O, ko bi le bil politik!

Ko pride predvolilni čas, je ogromno ljudi, ki si želijo postati politiki. Precej več kot sicer. Kar je seveda paradoksalno: pričakovali bi, da kakšnega posebnega navala ne bo in da bodo težko našli ljudi, ki bi hoteli v politiko, navsezadnje, živimo v času strašno velikega nezaupanja v politiko, politike, stranke, parlament in vlado, potemtakem v času vsesplošnega prezira do politike. Vsi ponavljajo: Dovolj imam politike! Gabi se mi! Dol mi visi! Briga me!

Vsi prezirajo politike, a vsi hočejo postati politiki.

Politiki si želijo postati novi obrazi. In politiki si želijo (p)ostati politiki, potemtakem ljudje, ki so že politiki – ki že sedijo v parlamentu ali vladi. Da bi bili politiki, pa sanjajo tudi slavni ljudje – ja, velike, največje, globalne zvezde.

Recimo: Bill Cosby, veliki ameriški zvezdnik, si zelo želi, da bi bil politik. Nedavno ga je sodišče spoznalo za krivega hudega delikta, ki se kaznuje z ječo – pred leti je omamil in potem posilil Andreo Constand, nekdanjo kanadsko košarkarico. To ni bila ne prva ne zadnja ženska, ki naj bi jo bil omamil in potem posilil – tega ga obtožuje več kot 50 žensk. Cosby zdaj, pri enainosemdesetih, velja za pošast, seksualnega predatorja, serijskega posiljevalca, pred leti pa je – v dolgoživi, zelo priljubljeni, nadvse globalni televizijski nadaljevanki Pri Huxtablovih (1984–92) – slovel kot dr. Cliff Huxtable, vseameriški Ata, »dobri doktor«, veliki moralist, glas »razuma«, čist kot solze profeta, ideal, zgled in junak nacije, njen nedvoumni superjunak. Za vprašanja vzgoje otrok in družinskega življenja ni bilo večje – niti višje – avtoritete.

Zdaj je tega konec. Vrgli so ga iz ameriške filmske akademije, vzeli so mu častne doktorate. Kazen bo sicer izrečena šele julija, toda ko bo izrečena, ga bodo vklenili in odpeljali v ječo. In ko ga bodo obsodili, vklenili in odpeljali, si bo rekel: O, ko bi le bil politik! Če bi bil namreč politik, bi lahko do konca trdil, da je nedolžen, da vseh tistih žensk sploh ne pozna in da je žrtev lova na čarovnice in zarote, ki so jo skovali »strici iz ozadja«, »sile kontinuitete«, »elite«, »mediji«, »globoka država«. Če bi bil politik, bi lahko vse skupaj povsem spolitiziral – delal bi cirkus, izvajal pritisk na sodišče in mobiliziral privržence, da bi okrog sodišča v pensilvanskem Norristownu sklenili obroč. Če bi bil politik, bi lahko vse relativiziral. In njegovi privrženci – njegovi volivci, njegovi verniki – bi do konca verjeli, da je nedolžen. Nič se mu ne bi zgodilo. Pravna država bi pokleknila. Nacija bi bila »razdvojena« – nekateri bi mu verjeli, drugi ne, večina pa bi le ravnodušno zamahnila z roko: Eh, politika!

Da bi nas skušali spremeniti politiki, populisti in novi obrazi, ki ne znajo opisati niti sveta, v katerem živijo, je srhljivo.

Če hoče politik preživeti škandale in afere, se mora le pravočasno populistično utrditi: volilno bazo mora prepričati, da je ljudski outsider, da ni del političnih elit in da ga prav zato vsi, »strici iz ozadja«, »sile kontinuitete«, »elite«, »mediji«, »globoka država«, ki na ljudstvo – na male ljudi, njegove volivce – gledajo zviška, sistematično preganjajo in rušijo. To, česar ga zdaj obtožujejo, je le zadnji v seriji poskusov, da bi ga utišali in odstranili v slogu »Najprej diskreditacija, potem likvidacija«.

Če bi bil Bill Cosby politik, bi se izmazal. Še toliko lažje, če bi bil populist. Tako kot se je izmazal Donald Trump, ki ga številne ženske obtožujejo spolnega nasilja. Ko je temnopolti reper Kanye West, Trumpov fen, somišljenik in »brat« (družijo ju »zmajevska energija«, alergičnost na novinarje, škandali, zanikanje obstoja institucionalnega rasizma, mizoginija, averzija do Baracka Obame ter obsedenost z brendiranjem in trženjem vsakega atoma svoje identitete), pred časom – še pred Cosbyjevo obsodbo – tvital, da je Bill Cosby nedolžen (»Bill Cosby innocent«), ga je precenil, misleč, da imajo vsi »znani obrazi«, ki počnejo to, kar počne Trump, imuniteto. Ko bodo Cosbyja obsodili, vklenili in odpeljali, si bo rekel: O, ko bi le bil Trump! V nekem smislu je bil Trump. Ko je zlorabljal ženske, je zlorabljal oblast – svojo slavo.

Padli angeli

Bill Cosby ni ne prvi ne zadnji zvezdnik, ki si je v zadnjem času zaželel, da bi bil politik. Da bi bili politiki, so si gotovo zaželeli tudi drugi narodni heroji, recimo kolesar Lance Armstrong, ki so ga odnesle dopinške goljufije (ne, Trumpa goljufije niso odnesle), filmski producent Harvey Weinstein, ki ga je odneslo spolno nasilje (ne, Trumpa spolno nasilje ni odneslo), fotograf Jean-Claude Arnault, ki je s spolnim nasiljem tako kompromitiral Švedsko kraljevo akademijo (njegova žena je članica te Akademije, ženske je zlorabljal v prostorih Akademije ipd.), da je odpovedala podelitev letošnje Nobelove nagrade za književnost (ne, še enkrat, Trumpa spolno nasilje ni odneslo), in Tiger Woods, eden izmed najslavnejših in najuspešnejših igralcev golfa vseh časov, ki se mu je stemnilo, ko so mediji razkrili njegova skrivna prešuštva. Če bi bil politik, mu to kariere ne bi razsulo in iztirilo – Trumpu je ni, pa mediji – in celo njegov novi odvetnik, Rudy Giuliani, nekdanji župan New Yorka – neprestano razkrivajo njegova prešuštva (s pornoigralkami, Playboyevimi lepotičkami, Giuliani pa je razkril, da je Trump za molk plačal več ženskam). Celo Hans Asperger, že davno pokojni avstrijski pediater, ki je »odkril« avtizem (ta sindrom se imenuje Aspergerjev sindrom), si je v svojem dunajskem grobu verjetno zaželel, da bi bil politik – zdaj so tudi uradno potrdili, da je bil nekoč res simpatizer nacizma in da je nacistom celo olajšal »evtanazijo« umsko prizadetih otrok, tako da ga bodo slej ko prej detronizirali, pa tudi Aspergerjev sindrom bodo gotovo preimenovali. Trumpa simpatiziranje z neonacisti, ki so marširali v Charlottesvillu, ni odneslo, če smo že ravno pri tem.

Te dni pa se je zdelo, da si je tudi Julia Kristeva, slovita francoska psihoanalitičarka, filozofinja, literarna teoretičarka, pisateljica in feministka, ugledna profesorica, avtorica številnih zelo vplivnih knjig, dobitnica številnih uglednih priznanj (Sarkozy in Hollande sta jo povišala v častno legionarko in dobitnico reda komanderja), nekdanja članica skupine Tel Quel (in nekdanja maoistka), sopotnica Jacquesa Lacana, Michela Foucaulta, Gillesa Deleuza, Jacquesa Derridaja, Rolanda Barthesa in Philippa Sollersa, s katerim se je poročila, slavilka demokracije in nasprotnica vseh totalitarizmov, ki se je rodila v Bolgariji (1941) in ki se je v Francijo – študijsko, a za vedno – preselila leta 1965 (v Pariz je pripotovala s petimi dolarji v žepu, pravi v dokumentarcu Kdo se boji Julie Kristeve?), zaželela, da bi bila politik, če ne že ravno političarka: bolgarska državna komisija, ki se ukvarja z delom in sodelavci nekdanjih bolgarskih tajnih služb, je namreč razkrila, da je Kristeva na začetku sedemdesetih let – med letoma 1971 in 1973 – delala za bolgarsko državno varnost. Njeno tajno ime je bilo Sabina, z bolgarskimi agenti se je sestajala v pariških restavracijah, a od njenih informacij o francoskih intelektualcih, arabskih revolucionarjih in bolgarskih emigrantih niso imeli kaj dosti, zato so jo zlagoma »opustili«.

Zdaj, ko smo že sredi predvolilnega obdobja, bi si človek želel manj kandidatov, ki verjamejo, da so pošteni najditelji sedme funkcije jezika in da so njihove besede srečna sosledja dejanj.

Jasno, Kristeva je vse to – s kompletnim dosjejem, ki ga je na spletu objavila bolgarska državna komisija, vred – razglasila za »fake news«. Če bi bila političarka, bi ji bilo lažje – imela bi bazo, ki bi ji avtomatično verjela, še toliko bolj, če bi se še pravočasno obdala s populističnim zidom. Tudi dosje, s katerim bi mahali mediji, je ne bi podrl. Ne pozabite: Trumpa zgodbe o predvolilnem kolaboriranju z Rusi niso odnesle, kakor ga tudi ni odnesel famozni dosje ( ja, tisti z »zlatim tuširanjem« v moskovskem hotelu), ki ga je sestavil Christopher Steele, nekdanji agent britanske obveščevalne službe MI6.

Sedma funkcija jezika

A da se v omari Julie Kristeve skrivajo »okostnjaki«, ve vsak, ki je prebral Sedmo funkcijo jezika, sloviti francoski roman (pri nas je izšel v prevodu Suzane Koncut), ki ga je pred nekaj leti objavil Laurent Binet in v katerem nastopajo resnične osebe, med drugim tudi – v glavnih vlogah – Jacques Lacan, Michel Foucault, Gilles Deleuze, Jacques Derrida, Philippe Sollers in Julia Kristeva pa Umberto Eco, Louis Althusser, BHL (Bernard-Henri Lévy) in seveda veliki literarni kritik in semiolog Roland Barthes, avtor številnih kultnih knjig (Fragmenti ljubezenskega diskurza, Camera lucida, Užitek v tekstu, Mitologije itd.), ki ni nikoli skrival, da kulturno delo, ki so ga nekoč opravljali Bogovi in sage, danes opravljajo reklame za pralne praške, in ki ga na začetku – 25. februarja 1980 – do smrti zgazi tovornjak za prevoz opranega perila. To se je res zgodilo, toda Binet »trdi«, da Barthes ni bil žrtev nesreče, temveč atentata, ali bolje rečeno – nesreča je bila naročena.

In kot se izkaže, je bila v naročilo – s svojim »strupenim, ledenim, strukturalističnim slovanskim šarmom« – vpletena prav Kristeva, jasno, ob pomoči bolgarskih tajnih agentov, domnevno tistih, ki so dve leti prej v Londonu – ha! – s strupeno konico dežnika umorili bolgarskega disidenta Georgija Markova. Vmes celo dahne: »Ubila sem ga pa jaz.« Nič, dokopati se je skušala do tajnega dokumenta, ki ga je hranil Barthes in za katerega slišimo: »To je dokument življenjskega pomena, od katerega je odvisna državna varnost. Če bi ga nerazsodno uporabili, bi lahko nastala neprecenljiva škoda in bi bili ogroženi temelji demokracije.« Kaj bi lahko tako usodno ogrozilo državno varnost in temelje demokracije? Sedma funkcija jezika!

Če hoče politik preživeti škandale in afere, se mora le pravočasno populistično utrditi: volilno bazo mora prepričati, da je ljudski outsider, da ni del političnih elit.

Roman Jakobson, eden izmed največjih lingvistov 20. stoletja, je določil šest funkcij jezika, in sicer referencialno (besede se na nekaj nanašajo, o nečem govorijo, imajo kontekst), emotivno (način izražanja tega, ki govori), konativno (nagovarjanje nekoga, velelniki, zvalniki), fatično (govorjenje zaradi vzdrževanja pogovora), metajezikovno (preverjanje komunikacijskega kanala, »halo«, »ja, poslušam«) in poetično (poigravanje z zvočnostjo besed), obenem pa naj bi bil »odkril« še sedmo, »magično ali zaklinjajočo« funkcijo, a je ni vključil v razvrstitev, tako da je pristala v »izgubljenem rokopisu«, za katerim se zdaj podita cvet francoske akademije in cvet francoske politike (Valéry Giscard d’Estaing, François Mitterrand). Kdor se bo dokopal do tega dokumenta, do vsemogočne skrivnosti sedme funkcije jezika, bo večno vladal.

Sedma funkcija jezika, ki naj bi jo bil odkril Jakobson, je kakopak le literarna fikcija (motivator zgodbe, »MacGuffin«, bi rekel Alfred Hitchcock), toda Binet jo poveže s tisto funkcijo jezika, ki jo je britanski filozof jezika J. L. Austin krstil za »performativno« in ki jo je lepo povzel naslov njegove knjige Kako napravimo kaj z besedami (How to Do Things with Words, 1955). Izraz »performativno« se nanaša na zmožnost nekaterih izjav, da s samim izjavljanjem uresničijo, kar izjavljajo, da torej s tem, ko nekaj rečejo, to tudi naredijo. Recimo: ko župan reče »Razglašam vaju za moža in ženo«, moški in ženska res postaneta mož in žena. Ali pa: ko sodnik reče »Obsojam vas na deset let zapora«, greste res za deset let v zapor. Vse druge izjave – torej tiste, ki niso performativne in s katerimi ničesar ne naredimo – svet le opisujejo.

Zdaj pa si predstavljajte, pravi v romanu Umberto Eco, da bi obstajala funkcija jezika, »ki bi veliko širše omogočala, da bi v katerikoli situaciji kogarkoli prepričali, da naredi karkoli«. Vsekakor, tisti, ki bi poznal in obvladal funkcijo jezika, ki bi vsakič – v čisto vsaki situaciji – delovala performativno, bi bil potencialni gospodar sveta. »Njegova moč ne bi imela nobenih meja. Na vseh volitvah bi lahko dosegel izvolitev, lahko bi hujskal množice, sprožal revolucije, zapeljal vse ženske, prodal najrazličnejše proizvode, ki si jih lahko zamislimo, presleparil ves svet, v kakršnihkoli okoliščinah dosegel vse, kar bi hotel.«

Kar nas pripelje v svet politike, ali natančneje – v predvolilni čas, ki je čas, ko politiki ravnajo tako, kot da sedma funkcija jezika res obstaja. Ja, obnašajo se tako, kot da so umorili Rolanda Barthesa, si prisvojili Jakobsonov »izgubljeni rokopis« in osvojili sedmo funkcijo jezika, ki vse njihove besede avtomatično – no, »magično ali zaklinjajoče« – spreminja v dejanja. Mar politiki v predvolilnem času ne ustvarjajo vtisa, da njihove besede avtomatično postajajo dejanja, da torej s tem, ko nekaj rečejo, to tudi naredijo? Ko govorijo o gorečih kočijah, jim iz ust drvijo goreče kočije.

In mar ni sedma funkcija jezika še kako značilna za populiste? Populisti ne le obljubljajo, ampak s tem, ko kaj obljubijo, samo obljubo že tudi izpolnijo. Vsaka njihova beseda naj bi imela performativno moč. Vsaka njihova beseda naj bi bila čutno svetenje sedme funkcije jezika. Tako nas vsaj prepričujejo.

Sedma funkcija jezika pa je značilna še za nekoga – za nove obraze, ki jih še posebej zdaj, v predvolilnem času, kar mrgoli: le govorijo (in »besedičijo«, če naj Marjanu Šarcu njegovo lastno sporočilo vrnemo v sprevrnjeni obliki), a ljudje imajo občutek, da so nekaj naredili – in da so s tem, ko so nekaj obljubili, obljube že tudi izpolnili.

Novi obrazi in populisti vedno delujejo, vedno vžgejo, vedno primejo – tako kot sedma funkcija jezika, za katero v Binetovem bestsellerju pravijo, da vedno deluje. Vsakič. V vsaki situaciji. Sedma funkcija jezika ogroža temelje demokracije in državno varnost – kot populizem, ki hujska množice, slepari svet in spontano, povsem »nedolžno« koketira s fašizmom, kot da je ta le pradavna, naravna, samoumevna, tako rekoč pregovorna očitnost.

Jaz sem vaš največji fen!

Najboljši primer populista, ki je sveto prepričan, da z vsako besedo izvrši dejanje in da je sedmo funkcijo jezika zgrabil za jajca (ali pa za roke, če hočete), je kakopak Donald Trump. Ko sta se nedavno »zgodovinsko« sešla in rokovala voditelja obeh Korej, Kim Džong Un in Mun Dže In, je takoj oznanil, da je to njegova zasluga in da mu je uspelo to, kar njegovim predhodnikom ni, da je torej to, kar se je zgodilo, neposredna posledica njegovih performativnih besed, njegovih tvitov (no, njegovih groženj »raketarčku«, njegovih groženj z »ognjem in besom« ipd.). Njegovi tviti so dejanja. Še več: mejniki. S tem ko nekaj reče, tudi nekaj naredi!

Menda se že šušlja, je tvitnil, da bo dobil Nobelovo nagrado za mir. In verjetno tudi Nobelovo nagrado za ekonomijo, saj se je brezposelnost v Ameriki nedavno zmanjšala na 3,9 odstotka. Vau! Fant od fare! Nekaj je na njem! Pustite ga še en mandat, pa bo brezposelnost odpravil! Tako kot je to storil Hitler. Potreboval je le globalno vojno in holokavst – in v Nemčiji brezposelnosti ni bilo več. Gotovo se je šušljalo, da bo dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Zdaj, ko smo že sredi predvolilnega obdobja, bi si človek želel manj kandidatov, ki verjamejo, da so pošteni najditelji sedme funkcije jezika, da so njihove besede srečna sosledja dejanj in da so njihove izjave performativne (oh, in da so njihove obljube izpolnjene v trenutku, ko so izrečene). Dolgočasni so, duhamorni, utrudljivi. Človek bi si želel kandidate, ki bi svet, v katerem živijo, le opisovali. Slovenski politiki in kandidati in novi obrazi, ki pravijo, da bodo spremenili svet (in Slovenijo), namreč sveta, v katerem živijo, ne znajo niti opisati, kaj šele analizirati. Če pa sveta, v katerem živiš, ne znaš niti opisati (kaj šele analizirati), ga ne moreš spremeniti. To, da bi nas skušali spremeniti politiki, populisti in novi obrazi, ki ne znajo opisati niti sveta, v katerem živijo, je srhljivo.

Slovenski politiki in kandidati in novi obrazi, ki pravijo, da bodo spremenili svet (in Slovenijo), sveta, v katerem živijo, ne znajo niti opisati, kaj šele analizirati.

Karl Marx, rojen pred 200 leti, slovi tudi po 11. tezi o Feuerbachu, ki se glasi: »Filozofi so svet le različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo.« Kot vemo, so si slovenski politiki, populisti in novi obrazi – guruji, mentorji, izbranci nacije – to tezo priredili: slovenski politiki so svet le različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo. V resnici pa bi se morala 11. teza glasiti drugače: slovenski politiki so svet le različno spreminjali, gre pa za to, da ga razložimo!

In ker slovenski politiki, populisti in novi obrazi – žepni karizmatiki z »dobrimi novicami«, pompozni kontejnerji »pozitivnega mišljenja«, šarlatani, ki skušajo biti perfektne verzije svojih volivcev – ne znajo opisati ali razložiti sveta, v katerem živijo (ko pride do »dela, družine, socialnih zadev in enakih možnosti«, res nimajo pojma, kje živijo), vedno zelo hitro boleče razočarajo, tako da se njihovi volivci, še malo prej njihovi verniki, počutijo le še kot feni, ki so srečali svojega idola, svojega junaka, filmskega, televizijskega, glasbenega, športnega ali pisateljskega zvezdnika, ki pa jim ni hotel dati avtograma, ampak jim je zariplo siknil: Jebi se!

A ta fuck-you je navadno le simptom, le vrh ledene gore, le uvod v precej hujše in mračnejše težave, ki mučijo zvezdnika. Zvezdniki, ki – tako kot Bill Cosby – ne morejo živeti v skladu s svojim imidžem, svojimi idejami in moralnimi standardi, s katerimi mahajo, ki jih požre prepad med njihovo »performativno« retoriko in njihovimi dejanji, ki jih sedma funkcija jezika brcne v rit in ki jih zalije mrak, pa si itak želijo le eno – da bi bili politiki. V želji tega, ki hoče postati politik, je vendarle nekaj skrajno sebičnega, morbidnega, obscenega, celo patološkega.

Ja, ko se politik sreča z volivcem, se lahko zgodi tisti jebi-se. Lahko pa se zgodi nekaj hujšega – da politik nima kaj povedati in da zna volivec povedati le: »Jaz sem vaš največji fen!« Da je to res, dokazuje njegov tatu.

Nič, parlamentarni sistem iz vseh vleče le najslabše.