Obvezna sodna odredba

Glede posegov v komunikacijsko zasebnost na spletu za potrebe preiskovanja domnevnih kaznivih dejanj imamo v Sloveniji že dolgo deloma nedorečeno stanje, ki policiji omogoča izkoriščanje pravnih praznin pri iskanju lastnikov IP-naslovov računalnikov. Dokaj proste roke na tem področju, poleg zakonodaje, policiji puščata tudi vrhovno in ustavno sodišče, a pred dnevi sta od evropskega sodišča za človekove pravice prejeli pojasnilo – policija za pridobivanje teh podatkov (vedno) potrebuje sodno odredbo.

Evropsko sodišče je tako odločilo v primeru I. B. Ta se je po obsodbi zaradi razpečevanja otroške pornografije, ki so jo potrdile vse domače sodne instance, pritožil še v Strasbourgu. Evropski sodniki so odločili, da je policija kršila pritožnikovo pravico do zasebnosti, ker je nekatere komunikacijske podatke pridobila neposredno od telekomunikacijskih operaterjev, ne da bi za to od sodišča pridobila sodno odredbo.

V tem primeru je sicer leta 2014 že odločalo ustavno sodišče. Sprejelo je poprejšnjo argumentacijo nižjih sodišč in vrhovnega sodišča, da se uporabnik (v celoti) odreče pravici do zasebnosti, kadar javno komunicira prek spleta, in torej ni deležen varstva zakonodaje in ustave glede pravice do zasebnosti.

Odločitev je bila tedaj na ustavnem sodišču sprejeta s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici dr. Jadranka Sovdat in dr. Dunja Jadek Pensa, ki sta napisali tudi odklonilni ločeni mnenji. Sovdatova je recimo v zaključku svojega zapisala, da je tudi I. B. navkljub javni komunikaciji lahko pričakoval varovanje zasebnosti, »tako, kot ga lahko pričakujemo vsi. Zato mora za poseganje v to komunikacijsko zasebnost policija v skladu z drugim odstavkom 37. člena ustave pridobiti sodno odredbo. Če bo izkazan utemeljen sum storitve tako hudega kaznivega dejanja, kot je bil predmet obravnave v tej zadevi, ni prav nobenega razloga, da je sodna oblast ne bi izdala. Sodna odredba, brez katere po mojem mnenju danes glede na določbe ZEKom-1 operaterji policiji tako in tako ne smejo posredovati podatkov o spletni komunikaciji, je jamstvo za zagotovitev komunikacijske zasebnosti na spletu, ki se ji ne bi smeli kar tako odpovedati.«

Za drugačno razlago ustave, ki policiji omogoča lažje delo na račun novodobnih človekovih pravic, med katere sodi tudi pravica do zasebnosti, je glasovalo sedem ustavnih sodnikov. Šest od njih je bilo v državnem zboru izvoljenih z vnaprejšnjo podporo tedaj vladajoče SDS. To so bili ustavni sodniki in sodnice dr. Ernest Petrič, Jan Zobec, dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, Marta Klampfer in Jasna Pogačar.

Odvetnik Mitja Jelenič Novak, ki je v klientovem imenu vložil tožbo v Strasbourgu, pričakuje ponovno sojenje, izločitev dokazov in s tem oprostilno sodbo. Če se bo to zgodilo, bodo za padec postopka izvorno krivi policija in preiskovalci.