Sekire in papagaj

Inicialki v naslovu S*S najnovejše predstave projekta Nova pošta, ki sta ga zasnovala Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska, da bi z eksperimentalnimi gledališkimi postopki vpela »umetniško delovanje v širše družbeno dogajanje«, seveda prikrivata priimka dramatičarke Simone Semenič in hibridne umetnice Maje Smrekar, letošnjih dobitnic nagrade Prešernovega sklada. Umetnici sta bili, prva zaradi »onečaščenja« slovenske zastave, druga pa zaradi »nespodobne« uporabe psov v svojih projektih, deležni surovega žaljenja in omalovaževanja, predvsem na spletu. Olja na ogenj v gonji proti njima so s svojimi izjavami prilivali še nekateri politiki z desnega političnega spektra. Med njimi tudi prvak SDS Janez Janša, ki je na Facebooku svojim privržencem sporočil, da se s podelitvijo nagrade umetnicama »izrojena levica« na kulturni praznik iz njih »norčuje kot še nikoli doslej. Sramotenju naših skupnih nacionalnih simbolov in slovenske družine pravi ‘umetnost’. Če se s tem ne strinjate, vas razglasi za nestrpneže in vas zmerja z bedaki. Potem pa iz vaših žepov bogato plačuje kreature, ki skrunijo vse tisto, kar je omogočilo, da smo kot narod Stali in obstali,« je zapisal.

No, anonimni »junaki« na spletnih forumih, blogih in pisci komentarjev pod članki na spletnih straneh Nove24, Reporterja, Siola in MMC, ki so obstreljevali umetnici z »gnusobami«, »pasjo dojiljo«, »uničevalko največje državne svetinje«, njune zagovornike pa z »levajzarji«, »degeneriranci« in »paraziti«, so zdaj postali avtorji predstave S*S. Snovalci predstave so namreč njihove zapise uredili v tekstualno celoto, njihove izjave s pomočjo igralske interpretacije dramatizirali, vanje pa niso posegali. Režiser predstave Janez Janša zato opredeljuje predstavo kot »avtentično desničarsko predstavo«, njene avtorje pa – kot vse druge – vabi na »ogled njihovega izdelka«.

Da bi se obiskovalci lahko osredotočili na izjave spletnih »junakov«, je predstava le zvočna. Edina njena vizualna sestavina so v les zabite sekire nad udobnimi naslanjači obiskovalcev in papagaj v kletki sredi dvorane; morda so te »rekvizite« snovalci predstave uporabili zato, da bi izpostavili papagajevstvo anonimnih forumašev in posvarili, da je lahko vsakdo izmed obiskovalcev tarča žaljenja, kakršnega sta bili deležni umetnici, če se znajde v rokah nevednežev. Seveda je predstavo, sestavljeno iz pritlehnih in vulgarnih izjav, mučno poslušati, vendar je poučna, saj so snovalci z dramatizacijo celotnih forumskih nizov prikazali, kaj se zgodi s tehtnimi argumenti, denimo izjavami Maje Smrekar v intervjuju za Mladino ali mnenjem Vaska Simonitija o njenem delu, če se znajdejo v krempljih nezadovoljnih forumašev.

Seveda je predstavo, sestavljeno iz pritlehnih in vulgarnih izjav, mučno poslušati, vendar je poučna.

Iz izjav, slišanih v predstavi, je povsem jasno, da so dela (konceptualnih) umetnikov, ki izhajajo iz duchampovske veje umetnosti (gesta francoskega umetnika Marcela Duchampa, ki je leta 1917 na razstavi v New Yorku razstavil pisoar, je pomenila rez s tradicionalno umetnostjo, kjer so bili v ospredju veščina, lepota in etika), med splošno javnostjo težko doumljiva, saj so se iz te veje razvile umetniške smeri z njim lastno logiko, ki pa je tistim, ki niso v vsakodnevnem stiku z novimi tipi umetnosti, tuja. Če so zadržki forumašev do takšne umetnosti legitimni in opravičljivi – morda jih takšna umetnost tudi ne zanima –, pa blatenje in omalovaževanje umetnic nista.

Ker kršitve ugleda in dobrega imena v Sloveniji kazensko niso sankcionirane, »ekstremna sredina« pa si zatiska oči pred nestrpno govorico, se takšna govorica po mnenju režiserja Janeza Janše normalizira, meje sprejemljivega govora pa se v družbi nenehno širijo proti skrajnostim. Ker smo obenem priče izginotju prave javnosti, ki bi v soočenju tehtnih mnenj in argumentov nevtralizirala učinek nestrpne govorice, se »radikalizirane, skonstruirane, zmanipulirane vase zaprte javnosti, kakršne prikaže predstava S*S«, lahko predstavljajo kot avtentična podoba družbe. Pa niso. Zato antropologinja Svetlana Slapšak v Mladininih Alternativah opozarja, da »je toliko bolj nujno, da tisti, ki znajo uporabljati logiko in argumentacijo, čim pogosteje sodelujejo v javnem govoru – kadar so povabljeni, pa tudi, kadar niso … «, kajti »ko jih ne bo več, se bo vzajemno laskanje javnosti in trolov lahko razbohotilo brez omejitev in izgubljeni bodo vsi kriteriji«.

Režiser Janez Janša ima seveda prav, ko pravi, da politika, ki neti sovraštvo, nestrpnost in izključevanje med ljudmi, ravna v nasprotju s svojim osnovnim poslanstvom – skrbjo za celotno skupnost in vse njene člane. Zato mora zrela politika jasno postaviti etične standarde, kaj je v družbi še sprejemljivo in kaj ni. Predstava S*S tematizira – sicer »le« verbalno – gonjo proti enemu segmentu populacije, umetnikom. »Toda če bomo kot družba standardizirali in normalizirali takšen tip nestrpne govorice, bo jutri ena izmed sekir, ki nam visijo nad glavo, padla,« svari Janez Janša.