Cena demokracije

Videti je, kakor bi si nacionalka čedalje bolj prizadevala postati Pop TV, vsaj glede na senzacionalizem in pravičništvo, ki ga zganja. Ponedeljkov Dnevnik je ponudil prispevek, ki bi ga zlahka pripravili tudi na komercialni televiziji. Avtor prispevka z naslovom Poslancem plačujemo strokovno pomoč je bil Borut Janc in obrvi smo dvignili že prvo sekundo. Kdo smo mi? Novinarji RTV? Ljudje na splošno? In če ima kdo že ravno potrebo po tem, da izpostavi, kako plačujemo demokracijo, bi bilo dobro, da sam ne prejema plače, za katero prispevajo davkoplačevalci, in ni zaposlen na televiziji, ki je financirana iz RTV-prispevka.

Namen celotnega prispevka je bil prikazati, koliko stanejo strokovni sodelavci v državnem zboru, kakor bi bilo to, da parlamentarne stranke sodelujejo s strokovnjaki, problem. Če poslanec ni pravnik – ali ni dobro, da se glede pravne dileme posvetuje z nekom, ki je? Če se ne spozna na podnebne spremembe – ali ni super, da se lahko posvetuje s tistimi, ki mu za to področje znajo svetovati? Ali bi radi živeli v družbi, kjer bi vsak, ne glede na znanje in izobrazbo, vse najbolje vedel sam? Ali morda raje živeli v družbi, ki strokovnega znanja ne bi plačevala in kjer bi pričakovali, da strokovni sodelavci delajo zastonj? Naracija prispevka je bila vseskozi tendenciozna v slogu, da poslanska plača ni edina, ki gre za poslanca, ampak državni zbor nameni »sto slovenskih povprečnih plač na mesec za tako imenovano strokovno pomoč«, kakor bi imeli poslanci od strokovne pomoči osebno korist in bi si najemali maserje in vrtnarje.

Ista nacionalna televizija, ki pripravlja prispevke o tem, kako nezaslišano je, da poslanci prejemajo strokovno pomoč, se bo na dan volitev čudila nizki volilni udeležbi ter različne strokovnjake spraševala, zakaj je tako in kdo je kriv za nezaupanje politiki. Naj jim odgovorimo že zdaj, čeprav nas niso povabili h komentiranju. Televizija sama. Televizija, ki prispevek osrednje informativne oddaje nameni temu, koliko (preveč) stane demokracija.

Nacionalna televizija ima do demokracije odgovornost. To pomeni, da je njena naloga kritizirati politike, ko delajo slabo, opozarjati na njihove napake in nadzirati njihovo delo. A to ni isto kot obračunavati z demokratičnimi standardi neke države, z ustrojem delovanja državnega zbora, katerega namen je, da državljanom zagotovi najboljši servis. Državljane je treba prepričati, da se jim splača voliti – ker če bodo volili, bodo njihovi izvoljenci dobili pomoč in zaledje, da delajo najboljše kot lahko.

To je demokracija. In ta ni poceni. A če kdo, bi morala nacionalna televizija za vsako ceno braniti to investicijo, saj je tudi sama odvisna od nje. Seveda obstajajo politični sistemi, ki so cenejši od demokracije, a tam se stroški merijo v življenjih, ne evrih. Verjamemo, da nacionalna televizija tega noče.