. Če je to angažirano, potem to res raje ne bi bil.«

Politično je, menijo, zavedati se, da v njihovi generaciji ni nikogar, ali pa vsaj ne reprezentativnega vzorca, ki bi šel protestirat pred parlament. »Vsi bi šli raje v Meka in se tam družili. Taka je situacija – in o tem je treba govoriti, ne pa o navidezni angažiranosti. Delati glasbo pomeni zrcaliti resničnost, ne pa deliti moralistične napotke.«

Seksizem

Vprašam jih tudi, kako je z očitkom, da so njihova besedila seksistična (nekaj primerov, ki bi jih lahko uporabili za ponazoritev: Danas karam tebe, sutra ću još neku bolju; Dons razvalim te, jutr kličeš me; Brez skrbi ni prisebna ampak bla je karana …). Glasno jih zavrnejo, češ da so vsi feministi, ampak da to ni povezano z njihovo glasbo. »Ko nekdo nastopa v gledališču ali fimu, celo ko beremo literaturo, vemo, da so vse le vloge, da igralci ne mislijo tega, kar govorijo, in da pisatelji niso nujno to, o čemer pišejo. Pri glasbi je drugače, ljudje še vedno pričakujejo, da poješ o sebi, svojih prepričanjih. Ampak to ni res,« pravi 50.

Slađane na slovenskih radijskih postajah sploh še ni mogoče slišati, prepričani so, da zato, ker glasbenim urednikom zveni preveč čefursko, umazano.

Juco, eno od dveh žensk Guapo Ganga vprašam, kako je biti ženska v moškem svetu in kolektivu. Pravi, da se počuti krasno in da njeno sodelovanje v kolektivu ni politična odločitev, ampak je prišlo naravno, ker so pač prijatelji in ker se med njimi počuti enakopravno, kar sicer v družbi ni tako samoumevno. »Ne moti me, če kdo iz mojega sodelovanja v moškem kolektivu razbere feminizem, to se mi zdi dobro sporočilo, ni pa to glavni razlog, zakaj sem zraven.«

Pa vendar, kaj pa ljubezen? Če že niso politični in angažirani, bi človek pričakoval več izpovednosti in čustev, a jih ni, pripomnim. V en glas me napadejo, da je vsa glasba, ki jo delajo, ena sama ljubezen, in mi nato vrnejo vprašanje: »Kaj pa ti misliš, da je ljubezen? A ti bi bolj tako, transcendentalno ljubezen? Mi opisujemo bolj realno, tako, da si nadrogiran.«

Radijska blokada

Kako pa je s predvajanjem na slovenskih radijskih postajah? Je hit, kakršen je Slađana, ki je v dobrem mesecu po številu ogledov na YouTubu prehitel same zlate Modrijane, tudi radijska uspešnica? Zagotovijo mi, da ne. Še več, Slađane na slovenskih radijskih postajah sploh še ni mogoče slišati, prepričani so, da zato, ker glasbenim urednikom zveni preveč čefursko, umazano. Sicer nekaj njihovih komadov (Afterica, Čke po Ljubljani, Cypher) občasno predvaja le Radio Salomon. Na začetkih jih je podpiral tudi Radio Študent, a jih ne več, za kar jim je žal, saj jim ta radio in mnogi ljudje tam posebej veliko pomenijo. Za Slađano so slišali, da obstaja celo eksplicitno navodilo, da je ne smejo vrteti. Menijo, da predvsem zaradi osebnih zamer, ker so se razširile govorice, da naj bi bili kulturna elita, ne dovolj alternativni, nekakšni privilegiranci, ki imajo dostop do kulturnih institucij (npr. Benjamin do teatra), za povrhu pa naj bi jim elitizem lahko pripisali, ker so številni med njimi obiskovali Gimnazijo Poljane. Resnica je drugačna, prihajajo iz različnih okolij in opravljajo najrazličnejša dela, a to konec koncev niti ni pomembno. Pomembno je le, da je posledica osebnih zamer in tračev ignoriranje glasbe.

Za druge radijske postaje, denimo Val 202, so preveč alternativni in njihova besedila preveč povedna. Tam raje od česa novega predvajajo že preverjeno in nenevarno glasbo, denimo skoraj 20 let star komad Od ljudi za ljudi, ki naj bi se pretvarjal, da je političen in sporočilen, a je hkrati, menijo sogovorniki, povsem impotenten. Skratka, po eni strani so preveč komercialni in po drugi preveč alternativni. Zato lahko prodirajo samo z internetom, kjer si ljudje vsebine izbirajo sami.

Njihov jezik je časovna kapsula neke generacije in njene specifične izkušnje. Besedila zvenijo kot kakofonija vsaj treh jezikov: slovenskega, srbskega in bosanskega – pa tudi angleškega.

In ta nezmožnost, da bi te kdorkoli pripoznal, čeprav delaš za marsikoga prelomne stvari, je tista Venija, o kateri so govorili na začetku, pravi Juca.

Moč kolektiva

Najpomembnejša stvar, ki jo imajo, je moč kolektiva, pravijo. Več kot deset jih je in med seboj primerjajo ideje in jih pilijo ter so zelo notranje povezani. »Če je kaj, kar nam ljudje lahko zavidajo, so to naši odnosi,« so prepričani.

Benjamin je enega od koncertov začel, zavit v burko iz slovenske zastave. Ko vprašam, ali je bil to načrtovan performans, jih večina samo zmaje z glavo in zavzdihne. A

Benjamin meni, da je ravno to njihovo najmočnejše sporočilo: »Bratom ta performans ni okej, ampak ga tolerirajo, ker smo skupnost. Drug drugemu dopuščamo svobodo. V tem smislu iskanja razumevanja in strpnosti v širšem kolektivu je naše delo tudi politično. To je naše sporočilo.«

Želje po globlji sporočilnosti nimajo. Prav tako ne po tem, da bi jih jemali pretirano resno. Mar jim je za to, kar počnejo, hkrati pa jim je vseeno, ali se ob tem komu zdijo idioti. Preprosto želijo delati glasbo, kakršno bi želeli sami poslušati.

»Naša besedila dajejo občutek, kako je, ko se z nami družiš,« pravi 50.

Bržkone je to največ, kar lahko dajo. Kar kdorkoli lahko da. Prijateljstvo.