Med morjem in Krasom

»Spominjam se, kako so Kraševci pripravljali malto za hišni omet. Pometli so cesto, presejali prašno mešanico rdeče zemlje in zdrobljenega apnenca, dodali apno in vodo. Vse to pomešali in ometali hišo. Žgoče sonce je dalo oranžni ton. To je barva kraških hiš in to je osnovna barva mojih del,« je leta 1997 povedal Lojze Spacal (1907–2000), umetnik, ki je navdih črpal iz življenja na Krasu, iz kraške pokrajine, tipologije hiš in naselij, ter opazoval ljudi, kako so se mukoma prebijali skozi življenje v suhi, vetrovni, kamniti pokrajini in se borili za vsak centimeter rdeče rodovitne zemlje. Dobro je znal opazovati in videno prenesti v grafike, risbe in oljne slike. Njegove besede pa razkrivajo tudi skrivnost avtohtone barve kraških vasi; to je lahko dragocen podatek za varuhe kulturne dediščine, tudi te, ki letos končujejo obnovo palacija v eni naših najznamenitejših kraških vasi, v Štanjelu. Tam pa ta hip ne končujejo le obnove palacija, zadnje dni aprila so praznovali tudi 30 let Galerije Lojzeta Spacala.

V davnih osemdesetih letih, torej pred 30 leti, se je okoli Spacala zbrala skupina zanesenjakov, ki so napeli vse sile, da se je začela obnova tedaj že desetletja porušenega Štanjela. Vsi so se še spominjali, kakšno slikovito kraško naselje je bil »Štanjeu« pred 2. svetovno vojno, tudi zaradi dela arhitekta Maksa Fabianija, ki je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja skrbel za ureditev in obnovo te zgodovinske naselbine z obzidjem. Prvi korak Spacalove skupine navdušencev je bila obnova dela štanjelskega palacija, drugi pa, da se tam vzpostavi galerija z deli Lojzeta Spacala. Med dejavnejšimi je bil poleg slikarja njegov prijatelj, slovenski diplomat Drago Mirošič. Vendar temu brez pomoči žene Suzane ter arhitektke in konservatorke Nataše Šumi pa tedaj mlade umetnostne zgodovinarke Nelide Nemec in še številnih drugih ter seveda politične podpore lokalnih in državnih veljakov takrat ne bi uspelo.

Prav Nemčeva je vezni člen s skupino zavzetih strokovnjakov in ljubiteljev, ki so letos, tri desetletja po odprtju galerije, sodelovali pri njeni prenovi in tudi pri prenovi Spacalove zbirke, ki šteje že približno 145 del iz vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij. Med zaslužnimi za prenovo najdemo še Martina Spacala, umetnikovega vnuka in skrbnika njegove dediščine, Marka Arneža, vodjo Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj, in Polono Abram, direktorico Javnega zavoda Komenski Kras. Aktualna razstava, ki so jo odprli konec aprila in bo na ogled leto dni, združuje umetniška dela iz stalne zbirke (teh je približno tretjina) in dela, ki so jih posodile Zadružna kraška banka Doberdob, goriška delniška družba KB 1909, Zveza slovenskih kulturnih društev Trst, Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj in zasebni zbiratelji. Izdali so tudi katalog, ki nam predstavi celotni razpon Spacalove umetnosti. Oblikoval ga je slikar Marko Tušek, ki je prispeval tudi novo celostno grafično podobo galerije.

Spacal je zadnja leta življenja preživel med Krasom in morjem ter gradil mentalno vez med Kraško planoto in Tržaškim zalivom. Med Škrbino na Krasu, kjer si je ustvaril dom v tipični kraški hiši, ter domom na obali v Piranu, ki mu ga je pomagal urediti arhitekt Edo Mihevc. Navezanost na morje ni naključna, saj se je Spacal leta 1907 rodil v Trstu, kjer sta takrat živela oče, kamnosek in zidar iz Kostanjevice na Krasu, in mama, ki je bila perica. V četrtem letu življenja je izgubil očeta in tako moral že desetletnik na delo. Pomagal je stricu pleskarju, bil nekaj časa klepar, mizar, elektromehanik ... Tako se je deček razvil v trdoživega mladeniča. Kmalu se je pridružil odporu proti fašizmu, zaradi tega so ga leta 1929 zaprli in ga za tri leta in pol poslali na jug Italije. Leta 1934 je po vrnitvi iz zapora naredil maturo in izpit za učitelja ter nekaj časa poučeval risanje na tržaški srednji šoli, a pri tem tudi sam študiral na Inštitutu za umetnost v Monzi in na akademiji Brera v Milanu. Tam se je srečal z moderno umetnostjo in se začel zavedati, kaj se dogaja v evropskih ateljejih in galerijah.

Starosta slovenske umetnostne zgodovine profesor Emilijan Cevc je zapisal, da je Spacal okoli leta 1947 »prešel katarzo kubizma Braquove smeri«. Ta katarza je dobesedno prečistila njegove misli, delovne postopke, pa tudi kompozicijo ter hkrati porodila logiko kraške tektonike, ki jo je gradil na trdnem razmerju horizontale in vertikale, torej na dveh komponentah, na katerih stoji ali pade struktura vsake podobe. Ta katarza oziroma razmislek mu je pomagal, da je iz magičnega realizma, značilnega za trideseta leta, in realizma štiridesetih v petdesetih letih razvil svojevrsten slog, neke vrste kraško abstrakcijo, ki je človeško figuro iztisnila tako, da je ostala le še slutnja človeških sledi v kraški pokrajini. Razvijal je različne tehnološke postopke, med drugim je v oljne barve primešal mleti kraški kamen.

V šestdesetih letih je klasično slikarstvo povsem opustil in se posvetil grafiki. Razvijal jo je, eksperimentiral, se približal geometrijski abstrakciji in hotenju modernizma po trdni kompoziciji, po polnih čistih osnovnih barvah, haptičnosti površine in igri svetlobe. Najprej je delal črno-bele linoreze, nadaljeval z monotipijami in se nazadnje izmojstril v lesorezu, črno-belem in barvnem. Matrica, ki je osnova za odtis grafike, je pri njem dobila novo vlogo in posebno mesto. Kajti matrice je nadgradil, jih vzel iz faze grafičnega postopka, jih med seboj kombiniral in predelal v novo likovno zvrst. Razvil je tehnološko sintezo slikarstva in grafike ter se hkrati približal objektu – tridimenzionalni sliki. Pri tem je uporabljal in kombiniral zelo različne materiale, med drugim je pri teh objektih uporabil mleti kraški kamen.

Spacal je pripadal mediteranskemu kulturnemu miljeju, bil je slovenskega rodu, a je imel italijansko državljanstvo. Tako je leta 1948 prvič razstavil lesoreze na Beneškem bienalu, vendar v italijanskem paviljonu. Slabih deset let kasneje (1957) je za lesoreze s kraškimi motivi prejel prvo mednarodno nagrado – beneški grand prix za risbo in grafiko. Leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado za grafični in slikarski opus. Seveda je sodeloval tudi z ljubljanskim grafičnim bienalom vse od leta 1955 do 1999 oziroma tako rekoč vse do smrti maja 2000, ko se je poslovil le nekaj dni po odprtju retrospektivne razstave v Moderni galeriji v Ljubljani. Pomembna je tudi njegova družbenopolitična angažiranost, odzival se je na kršenje človekovih pravic, na nasilje države in sistema nad posameznikom – med 2. svetovno vojno in tudi na začetku sedemdesetih let, v času vojaškega udara v Čilu, ko je nastal niz grafik Črni udar v Čilu.

Prenova Galerije Lojzeta Spacala in razširitev njene zbirke sta dogodka, pomembna za slovensko umetnost, saj Spacala štejemo med najpomembnejše slovenske umetnike 20. stoletja. Postavljamo ga ob bok velikim grafikom, predstavnikom Ljubljanske grafične šole, kot so njegova primorska rojaka Riko Debenjak in Vladimir Makuc ter Marjan Pogačnik in izredni Marij Pregelj. Vse kaže, da je letošnje leto res naklonjeno spominu na te »velikane«, saj si lahko v Moderni galeriji še vse do 20. maja ogledamo tudi Pregljevo retrospektivno razstavo.

Razstava:
Lojze Spacal: Kras v mojem spominu
Kaj: razstava ob 30-letnici galerije
Kje: Galerija Lojzeta Spacala, Štanjel
Kdaj: do 30. marca 2019