Za zidom

O glasbenih zasedbah, ki imajo kulten status in so jasno pozicionirane v sodobni kulturi, je vedno težko pisati, saj njihovi braniki (»die hard« feni) pod lupo vzamejo vsako besedo. Legendarna britanska skupina Pink Floyd je ena takšnih zasedb, z eno besedo – institucija. Njen vpliv je že davno presegel zgolj glasbo in sega še vsaj v vizualno umetnost, nemalokrat s precej prevpraševanja o posamezniku znotraj družbe, ki mu ta vsiljuje pravila, moralo, vrednotenje dela.

A Floydi niso tipičen bend – niti niso rockerji v organskem pomenu te oznake. So opazovalci, ki vsak svoj korak načrtujejo premišljeno in natančno. Na ikoničnih naslovnicah njihovih plošč ni obrazov članov skupine, temveč koncepti. Obrazi članov so bili vedno drugotnega pomena, namesto sebe so v ospredje postavljali umetnost in glasbo. To velja za studijske plošče in za koncerte, kjer so oder vedno znali izkoristiti kot dodaten instrument, kot dodaten umetniški izraz – kot prazno platno, ki samo čaka na poslikavo.

Leta 1965 so skupino ustanovili študentje Roger Waters (bas, vokal), Nick Mason (bobni), Richard Wright (klaviature) in Syd Barrett (kitara, vokal). Barrett je bil prvotna gonilna sila benda in njegov ideološki vodja in je tudi najbolj zaznamoval prvo obdobje. V njem je skupina izdala plošči The Piper at the Gates of Dawn (1967) in A Saucerful of Secrets (1968), vmes pa se ji je pridružil še kitarist in vokalist David Gilmour. A Barretta je doletela podobna usoda kot Briana Jonesa pri Rolling Stonesih – njegovo duševno zdravje se je slabšalo, zato je aprila 1968 Floyde zapustil in krmilo prepustil Rogerju Watersu, ta pa je zasedbo usmeril v novo obdobje – to je v nekaj letih obrodilo sadove in obveljalo za njihovo najmarkantnejše in komercialno tudi najuspešnejše. V resnici se je (čeprav so pred tem nanizali še nekaj plošč) začelo s ploščo The Dark Side of the Moon (1973) in končalo s ploščo The Wall (1979), tik preden je glasbeno industrijo uzurpiral MTV in so osemdeseta leta sintetizirala, plastificirala ali pa zgolj pokopala še zadnje velike rockerje iz šestdesetih. Obe omenjeni plošči nista zgolj najbolje prodajani plošči Pink Floydov, temveč sodita tudi med najbolje prodajane plošče vseh časov – album The Dark Side of the Moon je po številu prodanih izvodov prehitel le Jacksonov Thriller.

Barrett je veljal za umetniškega genija, a pri glasbenem ustvarjanju je imel vseeno ožji pogled od Watersa. Če bi ju površno primerjali, bi lahko prvega označili za kantavtorja, drugega za orkestralca. A Barrett je bil vedno znova vir navdiha za Watersa – navsezadnje mu je ta posvetil pesem Shine On You Crazy Diamond, ki jo najdete na plošči Wish You Were Here (1975), pa tudi na plošči The Wall se je presenetljivo veliko ukvarjal z »norostjo« oziroma tem, kam vse te um lahko pripelje, če uide izpod nadzora.

Ko je Waters užival na vrhuncu ustvarjalne in komercialne slave, je Barrettu zmanjkalo denarja. Preostali člani Floydov so takrat poskrbeli (glavni pobudnik je bil Gilmour), da je prejemal tantieme od izdanih plošč vse do smrti leta 2006, ko je štirim bratom in sestram zapustil približno 1,7 milijona funtov. Leta 1996, ko je bil z drugimi člani Floydov sprejet v Rock and Roll Hall of Fame, na prireditev ni prišel. A tudi Waters se v Pink Floydih sčasoma ni več počutil dobro, zato je sredi osemdesetih let, po 12. plošči The Final Cut (’zadnji rez’), ki so jo zaznamovala številna nesoglasja v bendu, skupino zapustil. Še nekaj let je sicer trajalo, da so se Floydi tudi uradno in pravno razšli. Niso bili več lokalni garažni bend, temveč korporacija, globalno podjetje.

Brez Barretta in Watersa so vstopili v zadnje obdobje, ki mu je predsedoval David Gilmour, izdali so le še tri studijske albume, se osredotočali predvsem na velikopotezne stadionske turneje in postali potujoči muzej za nostalgike ter stroj za tiskanje milijonov.

Te dni pa je zapuščina Floydov spet na poti in prihaja tudi v našo neposredno bližino – Roger Waters bo v okviru turneje Us + Them, na kateri promovira peti samostojni album Is This the Life We Really Want? (2017), nastopil v Zagrebu. Svojo zadnjo studijsko stvaritev je sam označil za zelo konceptualno, delno politično in delno domišljijsko, začela pa se je kot radijska igra. Waters se zadnja leta v medijih pojavlja kot oster kritik Donalda Trumpa in ameriške zunanje politike ter nasprotnik nastopanja glasbenikov v Izraelu, saj meni, da nastopajoči s tem podpirajo politiko te države.

Njegovi koncerti lahko še danes prebijejo miselni zid – predvsem takrat, ko se denimo zasliši spet aktualna, brezčasna, uporniška in do komformizma kritična pesem o pravici do svobodnega odločanja Another Brick in the Wall. Takrat smo, ne glede na državo, iz katere prihajamo, generacijo ali čas, vsi spet združeni v boju proti zatiralskemu sistemu. Pa čeprav zgolj za tistih nekaj minut. 

Koncert:
Roger Waters
Kje: Arena, Zagreb
Kdaj: 6. maja 2018