Pomoč, vzeta nazaj

Če država komu izplačuje denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek, želi poplačilo izplačanih socialnih prejemkov, preden se opravi dedovanje. Prejemanje socialnih pomoči pravzaprav pogojuje z vknjižbo zaznambe na nepremičnini. S tem omeji razpolaganje z nepremičnino, ki je skoraj brez izjem v teh primerih dom prejemnika socialne pomoči in hkrati njegovo edino imetje – vse, kar bi lahko zapustil potomcem.

Rigorozno vpisovanje države na nepremičnine prejemnikov socialnih pomoči in pogojevanje prejemanja teh s strinjanjem s takšnim vpisom v zemljiško knjigo je sicer uzakonila »socialdemokratska« vlada Boruta Pahorja. Vlada Mira Cerarja pa se je pred dvema letoma odločila ta ukrep nekoliko omiliti, iz njega je izločila prejemnike socialnih pomoči, katerih nepremičnina, v kateri živijo, ni vredna več od 120 tisoč evrov.

Med takšne je sodila tudi Fata Mujabašić – ker ni želela prejemati varstvenega dodatka pod pogojem, da se na njeni nepremičnini (stanovanju) zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, ji na centru za socialno delo te pravice niso priznali. Sledila je sodna bitka in na koncu pritožba na ustavno sodišče. To je pred dnevi odločilo, da so omenjeni pogoji države za prejemnike socialne pomoči ves čas skladni z ustavo. Ustavni sodniki sicer niso bili soglasni, proti so glasovali predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat ter ddr. Klemen Jaklič in dr. Dunja Jadek Pensa, ki je napisala tudi ločeno odklonilno mnenje.

Ustavni sodniki so se tokrat pri odločitvi oprli na odločbo ustavnega sodišča iz leta 2000. Tedaj je to v neki drugi zasedbi odločalo o določbah, ki državi omogočajo poplačilo iz premoženja v primeru plačevanja socialnih prejemkov. Tedaj so zakonske določbe, ki to urejajo, razveljavili in zakonodajalcu naložili, da nedvoumno zapiše, pri katerih socialnih prejemkih država lahko pogojuje izplačevanje.

Poleg tega so tedaj zapisali: »Socialna država je na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč in te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika v konkretnem primeru zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država, potem ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje.«

Ta argumentacija ustavnega sodišča se skozi strogo ekonomsko prizmo sicer zdi nekako smiselna. A hkrati predpostavlja, da ima država zgolj neki vnaprej določeni, nespremenljivi konto za socialno pomoč, neodvisen od števila pomoči potrebnih in oblike, višine in načina pomoči, ki jo potrebujejo. Predpostavlja tudi, da je povsem v redu, če socialna pomoč sploh ni pomoč, pač pa zgolj nekakšno brezobrestno posojilo, ki ga država ob smrti ubogih izterja od njihovih dedičev. Je socialna država potem res še socialna država ali pa zgolj posojilodajalec za najbolj uboge, ki posojilo izterja po posojilojemalčevi smrti?