Strah pred demokracijo

Verjetnost, da bo naša varnost ogrožena zaradi poplav, plazov, žledoloma, toče, požarov, pozebe, vročinskega vala, motene oskrbe z življenjsko nujnimi potrebščinami ali celo zaradi epidemij, je veliko večja od grožnje z vojno. Ne le da to vemo intuitivno, tudi uradne institucije potrjujejo te domneve. V resoluciji o strategiji nacionalne varnosti vlada sodi, da Slovenija kratkoročno in srednjeročno neposredno vojaško ni ogrožena, recimo agencija za okolje in klimatologi pa že nekaj let opozarjajo, da bomo zaradi podnebnih sprememb vse pogosteje doživljali skrajne vremenske dogodke – če omenimo zgolj eno od konkretnih varnostnih tveganj.

Kljub temu za vojsko skrbimo neprimerno bolj kot za urad za zaščito in reševanje. Razlike med obema strukturama – eno, ki se pripravlja na namišljeni spopad, in drugo, ki vsako leto v povprečju rešuje 15 tisoč varnostnih situacij – so ogromne. Vojaški proračun znaša okoli 400 milijonov evrov na leto in vojska razpolaga z do 7000 poklicnimi vojaki, celoten sistem zaščite in reševanja, s proračuni lokalnih organizacij po vsej državi vred, pa nas vsako leto stane »zgolj« 80 milijonov evrov, čeprav ima na voljo kar 133 tisoč oseb. Dr. Iztok Podbregar, nekdanji vodja sveta za nacionalno varnost, vodja generalštaba, direktor slovenske obveščevalne službe in profesor varnostnih ved, že leta opozarja na ta paradoks – da v Sloveniji v nacionalno varnost vlagamo ogromno denarja, nato pa se ob izjemnih dogodkih država zanaša na – slabo opremljene prostovoljce.

A tudi ti so strošek varnosti. David Švarc, sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije, pravi, da »ni države, ki bi bila primerljiva z našim sistemom zagotavljanja splošne varnosti«. V Sloveniji imamo v 14 zavodih zgolj 700 poklicnih gasilcev, zato v večini občin za osnovno varnost skrbi 133 tisoč prostovoljnih gasilcev. V drugih državah ta servis plačujejo. Za primerjavo, Srbija ima več kot 3000 zaposlenih gasilcev, Bolgarija približno 5000, Češka 11 tisoč, Slovaška pa 5000. »Po mojem mnenju, poklicnem in sindikalnem, gre razvoj naše nacionalne varnosti povsem po nepotrebnem v napačno smer. Ogromna sredstva vlagamo v nekaj, za kar lahko dvomimo, da bo narodu zares služilo,« razlaga Švarc. Varnost, ki jo zagotavlja sistem urada za zaščito, je v primerjavi z virtualno varnostjo, ki naj bi jo zagotavljala vojska, neverjetno poceni, zato lahko več denarja namenimo za vojsko.

Minuli teden je denimo vlada sprejela srednjeročni obrambni program do leta 2023, v katerem je predvidela dodatna sredstva za vojsko. Predvsem zaradi upoštevanja ciljev Nata se bodo z letom 2019 obrambni izdatki vsako leto povečali za dodatnih 43 milijonov evrov. V prihodnjih petih letih bo tako Slovenija kupila za 15 milijonov evrov pehotnega strelnega orožja, za 18 milijonov evrov raznoraznih raket, za 13 milijonov evrov topništva, predvsem 120-milimetrskih topov, največ – več kot 400 milijonov evrov – pa nas bo stal prvi krog nakupa novih osemkolesnikov. Skupaj naj bi oblikovanje dveh motoriziranih bataljonskih skupin v prihodnjih osmih letih stalo kar 1,2 milijarde, o naročilu prvih 56 pa naj bi bilo odločeno že jeseni.

Uprava za zaščito in reševanje se seveda ravno tako spoprijema s pomanjkanjem in goji pobožne želje, ki pa so precej skromnejše. Za doseganje njenih ciljev ne bi zadostovalo nekaj sto, temveč zgolj dodatnih pet milijonov evrov, so pojasnili v upravi. Glavna težava je kadrovska podhranjenost – popolnjenost delovnih mest je bila ob koncu leta 77,2-odstotna – zato generalni direktor Darko But meni, »da smo na kritični točki, ki še zagotavlja strokovnost dela, predvsem pa razpoložljivost in pripravljenost sodelavk in sodelavcev«. Druga težava je potreba po dodatnih finančnih sredstvih za popolnitev državnih rezerv. V tem primeru gre predvsem za sredstva, namenjena nastanitvi ogroženih prebivalcev, ki so bila porabljena v času množičnih migracij in še niso povsem nadomeščena.

V Sloveniji v nacionalno varnost vlagamo ogromno denarja, nato pa se ob izjemnih dogodkih država zanaša na – slabo opremljene prostovoljce.

»Sprašujem se, kaj je racionalno. Ali je racionalno, da se v Sloveniji, ko je nuja, vedno znova naslanjamo na vse mogoče resurse in jih izčrpamo, šele na koncu pa je vpoklicana vojska, ki jo vsakodnevno treniramo?« A tudi ko dejansko izbruhne vojna, trdi Podbregar, »vemo, kdo jo dobi«. Ta varnost ni odvisna od vojske, ampak od splošnega ljudskega odpora, od zavzetih in usposobljenih državljanov. Nazadnje se lahko vse konča pri vprašanju, ali ljudje vedo, kje dobiti informacije o osnovni zaščiti in obrambi, saj klasično oblikovane vojske prve razpadejo. Zato bi bilo po Podbregarjevem mnenju veliko smiselneje kupovati večnamensko opremo, s katero se recimo izboljšuje mobilnost, kot so helikopterji. »Upam, da bo naslednja vlada sposobna tehtnega premisleka o reformi sistema nacionalne varnosti,« dodaja.

Uvod v ta razmislek je zdaj sprožila Levica, sprva z zahtevo po posvetovalnem referendumu o porabi omenjenih 1,2 milijarde evrov in sedaj s peticijo. Referendum bi lahko razpisala večina poslancev v državnem zboru, a je vlada referendum z vprašanjem »Ali ste za to, da Republika Slovenija porabi 1,2 milijarde evrov za oborožitvene zahteve Nata?« pričakovano zavrnila, češ da vprašanje ni jasno in da oborožitev Slovenske vojske ne more biti stvar razprave ali odločanja ljudstva na referendumu, saj ima država obveznosti do Nata. Zaradi tega so v Levici sedaj pripravili peticijo. V njej poudarjajo, da je Slovenija zadnjih deset let povprečno za vojsko porabila občutno več kot nevtralni Avstrija in Irska, pa tudi Natove članice Češka, Slovaška, Madžarska. Ima tudi precej več vojakov na prebivalca, za znanost ali zdravje pa namenja manj od omenjenih držav.

Tudi v Listi Marjana Šarca – kjer sicer zagovarjajo povečanje naložb v vojsko – podpirajo ureditev sistema civilne zaščite. Odgovarjajo, da so danes enote civilne zaščite odvisne zgolj od razumevanja županov in občinskih svetov, zato ni centraliziranega razvoja, opremljenost pa zaostaja za časom. So pa še druge težave: »Zelo dobro se zavedamo, da velik del temelji na prostovoljnem delu srčnih ljudi, prostovoljk in prostovoljcev, zbranih v različnih enotah za zaščito, reševanje in pomoč. Tu znova pridemo do težave zaradi izostanka od dela – gasilci imajo pogosto težave pri delodajalcih in nekateri kljub zakonu in refundaciji ne morejo na intervencijo.« Zato se lista ne zavzema le za nakup opreme, ampak tudi za ureditev statusa gasilca.

Skrb za prostovoljce je pomembna, a ključna je verjetno neka druga, s tem povezana težava. Zagotavljanje varnosti v Sloveniji postaja vse bolj oddaljeno od »zavzetih in usposobljenih« državljanov. Vse pogosteje se vlade sklicujejo na mednarodne zaveze kot nekakšno bianko menico, ki naj bi jo bili sprejeli z vključitvijo v Nato. O naložbi v drugi tir se prerekamo že leta, odločitve za nakup orožja pa vlada sprejema na podlagi za javnost zaprtih srečanj predstavnikov Nata in o tem javnost obvešča v obliki izvršenih dejstev. Drug primer so mednarodne misije. V večini evropskih držav od Nemčije, Francije do Velike Britanije o napotitvi vojakov na misije nazadnje odloča parlament, v Sloveniji o tem vlada ni dolžna obveščati niti državnega zbora. Že leta 2010 je takratni predsednik države Danilo Türk dejal, da bi morali o napotitvi slovenskih vojakov na misije v tujino glasovati v parlamentu.

O naložbi v drugi tir se prerekamo že leta, za nakup orožja pa se vlada odloča na podlagi za javnost zaprtih srečanj predstavnikov Nata.

Očitno je, da se vsaka vlada boji večje demokratizacije nacionalnovarnostnega sistema, saj se vse zavedajo, kako nizko podporo javnosti ima zapravljanje denarja za tanke ali pošiljanje slovenskih vojakov v spopade v daljnih deželah. Posamezne vlade se pri tem sklicujejo na sprejete zaveze. Ponavljajo, da je sodelovanje v sistemu kolektivne obrambe temeljilo na politični odločitvi, dodatno podprti tudi na referendumu. A te trditve so letos dobile veliko grajo ustavnega in vrhovnega sodišča. Na podlagi pritožbe pobudnikov referenduma o drugem tiru je ustavno sodišče presodilo, da sta zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter del zakona o volilni in referendumski kampanji v neskladju z ustavo, saj vlada ne bi smela voditi enostranske volilne kampanje. Sodišče je sklenilo, da je treba referendum o drugem tiru ponoviti zaradi skoraj sto tisoč evrov, ki jih je vlada Mira Cerarja vložila v kampanjo. Leta 2003 je tedanja vlada za podporo vstopu v Nato – preračunano v današnje vrednosti – potrošila kar 1,2 milijona evrov. A vojska, če želi biti uspešna, potrebuje dejansko podporo ljudi, ne pa podporo, kupljeno s propagando.

Kdo je že podpisal peticijo?

Proti največjemu nakupu orožja doslej

Peticijo, s katero v Levici zahtevajo, da 1,2 milijarde evrov namesto za nakup vojaške opreme za oblikovanje dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin namenimo za razvoj znanosti in raziskovanja, za javni zdravstveni sistem in posodobitev sistema zaščite in reševanja, je na spletni strani Stranke Levica in tudi drugače doslej podpisalo malo manj kot 5000 ljudi. Med njimi filozofi Zdravko Kobe, Mladen Dolar, Cvetka Toth, Boris Vezjak in Eva Dolar Bahovec, sociologi Rastko Močnik, Srečo Dragoš, Gorazd Kovačič, ekonomisti Jože Mencinger, Jože P. Damijan in Franček Drenovec, psihoanalitik Matjaž Lunaček, pravnik Lojze Ude, psihologinja Mirjana Ule in zgodovinarka Maca Jogan. Med politiki so doslej poleg poslancev Levice peticijo podpisali Aurelio Juri (SD), Bogdan Biščak (Zares), Mateja Kožuh Novak (SD), Uroš Lubej (Solidarnost) in Matjaž Hanžek.