Noah Charney, pisatelj in umetnostni zgodovinar

Noah Charney, 38-letni ameriški umetnostni zgodovinar in avtor svetovnih knjižnih uspešnic o resničnih ali izmišljenih primerih tatvin umetnin, se je že po nekaj letih bivanja v Sloveniji na (samo)svoj, a intelektualno zelo plodovit način vključil v slovensko družbo. Temu ne pritrjuje le njegov predlog, da v pogovoru uporabljamo slovenščino, ali njegovo vztrajanje pri uporabi svojilnega zaimka »mi«, ko govori o ljudeh v svoji novi domovini, temveč zlasti njegova knjiga Slovenologija, v kateri je duhovito, a tudi kritično primerjal prednosti in slabosti življenja v Sloveniji in njegovih rodnih Združenih državah Amerike.

Že nekaj let živi v Kamniku. Čeprav je bil vedno prepričan, da bo njegov »evropski« dom v eni izmed prestolnic, kjer je že živel in delal, v Londonu, Madridu, Parizu ali njemu najljubšem Rimu, sta se z ženo, Slovenko, odločila ustvariti družino tukaj. »To je varna, čista in urejena država, z izvrstnim zdravstvenim, vzgojno-varstvenim in šolskim sistemom, je idealen kraj za vzgojo otroka,« nam je dejal v kamniški gostilni Korobač, le lučaj od njunega doma.

Zanimivo in zabavno je brati Slovenologijo, kajti iz nje je vidno, s kakšno radovednostjo in ne nazadnje širokosrčnostjo je svetovljan Charney spoznaval običaje in šege, značilne za kamniško vaško življenje, ter se nato s prispevki za lokalne Modre novice postopoma vključeval v lokalno in kasneje širše kulturno življenje v Sloveniji. Da bi dobil globlji uvid v slovensko družbo in njeno misel, je zaprosil ljudi iz slovenske kulture za intervju. Z marsikaterim se je spoprijateljil. Tudi z glasbenikom Vladom Kreslinom in režiserjem Brankom Đurićem - Đurom, s katerim ta čas snujeta scenarij za »družinsko komedijo«, ki jo pod okriljem televizijske mreže HBO Europe pripravlja romunska produkcijska ekipa.

Rad se odzove takšnim povabilom k sodelovanju, saj mu omogočajo umik od samotnega procesa branja in pisanja in mu dajo priložnost, da v Sloveniji ponudi svoje bogato znanje in izkušnje iz tujine. Že dve leti denimo profesorjem z ljubljanske univerze na delavnicah predstavlja »bolj žmohtne« pristope v pisanju, da bi lahko s svojim delom uspešno kandidirali na razpisih za evropska sredstva. Pisal je tudi o pivu, zvarjenem v kamniških mikropivovarnah, kmalu pa bo luč sveta zagledala še »kuharska« knjiga, ki jo je prejšnje poletje snoval z Janezom Bratožem, kuharjem iz ljubljanske restavracije JB, in priznanim fotografom Matjažem Tančičem.

Že od najstniških let je vedel, da se bo nekoč ustalil v Evropi. Njegovi starši, mama je profesorica francoščine na Univerzi Yale, oče pa ugledni psihiater, so del tiste družbene skupine v connecticutskem New Havnu, ki neizmerno ceni evropsko kulturo. Čeprav v ZDA, je družina živela »po evropsko«, vsako leto so počitnikovali v eni izmed evropskih držav. V umetnost se je »zaljubil« pri 16 letih, ko si je med bivanjem v Parizu v živo ogledal nekatere zaklade evropske kulture, ki jih hranijo muzeji in galerije francoske prestolnice. Po diplomi iz umetnostne zgodovine in angleške literature na akademiji Colby v Mainu se je preselil v London, kjer je magistriral najprej na Inštitutu Courtlauld in nato še na Univerzi Cambridge. Na tej univerzi je za temo doktorske disertacije izbral zgodovino kraje umetnin, saj je uvidel, da to področje še ni bilo predmet umetnostnozgodovinskega raziskovanja, predvsem pa je v njej zaznal »privlačne kriminalne zgodbe«, zanimive za širšo javnost. Doktorskega študija sicer ni dokončal, šele v Ljubljani je leta 2012 zagovarjal doktorsko nalogo o delu in življenju arhitekta Jožeta Plečnika, a se je mednarodno uveljavil kot ekspert za področje kraj umetnin. Bil je med soustanovitelji prve mednarodne skupine za raziskovanje kraj umetnin in ponaredkov (ARCA).

Čeprav občasno še piše znanstvene prispevke, ga to delo »malo dolgočasi«. Sam se opredeljuje za »pop profesorja«, ki poskuša širšemu bralnemu občinstvu s poljudno, a strokovno neoporečno predstavitvijo približati umetniška dela in jih spodbuditi k obisku galerij in muzejev. Po tem ključu izbira tudi teme za knjige. Tako je ravnal v romanu Tatovi umetnin, ki je bil preveden v 17 jezikov, v petih državah – tudi v Sloveniji – pa je bil »bestseller«. Napisal je študijo o ponarejevalcih umetnin, knjigo o Čaščenju mističnega jagnjeta, v dolgih stoletjih kar 13-krat ukradeni mojstrovini Jana van Eycka, v prihodnjih mesecih pa bo v ZDA promoviral svojo najnovejšo knjigo Zgodovina izgubljene umetnosti. V njej opisuje vrhunske, a pozabljene slikarje in usodo izgubljenih slik, ki jih izpričuje literatura, »saj bi, če bi se ohranile, nemara spremenile razumevanje avtorjevih opusov«.

Čas za obisk svoje (prve) domovine si je skopo odmeril. »Ostal bom pet dni. Toliko, da bom izpolnil obveznosti, ki mi jih narekuje pogodba, nato pa se bom nemudoma vrnil v Slovenijo,« pravi.