Brezpravni južnjaki

Poslanci odhajajočega sklica državnega zbora so s svojim zadnjim dejanjem pokazali veliko brezbrižnost do precejšnega števila državljanov. Poleg desnice, ki jo v državnem zboru zastopata SDS in NSi, še poslanci vladajočih Socialnih demokratov in Desusa, deloma pa tudi poslanci SMC. Pokazali so brezbrižnost do vseh največjih narodnih manjšin, ki že tako ne uživajo nobenega dodatnega varstva – do narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Gre za narodne skupnosti, ki so tradicionalno največje narodne manjšine v narodno sicer zelo homogeni slovenski družbi, v kateri se je pri zadnjem popisu prebivalstva za Slovence izreklo 83 odstotkov državljanov. Velika večina državljanov, ki so se izrekli za pripadnike drugih narodov, sodi prav med omenjene – gre za narodne skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov. Veliko veliko več jih je kot pripadnikov madžarske in italijanske narodne skupnosti, ki v ustavi uživata popolno in tudi v širšem evropskem prostoru zgledno dodatno varstvo. Pripadniki omenjenih narodov pa niti v zakonodaji, kaj šele v ustavi ne uživajo prav nobenih dodatnih manjšinskih pravic. Vse, česar je bila slovenska politika doslej sposobna, je bilo sprejetje nezavezujoče deklaracije, ki zgolj potrjuje obstoj omenjenih manjšin. Državni zbor jo je pred sedmimi leti sprejel na pobudo nekdanjega poslanca SD Mirana Potrča.

Zakon o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji bi lahko bil naslednji korak. Tem narodnim skupnostim bi po več kot dveh desetletjih životarjenja prinesel vsaj minimalne manjšinske pravice pri ohranjanju kulture. Pa ni šlo. Predlog zakona je bil med šestimi zakoni, ki so bili vloženi s podpisi poslancev, potrjeni v matičnih delovnih telesih in uvrščeni na dnevni red 61. izredne seje, ki naj bi bila 24. aprila. A dnevni red ni bil potrjen. Zaradi tega seje, na kateri naj bi glasovali o teh zakonih, ni bilo. Poleg SDS in NSi so proti glasovali tudi v vladnih strankah SD in Desus, in to čeprav so za nekatere izmed teh zakonov – tudi za omenjenega – prispevali podpise. V SD je zakon podpisalo pet poslancev, v Desusu dva.

Največje manjšinske skupnosti v Sloveniji ostajajo brez vsakršnih manjšinskih pravic.

Tudi preostalim zakonom bi sicer težko očitali pretirano obremenjevanje proračuna ali pa močan ideološki predznak. Šlo je za zakon o enakih možnostih žensk in moških, zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi, zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke v kulturi in raziskovalno-razvojni dejavnosti ter zakon o premostitvenem zavarovanju poklicnih in vrhunskih športnikov.

Brezbrižni »nasprotniki« zakona

V SD odločitev, da zavrnejo dnevni red seje in s tem možnost sprejetja naštetih zakonov branijo z ostrimi besedami, da ne sprejemajo »politikantstva nekaterih poslank in poslancev (predvsem iz največje koalicijske stranke), ki so nekatere vsebine tik pred koncem mandata na vrat na nos želeli spraviti skozi zakonodajni postopek«. Sprejetje zakona o kolektivnih kulturnih pravicah nekdanjih bratskih narodov podpirajo, a »žal je predsednik vlade z odstopom povzročil neko predvolilno zakonodajno histerijo, v kateri se je brez ustreznih argumentov skozi zakonodajno sito po skrajšanih postopkih želelo spraviti več poslanskih zakonov. Kolateralna škoda te histerije so prav zakoni, ki bi ob rednem poteku mandata imeli možnost za sprejetje, med njimi tudi omenjeni zakon, žal pa so nekateri poslanci te zakone raje ’žrtvovali’, čeprav so vedeli, da je možnost za sprejetje v tem političnem položaju minimalna.«

Tudi v Desusu krivdo za nesprejetje zakona pripisujejo Miru Cerarju oziroma njegovi odločitvi, da odstopi. Zakon po njihovem mnenju »ni tako urgenten, da ga ne bi bilo mogoče obravnavati in o njem odločati v naslednji sestavi državnega zbora«. Poleg tega si želijo širše javne in strokovne razprave o vprašanju manjšinskih pravic za omenjene narodne skupnosti. Tudi oni se strinjajo, da je zakon na tem področju »potreben in je korak naprej k uresničevanju kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji, a ne na takšen rokohitrski način brez javne in strokovne razprave«.

Pri tem je treba vendarle povedati, da v SD in Desusu niso imeli nikakršnih težav pri glasovanju za številne zakone, ki jih je po Cerarjevem odstopu na dnevni red v državnem zboru uvrstila vlada.

Poslanec SMC in prvi podpisnik zakona o kolektivnih pravicah v kulturi za pripadnike narodnih skupnosti iz republik nekdanje SFRJ Dragan Matić v ravnanju SD in Desusa vidi predvsem predvolilno noto. »Skoraj vse zakone smo poslanci SMC vložili v parlamentarno proceduro s podporo in podpisi poslancev SD in Desusa ter jih skupaj celo predstavljali pred mediji. Po odstopu predsednika vlade in ko je SMC začela pridobivati večjo podporo, izhajajoč iz javnomnenjskih raziskav, so se v SD in Desusu odločili, da se v obstrukciji povežejo s SDS in NSi.« Ravnanje obeh koalicijskih strank, ki sta onemogočili sprejetje tega in drugih zakonov, vidi »kot nenačelni manever dveh ’starih’ strank tradicionalne levice, ki ne izbirata sredstev v političnem boju, in skupaj s ’starimi’ strankami desnice rušita predloge zakonov, ki jih ljudje že predolgo čakajo«.

»Več kot 200 tisoč državljanov Slovenije je po izvoru iz držav nekdanje Jugoslavije. Ti državljani niti danes nimajo zagotovljenih kulturnih pravic, ki bi jim omogočale ohranitev identitete – tj. ohranjanje kulture in jezika. Zakon, ki sem ga predlagal, zato predpisuje predvsem dvoje, stalni vladni svet in urejeno financiranje. Vzpostavitev stalnega organa za komunikacijo med narodnimi skupnostmi in vlado je ključna, še posebej če izhajamo iz dejstva, da so bile te narodne skupnosti vedno odvisne od dobre volje vsakokratne vlade. Janševa vlada je njihov organ leta 2012 preprosto ukinila,« pravi Matić.

Brezbrižni predlagatelji zakona

Da niso brezbrižno ravnali le v SD in Desusu, ko so pozneje odrekli podporo zakonu, ki so ga najprej podprli, pač pa tudi poslanski predlagatelji zakona na čelu z Draganom Matićem, opozarjata direktorica Mirovnega inštituta dr. Neža Kogovšek in nekdanji ustavni sodnik ter profesor ustavnega prava dr. Ciril Ribičič.

Neža Kogovšek opozarja, da gre za temo, ki sodi k manjšinskemu varstvu in v širšem smislu na področje enakosti in nediskriminacije. »Te teme pa so se v Sloveniji vedno obravnavale neresno. Pomembne spremembe smo vpeljali le, kadar se je pojavil močan pritisk od zunaj. Ker ta pri varstvu manjšin, zlasti omenjenih manjšin, očitno ni dovolj močan (ne grozi sankcija EU ali evropskega sodišča za človekove pravice), tema ni na prednostnem dnevnem redu.« Ker je bil zakon uvrščen v zakonodajni postopek na koncu parlamentarnega mandata, so bile po mnenju Neže Kogovšek njegove možnosti za uspeh že na začetku slabe. »Moram reči, da sploh nisem presenečena nad usodo tega zakona, je pa takšna malomarna obravnava te teme v nasprotju z duhom naše ustave in z izjavo o dobrih namenih, ki so jo pred osamosvojitvijo podpisale vse politične stranke. Želim si oblasti, ki bi teme varstva človekovih pravic (tudi kulturnih in manjšinskih) dejansko uvrstila visoko na svojo agendo ter jih udejanjala v praksi in ne le v retoriki,« sklene direktorica Mirovnega inštituta.

Predvolilni čas je idealen za pripisovanje zaslug in kazanje s prstom med strankami – tudi glede pravic narodov nekdanje SFRJ.

Ciril Ribičič pa opozarja, da so predlagatelji zakona ravnali narobe, ko so skupaj z zakoni, ki terjajo večja proračunska sredstva in o katerih načeloma ni korektno odločati v času vladne krize, »predložili v sprejetje tudi zakon, ki ima velik simbolni pomen – pokazal bi skrb večinskega naroda za počutje lojalnih državljanov, ki so v Slovenijo prišli v zadnjih sto letih iz drugih delov nekdanje skupne države«. Nikakor pa po Ribičičevem mnenju ne gre kriviti zgolj predlagateljev zakona, saj nosijo veliko odgovornost tisti, ki so povzročili vladno krizo in odstop vlade, ter drugi, ki so po vsej sili vztrajali pri ustavnih spremembah tudi po tem, ko se je pokazalo, da največja vladna stranka podpira sprejetje zakona in ne ustavnih sprememb.

Pa še na nekaj opozarja Ribičič – na brezplodno in škodljivo medsebojno obtoževanje v predvolilni ihti: »Maščevanje v obliki zmerjanja je sicer sladko, je pa tudi škodljivo in kratkovidno, saj bo takoj po volitvah spet treba graditi večino za sprejetje zakona, temu pa sedanje kuhanje zamer samo škoduje.«