Dejan Židan, predsednik SD: Sem bolj levi kot Borut Pahor

»Popolnoma jasno je, da mora imeti Slovenija, če želi kot družba napredovati, zadovoljne ljudi. Zadovoljni ljudje pa ne živijo v revščini.«

Stranka Socialni demokrati je doživljala padce in vzpone, leta 2008 je zmagala na volitvah, z Borutom Pahorjem je prevzela vlado, imela je 29 poslancev. Na volitvah leta 2014 jih je dobila zgolj šest. Po 3. juniju naj bi bilo drugače. Ankete SD napovedujejo ponoven vzpon na vrh. Stranka naj bi znova postala samozavestna, njen volilni program ima naslov Samozavestna Slovenija, samozavesten pa je tudi Dejan Židan. Že osem let je minister za kmetijstvo, zdaj je, kot pravi, pripravljen prevzeti položaj predsednika vlade.

Kaj bo prva stvar, ki jo boste storili, ko boste postali slovenski premier?

Najprej moramo zmagati, potem sestaviti koalicijo. Takoj ko bo sestavljena koalicijska pogodba – pri SD bo to preprosto, napisali smo podroben politični program, oblikovali prioritete, ukrepe –, so na vrsti najakutnejše stvari. Prva je povezana z najhujšo obliko družbene neenakosti, to je zdravstvo. Takoj, ampak res takoj, je treba sprožiti program odprave čakalnih vrst, in sicer na podoben način, kot ga je nekoč nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič. Preprosto je izhajal s stališča, da ideja, da če koga bolje nagradiš, ta potem naredi več, ni dovolj. Zdravniki so preobremenjeni, zato je treba poiskati druge rešitve, več zdravnikov, pomoč koncesionarjev, zdravljenje v tujini, če gre za urgentne primere. Čakalne vrste so prva stvar, ki jo bomo uredili.

O prvi stvari sprašujem, ker SD že tedne blokira delo v parlamentu, ne glede na to, ali so vloženi zakonski predlogi dobri ali slabi. Rešitve se prestavljajo na jesen. Zakaj?

Zato ker se je v parlamentu zgodilo nekaj, česar sodobna politična zgodovina Slovenije ne pomni. Poslanke in poslanci so začeli reševati svojo kožo, saj so bili nekateri izmed njih doslej neaktivni. Tako se je aprila v parlamentu res pojavilo veliko dobrih ali pa tudi zgolj všečnih zakonskih predlogov, ki niso najbolje domišljeni, imajo pa razmeroma visoke proračunske posledice, nekateri jih ocenjujejo na od 400 milijonov pa celo do milijarde v več letih. Zakaj je to pomembno? Slovenija je pred izzivi, ki jih je treba hitro rešiti, nedvoumno, a reševanje ad hoc, z nekimi zakonskimi dekreti, brez premisleka ni dobro. Treba bo skrajšati čakalne vrste v zdravstvu, popraviti plače, potreben bo dodatni impulz razvojnemu sektorju, pomagati moramo upokojencem. Če bomo na hitro pred volitvami porabili denar, bomo naredili nepotrebno škodo. Zavedati se moramo, da visoka gospodarska rast prinaša več denarja, ampak hkrati moramo premisliti, katera področja več denarja zares potrebujejo.

Razumem, a vsi vloženi zakoni ne zahtevajo milijonskih proračunskih postavk. Zakonov ni nikoli sprejemala vlada, zakone sprejme parlament, običajno je, da nekatere zakone vlagajo poslanci, lahko celo volivci. Vaša poslanska skupina je obstruirala zakonski predlog o večji spolni uravnoteženosti, ta ni imel proračunskih posledic, padel je tudi predlog o tem, da bi imeli vojni invalidi spet pravico do zdravljenja v zdraviliščih.

Ali je koristno sprejemati zakone zdaj, ko vlada opravlja tekoče posle? Ali je koristno sprejemati zakone, ko je razpuščen parlament? Ali se moramo vseskozi sestajati na izrednih sejah? Državni zbor ima razen v izjemnih primerih razpisan zakonski postopek, ki poteka v več fazah, zato da se o zakonskem predlogu izreče strokovna javnost, da se izrečejo pravne službe, da se poišče boljša rešitev, da se stvari pač premislijo. Nujni postopki ne bi smeli postati pravilo. SD podpira marsikateri zakon, ki je bil v zadnjih tednih vložen na takšen način. Recimo zakon o kulturnem tolarju. Obstoj slovenskega naroda je odvisen od jezika in kulture, zato ga bomo podprli takoj, ko bo izoblikovana nova koalicija.

Sprejet bo septembra, oktobra, ne pa maja. Popolnoma nepotrebno. 

Kljub vsemu je treba pogledati, koliko denarja je v resnici na voljo, in določiti prednostne naloge.

Naj poskusim drugače. Zakaj vaša stranka ni podprla zakonske novele o nalezljivih boleznih, ta je v parlamentu že nekaj mesecev?

Naša stranka je zavzela načelno stališče, da ne bomo podprli nobenega zakona, ki so ga vložili poslanci in naj bi bil sprejet na izredni seji. Kar je vložila vlada s polnimi pooblastili, podpiramo. Ne govorim o vsebini, poskušam razložiti postopek. Glede cepljenja mislim, da mora biti populacija precepljena, kakšne mehanizme uporabiti za to, pa je stvar razprave. V zadnjih letih je država že izboljšala obveščanje o tem, da je cepljenje največji dosežek sodobne medicine, da je rešilo milijone ljudi. Osebno verjamem v cepljenje, tudi moji otroci so cepljeni, tudi jaz sem, te dni se bom cepil proti klopnemu meningoencefalitisu. Na Facebooku sem objavil neke promocijske stvari o cepljenju in zelo sem bil presenečen, koliko gneva je to povzročilo pri tistih, ki zavračajo cepljenje. Zanimivo se mi zdi, zakaj ne verjamejo zdravnikom, zakaj ne verjamejo stroki.

Sem pomembno bolj levi kot Borut Pahor. Ne verjamem v srednjo pot, sem pa tisti levi politik, ki verjame, da lahko trošimo samo toliko, kot imamo.

Zakon, ki ni bil sprejet tudi zaradi SD, so podprli pediatri.

Morda sankcije tistih, ki otrok ne želijo cepiti, delujejo, a bolje je iskati pozitivno motivacijo. V vsakem primeru pa moramo nekaj narediti za to, da se bo precepljenost začela povečevati. To je bistveno.

Mimogrede, ste vedeli, iz tistih koncev izvirate, da je v Murski Soboti največja precepljenost v Sloveniji?

Na to sem lahko samo ponosen. A naj ponovim bistveno vprašanje. Kako to, da vedno več ljudi verjame nekim zapisom z interneta kot temu, kar govorijo strokovnjaki?

Naj se vrnem k dogajanju v parlamentu. Govorili ste o izrednih postopkih, ampak, gospod Židan, ali ne gre za vprašanje političnega prestiža? Tega je bilo veliko že prej, v koaliciji. Oglejva si zdravstveno reformo. Vaša stranka je na papirju podpirala ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, na koncu ta zakon ni bil sprejet. Če so bile problem čakalne vrste, zakaj vsaj ta del ni bil rešen?

Ministrica za zdravje je imela ves čas podporo naše stranke. Ves čas smo podpirali njeno idejo, da poseže v dopolnilno zavarovanje, ki je v resnici obvezno. Posledica tega je samo to, da imajo zasebne zavarovalnice na leto 50 milijonov evrov dobička. Ves ta denar je odvzet javnemu zdravstvenemu sistemu. Ministrico smo podpirali, res je, da je bilo veliko usklajevanj, na koncu nismo bili zadovoljni z vsako rešitvijo, a za blokade ni bila kriva SD.

Kdo pa? DeSUS? Zavarovalnice? Ministrstvo za finance?

Na ministrstvu za zdravje deluje nekaj izjemnih posameznikov. Zelo dobro je bilo, da je ministrici Milojki Kolar Celarc pomagal dr. Dušan Keber – bil je dodatno jamstvo za krepitev javnega zdravstva. Zakaj so se predlogi tako dolgo usklajevali, spreminjali, zakaj je bilo v igri več različnih modelov, po katerih bi spremenili dodatno zdravstveno zavarovanje, ne vem. Bistveni razlog, zakaj smo vseskozi podpirali ministrico, pa je, da ministrica v resnici verjame, da mora biti javno zdravstvo dostopno vsem ljudem pod enakimi pogoji in enake kakovosti, žal pa primernih operativnih rešitev ni bilo. To je absolutni temelj, tukaj smo si bili blizu. Točka, kjer so se stvari najdlje zapletale, pa ni bilo usklajevanje z drugimi vladnimi strankami, z ministrstvom za finance, ki je v pristojnosti SMC.

Še manj razumljivo kot debakel zdravstvene reforme se mi zdi to, da je vaša ministrica za delo Anja Kopač Mrak pred dnevi nasprotovala zvišanju denarne socialne pomoči. Kako to? 

Sam nisem razumel nečesa drugega. Ministrico so v vladi mesece onemogočali, ko je želela dvigniti denarno socialno pomoč, predvsem stranka, katere poslanci so potem v parlamentu podprli višji dvig, kot ga je izvorno predlagala ministrica. Narobe svet. Ministrica je imela vseskozi strahovite težave, dobivala je zelo jasno sporočilo, da če ne dobi soglasja finančne ministrice Mateje Vraničar, potem dvig socialne pomoči na 331 evrov ni sprejemljiv. Potem si je to končno izborila, pa so poslanci SMC v parlamentu podprli še višji znesek. Povsem enako je bilo, ko je Anja Kopač Mrak želela dvigniti minimalno plačo. Doživela je javen pogrom predstavnikov SMC, tudi ministrov, v zaprtih krogih je bilo še huje. Za nekaj mesecev so zdaj ljudem za 30 odstotkov povišali denarno socialno pomoč, nekateri res živijo v revščini, a znova gre za parcialni ukrep, ki velja zgolj do 1. januarja 2019.

Saj ne mislite, da bo nova vlada, gospodarske napovedi so pozitivne, zmanjšala že pridobljene pravice?

Ne vem, kaj se bo zgodilo, ne vem, kdo jo bo vodil. Poskušam vam pojasniti zgolj hipokrizijo tistih, ki so še pred mesecem napadali ministrico, zdaj pa so mirno podprli predlog Levice.

Kaj pa potem zagovarjate v SD?

V Sloveniji je treba čim hitreje zvišati osnovno plačo, minimalno plačo, minimalno pokojnino in socialne transferje, da se pomaga ljudem, ki živijo v revščini. To je treba narediti transparentno, odprto. Zame transparentnost v politiki pomeni tudi to, da zagovarjaš enako rešitev, ko sediš v vladnih prostorih, ko glasuješ v parlamentu ali ko govoriš z novinarji.

Slovensko gospodarstvo ima danes visoke dobičke, tudi na račun nizkih plač. V zadnji petletki realna rast BDP-ja znaša 11,2 odstotka, realna rast plač pa 3,2 odstotka. Kako to, da ideja po povečanju plač, katerihkoli, v Sloveniji vedno naleti na odpor pri delu politike, tudi pri predstavnikih Gospodarske zbornice? V Nemčiji zvišujejo plače v javnem in gospodarskem sektorju. 

Nasprotovanje dvigu minimalne plače, dvigu povprečne plače je resnično nerazumno. Ne razumem ga. Popolnoma jasno je, da mora imeti Slovenija, če želi kot družba napredovati, zadovoljne ljudi. Zadovoljni ljudje pa ne živijo v revščini. Gre za tiste, ki so pred leti na svoja pleča prevzeli breme gospodarske krize, ki je niso povzročili, niso bili krivi delavci, upokojenci, mladi, krizo je povzročil odstotek najbogatejših, tisti, ki danes znova bogatijo. Zdaj, ko je prišlo do zagona gospodarstva, pa je kakršnakoli korekcija navzgor napadena z argumenti, da se bodo ogrozili stabilnost, gospodarski razvoj, produktivnost, konkurenčnost, kot da bi se pozabljalo, da so lahko edina prava prednost neke družbe zadovoljni posamezniki. Vprašanje minimalne plače, pa četudi o njej največ govori gospodarstvo, sploh ni tako usodno.

Prekomerno so obremenili ljudi in njihove dohodke, davek na dobiček podjetij pa se je tako znižal, da se celo tuji gospodarstveniki čudijo, kako nizke davke imamo pri nas.

Seveda, minimalno plačo dobiva zgolj okoli 25.000 ljudi v gospodarstvu.

Res ni veliko, če lastniki tovarn, direktorji družb teh plač ne bodo dvignili, bodo prej ali slej izgubili delavce. Danes imajo ti večjo izbiro, brezposelnost se zmanjšuje, pojavlja se pomanjkanje delovne sile v nekaterih panogah. Odliv delavcev na bolje plačana delovna mesta je zlasti izrazit v obmejnih regijah. Pojaviti se bo morala vsaj osnovna primerljivost neto prejemkov med zaposlenimi v Sloveniji in v Avstriji. Pogovarjati se moramo tudi o minimalnih plačah znotraj javnega sektorja, 8000 je takšnih. Njim je treba pomagati. Kdo bo, zgolj kot primer, kuhal v javnih šolah, če bodo vsi odšli v zasebno gostinstvo, kjer so višje plače?

Zvenite socialdemokratsko. Pa je SD res socialdemokratska stranka, ste še vedno na tretji poti?

Ideja socialne demokracije je stara 150 let in ne pozabite, da je ta ideja pripeljala do delavskih pravic, do razvoja politične demokracije, do univerzalizma človekovih pravic, do načel enakopravnosti, do možnosti izbire. Ta boj niti približno ni končan.

Če je Borut Pahor, kot si pravi sam, liberalni socialdemokrat, kako bi se opisali sami?

Sem pomembno bolj levi kot moj predpredhodnik. Ne verjamem v srednjo pot, sem pa tisti levi politik, ki verjame, da lahko trošimo samo toliko, kot imamo. V tem je razlika med nami in nekaterimi drugimi levimi strankami, tako v Evropi kot v Slovenji. Nekateri politiki bi v želji, da bi pomagali, breme pomoči prenesli na otroke in vnuke. To je zame nesprejemljivo. Hkrati bi pa bilo modro, da bi premislili nekatere ustaljene poglede na levo politiko pri nas.

Kaj mislite s tem?

Pred tedni sem se pogovarjal s portugalskim predsednikom vlade, nekdanjim županom Lizbone, socialistom Antóniem Costo. Razlagal mi je, kako so izpeljali projekt resnično brezplačne šole. Ne glede na socialni status so tako vsi učenci v prvem obdobju šolanja upravičeni do brezplačnih učbenikov. Vprašal sem ga, kako in zakaj so se odločili za univerzalni pristop. V Sloveniji imamo drugačnega, kadarkoli posežemo v kakšno področje, razmišljamo progresivno, pomagamo samo tistim, ki jim je najtežje, socialno ogroženim. S tem v slabši položaj postavljamo srednji razred, ki ni deležen pomoči – pa četudi, ustavimo se zgolj pri šolstvu, je pravica do šolanja univerzalna. Costa mi je povedal, da so tudi sami razmišljali o načinu, ki je v veljavi pri nas, resnično brezplačno šolanje samo za revne, a so potem ugotovili, da bi naredili dve napaki. Pravico za vse bi spremenili v obliko socialne pomoči, hkrati pa bi s takšnim parcialnim ukrepom ponovno »kaznovali« srednji razred v družbi. Spremenili so paradigmo političnega razmišljanja. O tem razmišljamo tudi pri nas. SD želi seveda pomagati tistim, ki jim je najtežje, a priznavamo tudi dejstvo, da je v družbi pomemben srednji razred. Pomagali bi mu recimo z davčnim prestrukturiranjem.

Kakšnim? Pri nas je naokoli slišati mit, da je Slovenija davčno preveč obremenjena država.

Gre za veliko zavajanje, ki ga vseskozi uporabljajo desničarji in liberalci. Kadar zagovarjajo generalno znižanje davkov, nikoli ne povedo, kaj bi to prineslo.

Kaj? 

Večjo razslojenost družbe, razmah zasebnega zdravstva in zasebnega šolstva, ki bi morali biti v socialni državi, tako Slovenijo opredeli ustava, pod enakimi pogoji dostopni vsem. Po podatkih OECD, pa ta organizacija ni ravno socialdemokratska, smo v Sloveniji obdavčeni, če seštejemo vse davke, torej potrošnjo, premoženje, obdavčitev posameznih ljudi, za okoli 37 odstotkov BDP-ja. Povprečje v EU je vsaj za dve odstotni točki višje, povprečje v državah, ki bi jim želeli biti podobni, torej Danska, Belgija, Švedska, Finska, pa je še višje. Celo na Madžarskem, ki jo kot vzor dajejo nekatere radikalne stranke pri nas, dajo večji delež BDP-ja za davke. V Sloveniji se je v zadnjem desetletju in še malo dogodila huda napaka.

Kar tako, nihče ni vprašal volivcev, ali se s tem strinjajo, so prekomerno obremenili ljudi in njihove dohodke, davek na dobiček podjetij pa se je tako znižal, da se celo tuji gospodarstveniki, s katerimi sem se pogovarjal, čudijo, kako nizke davke imamo pri nas.

Stopnja obdavčitve dobička podjetij pri nas je okoli 19-odstotna, to je res pod povprečjem EU.

V resnici je še nižja. Upoštevati morate še politiko oprostitev zaradi investicij in razvoja. Efektivna davčna stopnja obdavčitve dobička je okoli 14-odstotna.

Smo davčna oaza?

Če bi to rekel kot politik, bi me napadali, ker naj ne bi poznal natančne definicije davčne oaze. A ne motite se, v nekem pogledu res spominjamo na davčno oazo, dobiček v Sloveniji je nerazumno nizko obdavčen. Tudi zaradi tega – država mora delovati, so posledično prekomerno obremenjeni osebni dohodki, razlika med bruto in neto je pri nas previsoka.

Kaj bi torej naredili?

Vsa slovenska politika se strinja z diagnozo, da so plače preobremenjene. A vprašati se moramo, kako bi to spremenili, da hkrati ne bi zmanjkalo denarja za druge javne dobrine, za javno zdravstvo, za javno šolstvo. Slovenija ima največje rezerve pri davku na dobiček, pri davku na luksuz, tudi pri davku na tiste nepremičnine, ki jih imajo ljudje kot naložbe. Po drugi strani pa bi SD spremenila dohodninsko lestvico, povečala progresivno obdavčitev, predvsem pa bi davčna reforma razbremenila srednji razred. Povezali smo se recimo z avstrijskimi socialdemokrati, ki so tovrstno davčno reformo že izvedli, veliko stvari smo se naučili.

V javnosti je veliko strokovnih stališč, da je bila dokapitalizacija bank prekomerna, da so bile predpostavke napačne, zato bomo po volitvah izpeljali revizijo vsega tega dogajanja.

V programu govorite o reviziji sanacije bank iz decembra 2013. Zakaj revizija?

Treba si bo naliti čistega vina. V Sloveniji obstajata dva pogleda, eden je, da je bila dokapitalizacija bančnega sistema takšna, kot je bila potrebna, drugi, da je bila izpeljana amatersko in da je prišlo do prekomerne dokapitalizacije na naš račun. Treba je soočiti vse te poglede in ugotoviti, kaj se je zares zgodilo.

Čakajte, takrat ste bili v vladi ...

Seveda smo bili in podprli smo dokapitalizacijo bank. Pred seboj smo imeli dve možnosti, prva je bila, da stvari v Sloveniji rešujemo sami, druga, da jih rešijo tisti trije, ki so že čakali pred našo mejo. Nekateri so jih tudi že klicali. V resnici se je takrat igralo na karto političnega zaupanja. Za strokovno razpravo ni bilo niti časa, vsa gradiva, ki so prišla na vlado, so bila zelo obsežna, podrobno vsebino so poznali le premierka Alenka Bratušek, finančni minister Aleš Čufer in guverner Boštjan Jazbec. Takrat so nam v vladi predstavili dve možnosti: ali trojka ali samostojna odločitev. Ni mi žal, da smo ohranili lastno odločanje o reševanju finančne in gospodarske krize, zdaj je treba preveriti, ali so bili vsi postopki izpeljani tako, da je bilo za državo najbolj racionalno.

Omenili ste zaupanje – še vedno zaupate nekdanjemu guvernerju?

Vem samo, da je v javnosti veliko strokovnih stališč, da je bila dokapitalizacija prekomerna, da so bile predpostavke napačne, zato ponavljam, da bomo po volitvah izpeljali revizijo vsega tega dogajanja.

Kako razumete tale absurd: po eni strani so evropska komisija in druge finančne institucije zahtevale (pre)veliko dokapitalizacijo bank, po drugi strani pa nas zdaj ista komisija sili k prodaji NLB, ki dobro posluje, ki ima visok dobiček, kupnina za njen delež pa naj bi bila zaradi izsiljene prodaje in nerešenih težav s Hrvaško nizka.

Sam vseskozi podpiram intenzivna in občasno zelo trda pogajanja s predstavniki evropske komisije, ker Slovenija poskuša in tudi mora dokazati, da nismo več takšni, kot si domišljajo.

Kako nas dojemajo v Bruslju?

Zanje je Slovenija še vedno priden otrok, ki poskoči ob vsaki želji evropskih uradnikov in birokratov. Še več, učijo se na naših napakah in napačnih političnih odločitvah. Koristno bi bilo, če bi pogosteje pokazali zobe. Bruselj bi nas moral dojemati kot trmastega, pa tudi sitnega učenca, predvsem pa kot državo, ki krčevito brani lastne interese. V tem primeru bodo bruseljske zahteve do Slovenije postale razumnejše in za nas manj škodljive.

Morda pa ni težava samo v Sloveniji, seveda je tudi tu, a morda je težava tudi v Evropski uniji, ker politiko vodijo predvsem stranke, ki pripadajo skupini Evropske ljudske stranke (EPP), tisti, ki, če poenostavim, zagovarja moč kapitala, ne pa moči držav.

To ni edina težava v Bruslju. Danes Evropska unija ne deluje na način, ki bi temeljil na vladavini prava. Vladavina prava pomeni zaščito šibkejših, močni je ne potrebujejo, pomeni enakost in solidarnost. Zadnja garnitura evropske komisije, ki jo, tukaj imate prav, skoraj v celoti obvladuje EPP, se odmika od vladavine prava, začela je delovati predvsem na podlagi interesov. V praksi to pomeni, da se moramo socialisti in demokrati na naslednje evropske volitve bistveno bolje pripraviti. Pa ne samo zaradi EPP, tudi zaradi populizma, ki zmaguje v državah Višegrajske skupine. Kako pomembna je vladavina prava, vemo tudi Slovenci, nekoč smo živeli v federativni integraciji, kjer je prevladoval argument moči nekega drugega naroda.

Na začetku sva govorila o političnem prestižu znotraj vladnih strank. Veliko je bilo tovrstnega boja za prestiž tudi med vami in stranko Levica, v zadnjem času je tega manj. Sami ste večkrat dejali, da si predstavljate stanje, da je ta stranka skupaj s SD v vladi.

Ko sva se na enem izmed soočenj srečala s predsednikom Levice Lukom Mescem, sem mu povedal, da sem vesel, ker razmišljajo o tem, da bi morebiti res postali vladna stranka. To bi bilo dobro.

Na nekaterih področjih se stranki politično ujameta, pri vprašanju dviga minimalne plače, pri davku na dobiček, različne poglede imata pri vprašanju prihodnosti Slovenske vojske.

Najprej upam, da bo SD res dobila možnost sestaviti novo vlado. Če se to ne bo zgodilo, bo Slovenijo vodila desna radikalna stranka, kar bi bilo zelo slabo. Vsaka stranka, ki gre na volitve, ima program, prioritete, na podlagi njih se začnejo koalicijski pogovori. Koalicija je vedno kompromis. Pri vprašanju varnosti spadamo med tiste socialdemokratske stranke, ki verjamejo, da je varnost osnova za blaginjo. Tudi v prihodnje bomo morali investirati v varnostne sisteme, svet se je v zadnjem desetletju spremenil na slabše, ideja, da nam bodo varnost zagotavljali drugi, ne bi zdržala soočenja z realnostjo. Ideja, da kolektivna varnost ne vključuje tudi lastnih prispevkov, prav tako. Pri tem premisleku se z Levico verjetno res razlikujemo.

ne bomo šli v koalicijo z desno radikalno stranko, ki s svojo politiko širi neresnice, strah in ponuja enostavne orbanovske rešitve, škodljive za državo. Ko rečem radikalna desnica, mislim na SDS.

Kakšen je vaš premislek glede žice na meji?

Povsod tam, kjer žičnata ograja še ni bila zamenjana, bi jo nadomestili s panelno.

Bi jo podrli?

To je odvisno od ocen tveganja.

Še zmeraj obstaja vaša zaveza, da vas v koaliciji s SDS ne bo?

Ne bomo šli v koalicijo z desno radikalno stranko, ki s svojo politiko širi neresnice, strah in ponuja enostavne orbanovske rešitve, škodljive za državo. Ko rečem radikalna desnica, mislim na SDS.

Pred dnevi ste se srečali z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem. Zakaj? Kaj sta se pogovarjala?

Kavo sva spila na mojo pobudo. Zanimalo me je, koliko držijo informacije o njegovi aktivni udeležbi na volitvah na državni ravni. Pojasnil mi je svoje razmišljanje, ker pa je bil pogovor na štiri oči, o tem ne morem govoriti. Sam pa sem mu opisal, kako se SD profesionalizira in gre na volitve samozavestno ter samostojno.

SD je klasična stranka, niste protisistemska politična sila, t. i. novi obrazi, v veliko slovenskih vladah ste bili, imate razvejeno članstvo. Kdo so tisti ljudje, ki naj bi vodili najpomembnejša ministrstva, kdo naj bi bil, denimo, vaš kandidat za ministra za finance?

Če bomo najmočnejša koalicijska stranka, želimo voditi finančno ministrstvo – ta zagotavlja in načrtuje resurse in predsednik vlade mora vsak trenutek vedeti, kaj se dogaja s proračunom. Drugo ministrstvo je tisto, ki je najtežje, po našem mnenju je to zdravstveno, zanj imamo že pripravljeno ekipo. Tretje, za katero mislimo, da je ravno socialdemokracija tista, ki bi lahko vanj prinesla preboj, je gospodarsko ministrstvo, pomembni pa sta gotovo še kulturno ministrstvo, pa tudi za raziskave in šolstvo. Seveda imamo močne ekipe tudi za preostala področja, ki so prav tako pomembna. O imenih, razumeti me morate, ne bi govoril, za prevzem funkcije finančnega ministra se recimo pogovarjamo z dvema kandidatoma.

Gospod Židan, vem, da se radi ukvarjate s teranom, kmetijstvom, čebelami in nordijsko hojo, pa ste pripravljeni prevzeti vodenje vlade?

Ko sem postal predsednik stranke SD, je bilo popolnoma logično, da obstaja možnost, da bom nekoč prevzel tudi vlado. Pripravljen sem na to, stranka, ki na volitvah dobi največ glasov, naj ima tudi predsednika vlade. Na teh volitvah bomo znova soočeni z dvema smerema razvoja Slovenije, ena je politika, ki seje razdor in strah, druga je usmerjena v povezovanje in blaginjo za vse. Ogrodje te druge politične skupine sestavlja tudi stranka SD.