Ukiniti je treba neprostovoljno brezposelnost

Politika »zagotovljene službe« pomeni, da bi lahko vsak, ki želi delati, pa trenutno ne more najti zaposlitve, dobil varno službo za plačo, s katero bi lahko dostojno živel

Prišel je čas, ko mora država s politiko »zagotovljene službe« poskrbeti za odpravo neprostovoljne brezposelnosti. V ZDA to zdaj zahtevajo napredni politiki, med katerimi je senator demokratske stranke Bernard Sanders. To je po besedah uredništva časopisa Guardian dobrodošla vrnitev politike dela, ki smo jo v razvitih gospodarstvih predolgo pogrešali. Ta ideja ima tudi podporo Američanov, saj ankete kažejo, da jo podpira polovica vprašanih, kar je nenavadno, saj je po uradnih statistikah stopnja brezposelnosti v ZDA zdaj nizka.

Uredništvo Guardiana opozarja, da statistika ne prikazuje realne slike, saj uradniki na statističnem uradu pri izračunu stopnje brezposelnosti upoštevajo le tiste, ki aktivno iščejo zaposlitev, ne pa tudi milijonov tistih, ki službe ne iščejo. Če bi upoštevali tudi njih, je eden od sedmih Američanov v starosti, ko bi morali biti zaposlen, brez zaposlitve.

Če uporabimo besednjak uredništva Guardiana za Veliko Britanijo, za Slovenijo lahko domnevamo, da bi politiki pobudo, da bi morali začeti izvajati politiko za ukinitev neprostovoljne brezposelnosti, zavrnili z besedami, da te politike ne potrebujemo, saj se število zaposlenih povečuje, število brezposelnih pa zmanjšuje in ta trend se bo nadaljeval tudi v letu 2019. To je v pravkar objavljeni gospodarski napovedi napovedala tudi bruseljska evropska komisija.

Statistični podatki o rasti zaposlenosti v Sloveniji enako kot v Veliki Britaniji ne pokažejo, da gre pri novih zaposlitvah večinoma za nizko plačano in negotovo delo. V Guardianu za Veliko Britanijo navajajo, da rast bruto domačega proizvoda (BDP) prvič v zgodovini ne zagotavlja boljših plač. Za Slovenijo so na nedavnem posvetu v okviru projekta Evropska mreža minimalnih dohodkov (EMIN) ugotovili, da se revščina kljub gospodarski rasti ne zmanjšuje.

Dekanja ljubljanske fakultete za socialno delo Vesna Leskošek je poudarila, da v Sloveniji koristi gospodarske rasti še vedno niso dosegle ranljivih družbenih skupin, ki živijo v revščini. Stanje se po njenih besedah ne bo spremenilo, vse dokler država ne bo poskrbela za redistribucijo družbenega bogastva, ki nastaja v času rasti.

Dekanja ljubljanske fakultete za socialno delo Vesna Leskošek je po poročanju STA poudarila, da v Sloveniji koristi gospodarske rasti še vedno niso dosegle ranljivih družbenih skupin, ki živijo v revščini. Stanje se po njenih besedah ne bo spremenilo, vse dokler država ne bo poskrbela za redistribucijo družbenega bogastva, ki nastaja v času rasti. Tudi v Sloveniji so bili revni največji oškodovanci gospodarske krize. Pri tem je Vesna Leskošek odločevalcem očitala, da so socialno politiko v celoti podredili ekonomski logiki.

»Govorimo o gospodarski rasti, pri tem pa izgubljamo temelje solidarnosti,« je bila kritična predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin. Po njeni oceni se Slovenija še vedno ni na ustrezen način in s sistemskimi ukrepi spoprijela z revščino, ki se vse bolj širi tudi med zaposlene in prekarne delavce. Tako kot v Guardianu ugotavljajo za Veliko Britanijo lahko tudi za Slovenijo ugotovimo, da je oblast daleč od tega, da bi ljudem zagotovila delovna mesta, ki jih hočejo in potrebujejo.

Politika »zagotovljene službe« pomeni, da bi vsakdo, ki želi delati, pa ne more najti zaposlitve, lahko dobil varno službo za plačo, s katero bi lahko dostojno živel. Ta politika bi ljudem zagotavljala zaposlitev kot temeljno človekovo pravico. Odpravila bi tudi tri ključne vire za neenakost v sedanji družbi, ki so brezposelnost, prekarno delo in plače, s katerimi ni mogoče preživeti.

Ameriški akademik Fadhel Kaboub je shemo za zagotovljeno službo izpostavil v govoru na univerzi London City. Njegov govor je bil po oceni uredništva Guardiana dobrodošel odstop od sedanje politike varčevanja, saj je predlagal zadolževanje v povezavi z zasebno potrošnjo z namenom, da bi lahko vsi, ki želijo delati, dobili službo. Medtem ko bi denar zagotovila država, bi projekte izbirali na lokalni ravni na podlagi potreb lokalnih skupnosti. Dela na področju čiščenja in varovanja okolja ali socialnega varstva ne bi nadomestila delovnih mest v zasebnem sektorju. To bi bila dela, ki jih zasebni sektor ponuja premalo. Trditve, da trg dela odloča o potrebah po delavcih, so se že izkazale za zgrešene. S to politiko smo prišli do sedanjih razmer, ko raste število negotovih in prekarnih zaposlitev, število varnih javnih delovnih mest pa se zmanjšuje. Po mnenju uredništva Guardiana bi vlada morala postati delodajalec za tiste, ki v zasebnem sektorju ne bi mogli najti zaposlitve. To je nuja tudi zato, ker vse več delovnih mest izginja zaradi avtomatizacije in razvoja umetne inteligence.

Svetovna banka trdi, da je zmanjševanje pravic delavcev pravi odziv na tehnološke spremembe. Uredništvo Guardiana to označuje za norost, saj bi s to tekmo proti dnu dejansko povzročili še večjo brezposelnost.

Svetovna banka trdi, da je zmanjševanje pravic delavcev pravi odziv na tehnološke spremembe. Uredništvo Guardiana to označuje za norost, saj bi s to tekmo proti dnu dejansko povzročili še večjo brezposelnost. Koliko ljudi je prizadetih, koliko časa so brezposelni, kako težko je najti službo, je odvisno od povpraševanja v gospodarstvu. Vlada mora prevzeti družbeno in gospodarsko odgovornost za reševanje teh problemov. To mora narediti s politiko, kjer je v ospredju človek, ne dobiček. Takšna politika je politika »zagotovljene službe«.