Latino zapeljivec

Površno bi prvi koncert Enriqueja Iglesiasa pred slovenskim občinstvom lahko umestili v kategorijo tistih, na katerih že malce odcveteli zvezdniki, ki ne dobijo več pravih priložnosti na pomembnejših glasbenih trgih, svojo nekdanjo slavo pač prihajajo unovčevat v bolj eksotične države. Vendar bi se zmotili. Iglesiasu za zdaj še ni bilo treba iti po stopinjah očeta Julia, ki je pred desetimi leti v Halo Tivoli prišel šarmirat svoje fenice iz osemdesetih let. Ne, mlajši Iglesias je, sodeč po hitih, ki jih niza nekje od izida njegove zadnje plošče Sex and Love (2014), morda celo popularnejši kot kadarkoli prej. Vsekakor pa dovolj, da je dva večera zapored napolnil našo največjo koncertno dvorano v ljubljanskih Stožicah.

Največje dvorane polni tudi drugod po svetu. Ja, latino pop v zadnjih letih nedvomno doživlja renesanso, spomnimo se le megahita Despacito, s katerim je Portoričan Luis Fonsi lani podiral rekorde, ali pa vseh ostalih hitov, ki so mu sledili. Navsezadnje se je na ta latino voz deloma naslonil tudi Diplo, ki s svojo zasedbo Major Lazer in v plesno, EDM-jevski format preoblečeno različico tovrstne glasbe navdušuje trendovsko mladež. Tudi na najrazvpitejših festivalih v Iglesiasovem domačem Miamiju. Zato ni presenetljivo, da je ta kar nekaj skladb s svoje zadnje plošče in lanski hit Súbeme la Radio, ki se je znašel tudi na prvem mestu Slo Top50, posnel v ponovno zelo aktualnih smernicah reggaetona in sodobnega plesnega popa.

No, kljub temu se zdi, da Iglesiasovi priljubljenosti bolj kot aktualni pop trendi botruje predvsem njegova podoba latino zapeljivca. Tako lahko vsaj sklepamo po omedlevanjih fenic, ki v prvih vrstah čakajo na to, da bo morda prav njih povabil na oder in jim v objemu zapel hit Hero iz leta 2001. Na sobotnem koncertu se je eni od njih želja menda izpolnila, na nedeljskem, ki smo ga obiskali mi, ne. Nas je pa Iglesias pozval, naj roko dvignejo vsi obiskovalci, starejši od petdeset let, in pod žarometom je pristal starejši gospod, ki je nato lahko užival v reinterpretaciji Dylanovega komada Knockin’ On Heaven’s Door, ki govori o odhajanju v nebesa (ali pekel). Ja, precej neposrečen trenutek, a hkrati tudi nekakšen indic tega, da teme Iglesiasovih skladb pač niso prva skrb njegovih oboževalk in (manjšinskih) oboževalcev.

Ti pač raje uživajo v lahkotni, generični glasbi, plesnih ritmih, latinski (baladni) senzibilnosti in pevčevi odrski zapeljivosti. In v tem Iglesias blesti, pa čeprav brez pomoči spremljevalnih backvokalistov ne zapoje prav pogosto. Je pa mojster koncertnega spektakla in animiranja občinstva, ki je tudi v nedeljo skupaj z njim prepevalo od začetka do konca. Tako evforičnega razpoloženja na koncertih pri nas resnično ne vidimo pogosto.

Če ne prej, se bo vse skupaj ponovilo ob naslednjem (obljubljenem) Iglesiasovem obisku naših odrov. Bi bilo pa lepo, če bi se kateri od domačih koncertnih organizatorjev opogumil in še pred tem k nam povabil kakšnega drugega, morda manj ziheraškega, a vsebinsko prepričljivejšega zvezdnika svetovnega formata.