Odraščanje v Vlastinem mestu

Bilo je sredi druge polovice 20. stoletja. Po Gosposvetski cesti v Mariboru je vel topel spomladanski veter, ko sta mati in hči hiteli proti Vrbanski cesti na obisk k sorodnikom. Desetletna deklica Esa je pocukala mamo za rokav in s prstkom pokazala na kip velikega človeka, sedečega na robu velikanske mize. »Prežihov Voranc, kot da bo prekucnil mizo! Negotov položaj, podobno, kakor je bila negotova njegova družbena in politična usoda po sporu s Titom!« je hčerki razložila mama in jo hkrati opozorila na stavbo Osnovne šole Prežihovega Voranca, kjer še danes stoji spomenik literatu in politiku Lovru Kuharju (1893–1950) alias Prežihovemu Vorancu. Njegov kip, zaradi katerega je deklica upočasnila korak, je bil drugo javno naročilo mlade kiparke Vlaste Zorko Tihec.

Ja, takrat se je še podpisovala tudi z moževim priimkom. Leta 1958 se je omožila s kiparjem Slavkom Tihcem (1928–1993), razšla sta se po 25 letih zakona in od takrat je spet Vlasta Zorko. Iz kiparstva je pri profesorju Zdenku Kalinu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomirala leta 1959, se vrnila v Maribor, postala članica mariborskega pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov, začela poučevati likovno vzgojo in leta 1961 povila sina Tomaža. Najprej je poučevala na osnovni šoli, kasneje na Gimnaziji Tabor (Gimnaziji Miloša Zidanška, današnji II. gimnaziji). Prav tukaj, pred Gimnazijo Miloša Zidanška, je Esa, takrat že štirinajstletna dijakinja, vsako jutro koračila k pouku mimo spomenika narodnemu heroju Milošu Zidanšku (1909–1942), še ene javne skulpture, ki jo je ustvarila Vlasta Zorko.

Na začetku sedemdesetih let je kiparka začela serijo abstrakcij, ki je zbudila precejšnjo pozornost, in v to obdobje sodi tudi Zidanškov spomenik. Odbor za postavitev se je znašel v finančnih težavah in nastali položaj rešil tako, da so izvedbo spomenika udejanjili na kiparskem simpoziju Forma viva, na katerem nastajajo skulpture, razstavljene v javnem prostoru. A umetnica ga je morala izdelati iz betona, saj je bil ta edini material, določen za ustvarjanje na mariborski Formi vivi (na kostanjeviški umetniki ustvarjajo iz hrastovega lesa, na primorski iz kamna in na koroški iz jekla). Spomenik heroju Zidanšku je z vidika javnih spomenikov, posvečenih NOB, nenavaden, predvsem zaradi abstraktne oblike, ki je bila prej izjema kot pravilo. Vlasta Zorko ga je poimenovala Veriga II, saj se oblike lomijo kot členi verige. Naslov je tudi v skladu z verzi, vklesanimi na podstavku kipa; hkrati nosi več simbolnih pomenov.

Glede na to, da je velik del njenega opusa posvečen človeški figuri, pogosto ženski, je obdobje abstrakcije v sedemdesetih letih zares nekaj posebnega, čeprav je bilo ubrano s takratnimi usmeritvami v slovenskem in jugoslovanskem kiparstvu, pa tudi z mednarodnim dogajanjem. Zorkova pravi, da jo je k raziskovanju abstraktnih oblik spodbudilo študijsko bivanje na Danskem, kjer je v letih 1970/71 kot štipendistka danske vlade delala na kraljevi akademiji za likovno umetnost v Københavnu. Leta 1974 se je izpopolnjevala še v Münchnu in po teh dveh mednarodnih izkušnjah je opustila poučevanje in pridobila status svobodne umetnice. Navsezadnje je dobivala veliko javnih naročil in postala avtorica zavidanja vrednega števila javnih spomenikov v Mariboru in širši okolici.

Že na Danskem so občudovali njene portrete in zaradi portretnih naročil se je po študijskem obdobju v poletnih mesecih vrnila tja in naredila približno 15 portretov. Do danes jih je ustvarila nešteto, portreti otrok, soprog in soprogov ... so postali nepogrešljiv artefakt na policah dnevnih sob mariborskih meščanov. Številni so narejeni po javnem naročilu, med drugimi je SNG Maribor pri njej naročil kar nekaj doprsnih kipov igralk in igralcev. Med njenimi portreti narodnih herojev in herojk pa je dijakinjo Eso najbolj ganil portret Slave Klavore (1921–1941), predvsem zaradi usode te dvajsetletne izredno hrabre aktivistke Komunistične partije Jugoslavije, ki jo je okupator po dolgem mučenju ustrelil na dvorišču mariborskih sodnih zaporov.

Za Gimnazijo Miloša Zidanška je Vlasta Zorko ustvarila še eno prepoznavno delo. Velik relief, naslovljen Pohorskim partizanom, poklon Pohorskemu bataljonu in tragediji družine Alfonza Šarha, ki jo je zelo pretresla. Relief so leta 1975 ulili v tovarni TAM v epoksidni smoli in ima videz brona. Tako je Esa tik pred maturo posedala pod reliefom in se hudovala, da so umetnini naredili medvedjo uslugo. Postavili so jo tik ob veliko stekleno steno šolske avle, s tem pa so prostoru vzeli svetlobo in umetnini vidnost, saj protisvetloba otežuje prepoznavanje motiva. Ne le Esa, tudi njeni sošolci, s katerimi so se 8. januarja, na spominski dan v čast in slavo padlega bataljona, običajno podali na spominski pohod k Trem žebljem na Pohorju k spomeniku, ki ga je ustvaril SlavkoTihec, so obžalovali, da je relief na njihovi gimnaziji »izgubil svetlobo«.

Leta 1987 je Maribor končno, po nekajletnih peripetijah, dobil javni spomenik generalu Maistru. Postavili so ga pred I. gimnazijo in ta trg se danes imenuje po njem. Upodobila ga je Vlasta Zorko in dr. Sergej Vrišer, avtoriteta za kiparstvo, je zapisal, da Maistrovi borci lahko spet stojijo iz oči v oči s svojim generalom. Kajti spomenik je moral vzeti v bran, saj so nanj, kot je to pri nas v navadi, letele kritike. Tokrat zaradi preveč realističnega videza. Med godrnjači je bila tudi Esa, takrat mladostno kritična, češ da spomenik ni dovolj sodoben, »up to date«.

Že v srednji šoli pa so jo očarale razigrane in hudomušne podobe žensk, ki so osrednji motiv male plastike Vlaste Zorko. V njenem opusu je ta tisto najintimnejše. Breda Kolar Sluga, avtorica razstave v Umetnostni galeriji Maribor, je zapisala, da kiparka ni nikoli nehala upodabljati malih ženskih figur iz gline. Nastajale so vzporedno z abstraktnimi deli, portreti in javnimi spomeniki. Ves čas so jo spremljale in posvečala jim je dragoceni čas.

Prvič je ženske akte v žgani glini razstavila leta 1973 na samostojni razstavi v razstavnem salonu Rotovž v Mariboru. Kasneje so nastale ženske podobe, ki spominjajo na majhne figure iz terakote stare grške kulture mesteca Tanagra. Te so bile v antiki po širšem mediteranskem območju zelo priljubljene pri verskih obredih in kot osebni amuleti. »Figurine Vlaste Zorko nedvomno povzemajo gracilnost in zunanjo pojavnost mat svetlosive gline ter kredaste poslikave z barvnimi poudarki,« je Breda Kolar Sluga lepo opisala podobnost z antičnim, a poudarila, da je bistvena razlika v odmiku od antičnega kanona; tega je kiparka nadomestila s sodobno žensko. Njene figure so živahne, vedno nakazujejo gibanje; gledalec ga dojame, ko kipec obhodi.

Gledalčev obhod pa je pravzaprav nujen pri vseh skulpturah Vlaste Zorko, saj ne glede na velikost in material, iz katerega so narejene, njihova voluminoznost suvereno naseli prav vsak prostor.

Kiparska razstava:
Vlasta Zorko
Kje: Umetnostna galerija Maribor
Kdaj: do 17. junija 2018