Jelena Isak Kres, prevajalka

Prevajalci so eden za drugim zavračali prevajanje Iliade, dokler se ni opogumila Jelena Isak Kres (1974) in se zakopala v prevajanje verzov o antičnih junakih. V prevod je vložila ogromno strasti in naporov. Devet spevov svetega pisma antične kulture ji je namreč vzelo več kot tri leta raziskovanja, primerjanja, prevajanja in piljenja.

Že kot dijakinja klasične smeri poljanske gimnazije in kasneje kot študentka latinščine in stare grščine je vedela, da ji je življenje z eksaktnimi klasičnimi jeziki pisano na kožo, privlačila pa jo je tudi »bogata zakladnica vznemirljive antične književnosti«. V grški slovnici je našla mehkobo, latinska pa se ji zdi kar vojaška.

V času študija je večkrat obiskala Grčijo, ki jo je zelo očarala, naučila se je tudi nove grščine. Ob koncu študija je dobila Onassisovo štipendijo in z njo priložnost, da bi preživela leto dni v Grčiji. Po šestih mesecih raziskovalnega študija na kretski univerzi se je odločila, da bo grško književnost naprej raziskovala v Ljubljani, saj je tik pred odhodom spoznala svojega sedanjega moža in očeta njunih dveh zdaj že najstniških hčera.

V Ljubljani je postala lektorica za latinščino in grščino na Filozofski fakulteti. Tam je najprej poučevala študente, ki tega ne študirajo izvorno, med njimi arheologe, romaniste in primerjalne jezikoslovce, pozneje pa tudi klasične filologe. Po dvanajstih letih je leta 2013 sprejela »iracionalno, nenačrtno odločitev«, da prekine pogodbo in se vrže v prevajalstvo. »Nenadoma sem začutila, da moram oditi. Na to me je opozorilo zdravje.« Četudi je iz redne službe odšla po lastni volji, je kritična do statusa, ki ga ima kot samozaposlena v kulturi. Honorarji prevajalcev so, kot pravi, v resnici le »žepninica«.

Majhni zneski vzbujajo občutek, da svet samo govori, kako pomembna je umetnost. Jelena pa si želi občutka, da je njeno delo nekaj vredno. »Denar ni samo sredstvo za preživetje, ampak tudi pokaže, koliko te družba potrebuje.« Ko se je odločila za prevajalsko pot, tega ni pričakovala, čeprav so jo mnogi svarili. »Kar naenkrat prideš v trgovino in kartica ne potegne. Imela bom tristo evrov pokojnine, pa še to bo skoraj bolje, kot je včasih s honorarji.« Problem vidi v tem, da ni institucije, ki bi vzela pod okrilje prevajalce klasičnih jezikov. »Zato sta trenutno glavna sponzorja moj mož in pa zaledje družine.« Brez njiju prevoda Iliade ne bi bilo.

Slovenskega prevoda ni bilo, že odkar je leta 1950 ep prevedel klasik slovenskega prevajalstva Anton Sovre, angleških prevodov pa je bilo v zadnjih dvesto letih več kot 80, samo po letu 2000 jih je nastalo trinajst. »Mi pa se sprašujemo, ali je bilo res treba narediti enega novega.« Arhaičen, neaktualiziran jezik bralce »bremza« – preden pridejo do vsebine, se morajo prebiti skozi zastarelo, nepoznano izrazje. »Novi prevod ima lahko na bralca učinek, primerljiv z učinkom, kakršnega je imela Iliada na antično občinstvo.«

Zgodba Iliade nam je skupna, četudi je stara vsaj 3000 let. Od antike se ni prav dosti spremenilo, pravi Jelena, oziroma se je spremenilo »premalo«. Napol v šali doda, da takrat vsaj ni bilo globalnega segrevanja. Prav nič pa se niso spremenila človeška čustva, nespremenjene so ostale tudi vojne in vzroki zanje. »Trojanski vzrok za vojno je sicer mitološki, ampak je jasno, da je Agamemnon v resnici le izkoristil priložnost, da je lahko postal kolonizator. V ozadju zgodbe je kolonizacija Vzhoda in njihovih resursov. Vse je isto. Že v Egiptu se je vladar po poroki tradicionalno odšel vojskovat v Asirijo, današnjo Sirijo, da bi se dokazal.«

Iliada se osredotoča na Ahilovo jezo, a je za Jeleno »protagonist in moralni zmagovalec v zgodbi Hektor, ki ni agresor, čeprav so Grki to videli drugače«. Iliada je nastala kot umetniško delo, za razmah epike pa je bila ključna tudi propaganda. Nadaljevanja epizod so tedaj spremljali kot mi danes televizijo. Že zelo zgodaj je dobila kulten status, postala šolsko branje in vzgajala otroke skozi vso antiko. Kasneje so mnogi hoteli najti svojega Homerja, Prešeren je denimo rekel, »da so njegove strune prešibke za epiko«. Morda problem ni le v strunah, ampak v tem, da se junaki včasih izmikajo standardom epskega. Morda pa je junakinja slovenske epike pravzaprav zagnana prevajalka, ki se je sredi velikih negotovosti spopadla z jezikom, ki je začel zamirati, čeprav je imel še toliko povedati.

V zadnjih letih je poleg Iliade prevajala še otroške slikanice v rimah, tisto z naslovom Hiša norčij pa tudi napisala. Slikanice so zanjo »dobrodošel oddih od puščic, ki gredo skozi grlo in oko«. In ja, v tem času je prevedla še delo Ta svet je lahko boljši – Kako sem hčeri razložil gospodarstvo Janisa Varufakisa, kar opisuje kot odklop. »Navajena sem, da so moji avtorji že dolgo mrtvi, on pa je bil ne le živ, ampak v vseh poročilih.« Verjetno bi bila še bolj navdušena, če bi Varufakis pisal v verzih.