To je Amerika

»Sem igralec, scenarist in pevec. Nekateri me razglašajo za trojno nevarnost, ampak sam se imam le za nevarnost,« je uvodni monolog v kultnem ameriškem televizijskem šovu Saturday Night Live, ta ga je gostil 5. maja, začel glasbenik Donald Glover. Ker je znan po (umetniški) ostrini, so vsi pričakovali, da se bo odzval na provokacije Kanyeja Westa. Ta je nekaj dni pred tem namreč mahal s čepico s Trumpovim sloganom (in njegovim avtogramom) »Let’s make America great again«, si z njim zaljubljeno tvital in mimogrede suženjstvo razglasil za stvar izbire. Glover je Westa z dobršno mero humorja potem res sesul. Toda po oddaji o skečih ni govoril praktično nihče. Pa sploh ne zato, ker bi bili zanič, temveč zato, ker je Glover, medtem ko je v oddaji v živo odrapal svoj novi komad This Is America, na YouTubu objavil izjemen videospot za ta komad. Videospot je deset dni pozneje zabeležil že 125 milijonov ogledov. Hkrati pa je povsem okupiral razprave na spletu in mnogim povrnil upanje, da bi format glasbenega videospota spet lahko postal necenzurirano sredstvo za jasna, ostra, angažirana sporočila.

Družbenopolitično komentiranje je Gloverjeva stalnica. To je bilo jasno že leta 2006, ko se je po končanem študiju kreativnega pisanja na Newyorški univerzi kot scenarist in občasni igralec uveljavil v priljubljenih sitcomih 30 Rock in Community. Enako je počel z glasbo, ki jo je konec prejšnjega desetletja začel objavljati pod raperskim psevdonimom Childish Gambino (tega se ni domislil sam, temveč ga je dobil precej naključno, navrgel mu ga je spletni generator imen skupine Wu-Tang Clan) in z njo na piko vzel (tudi) črnski raperski mačizem in homofobijo. Največjo prelomnico pa mu je konec leta 2016 prinesla vloga osrednjega protagonista v kritiško megahvaljeni TV-seriji Atlanta, s katero je v ameriške (belske) domove, tudi kot producent, scenarist in občasni režiser, pripeljal drugačno perspektivo raperskega dogajanja v Atlanti, ki je takrat že postalo globalni mainstreamovski fenomen. Filmski in kulturni kritiki pravijo, da je to serija, ki jo je sodobna Amerika preprosto potrebovala. Predvsem zaradi rasnih vprašanj, ki jih Glover s svojimi sodelavci mojstrsko secira v provokativnih in humornih spreobračanjih stereotipov. Zase brez zadržkov pravi, da se ima za rasista – zato ker je odraščal v svetu, v katerem ima posameznikova rasa velik pomen.

Video za pesem This is America je v desetih dneh zabeležil že 125 milijonov ogledov. Hkrati je mnogim povrnil upanje, da bi format glasbenega videospota spet lahko postal necenzurirano sredstvo za jasna, ostra, angažirana sporočila.

Ja, z rasnimi predsodki se na svoj način spopada tudi v zasebnem življenju, ko ni pred kamerami. Ali pa s svojo glasbo. V komadu Redbone, za katerega si je lani pridelal nagrado grammy za najboljšo tradicionalno R & B izvedbo in ki vsaj na površju govori o težavni zvezi z žensko mešane rase, so mnogi pravzaprav videli metaforo za ameriško rasno opresijo. In logično se zdi, da je filmar Jordan Peele prav to skladbo izbral za uvodno sceno svojega lanskega horror hita Zbeži!, v katerem postobamovsko, postliberalno rasno vprašanje predstavi kot nekaj mnogo bolj groznega, kot si to predstavlja večina Američanov.

Glover idej, ki jih upodablja in prevprašuje s svojim glasbenim in filmskim ustvarjanjem, noče pojasnjevati. Ne le zato, ker lahko umetnost in njen namen s tem hitro izgubita vrednost, pač pa zato, ker to, kar počne, niti ne potrebuje razlage. Čeprav se problematik rad loteva večplastno, kompleksno in pogosto kriptično, so njegova osnovna sporočila zelo jasna. Vsekakor dovolj, da so ga pri reviji Time lani umestili na lestvico stotih najvplivnejših Zemljanov.

S skladbo This Is America in njenim videospotom, ki ga je režiral japonski filmar Hiro Murai, sicer njegov sodelavec iz serije Atlanta, je šel Glover pri svoji kompleksnosti še korak dlje. V vsega skupaj štirih minutah je dregnil v večino najbolj polarizajočih vprašanj, ki so po Trumpovi izvolitvi postala osrednje teme političnega in družbenega diskurza.

Ta so jasna že ob prvem ogledu spota. Glover v njem, slečen do pasu, pleše v velikem industrijskem skladišču, včasih sam, drugič v družbi (šolsko) uniformiranih mladostnikov. Med plesom najprej povsem nepričakovano v glavo ustreli črnega kitarista. In pleše naprej, kot da se ni zgodilo nič. Enako pleše naprej, ko kakšno minuto kasneje s kalašnikovko postreli celoten cerkveni zbor. Pleše tudi med prizori kaotičnega nasilja v ozadju, medtem ko ga mimoidoči naključneži snemajo s svojimi telefoni. In na koncu beži pred ponorelo drhaljo, ki ga (najbrž) hoče linčati.

Jasno sporočilo, brez ovinkarjenja. Se pa genialnost in kompleksnost tega videospota, tudi v kombinaciji z besedilom in glasbo, začneta razkrivati šele skozi mnogotere subtilne detajle in reference, ki jih že vse od objave spota v tisočerih odzivih secirajo številni kulturni kritiki, zgodovinarji, profesorji, politični komentatorji, glasbeniki, filmarji in vsi ostali spremljevalci popularne kulture.

Teorij in razlag je ogromno. Najprej že o Gloverjevi vizualni podobi, ki močno spominja na Jima Crowa, polemični lik gledališčnika in zabavljača Thomasa D. Ricea, ki je v tridesetih letih 19. stoletja postal nekakšen simbol za belsko interpretacijo črnske kulture. Glover s tem namigne, da se od takrat pravzaprav ni spremenilo veliko, kar lahko hkrati razumemo kot kritiko sodobnih črnskih (pop) umetnikov (verjetno predvsem mainstreamovskih raperjev) in na drugi strani belcev, ki (tudi) zaradi teh zvezdnikov ne vidijo realnosti, ki jo živi marginalizirana, getoizirana črnska populacija. Gre torej za pronicljiv Gloverjev komentar o tem, kako sodobna Amerika konzumira črnsko kulturo, in skozi (avtoreferencialno) besedilo tudi nekakšno kritiko tega, da si mora črnska mladež priložnost za spodobno življenje iskati v pop industriji. Glover to pove tako premišljeno, da mu bodo težko oporekali celo tisti konservativci, ki se s primeri črnskih zvezdnikov trudijo dokazati, da je Amerika dežela enakih priložnosti za vse.

Veliki odmevnosti videospota in še zlasti njegovi kontroverznosti pa sta botrovala predvsem oba strelska prizora. V glavo, eksekucijsko ustreljeni črni kitarist močno spominja na očeta leta 2012 ubitega temnopoltega fanta Trayvona Martina. Postreljeni cerkveni zbor pa je očitna referenca na teroristični strelski napad v charlestonski cerkvi pred tremi leti. Tudi v tem primeru je bil morilec belec, rasist in skrajni desničar.

Družbenopolitično komentiranje je Gloverjeva stalnica v glasbi in tudi na televiziji, kjer ga najbolj poznamo po kritiško megahvaljeni TV-seriji Atlanta.

Tragična dogodka bi morala že sama po sebi odpreti oči, a očitno jih nista. Zato gresta Glover in Murai še nekaj korakov dlje. V videospotu trupla kot prazne vreče odvlečejo iz kadrov, orožje pa previdno odložijo na okrasni prt. Zagovorniki drugega amandmaja k ameriški ustavi, ki ob vsakem strelskem napadu kričijo »to ni Amerika, ki jo poznamo«, bi se morali zamisliti. Zamisliti bi se morali tudi vsi tisti, ki črnske pop zvezdnike postavljajo na piedestal, a si hkrati zatiskajo oči ali pa prehitro pozabljajo na strelske pohode v šolah, cerkvah, klubih, kinih in na ulicah. Tudi ob naključnih posnetkih eksplicitnega nasilja, narejenih s pametnimi telefoni. Ni naključje, da se v spotu pojavi tudi referenca na temnopoltega fanta Stephona Clarka, ki so ga policisti ubili letos marca, potem ko so njegov iPhone menda zamenjali s pištolo. No, telefoni pa v spotu niso le orodje za dokumentiranje nasilja. Postanejo tudi distrakcija oziroma nekakšno zatočišče za beg pred realnostjo. Verjetno ob gledanju spotov črnskih glasbenikov.

Referenc je še veliko več. Od aluzij na kontroverzen (in cenzuriran) spot Black Or White Michaela Jacksona iz leta 1991 do (domnevne) uprizoritve losangeleških nasilnih nemirov leto pozneje, do katerih je prišlo po oprostilni sodbi policistov, ki so brutalno pretepli mladega temnopoltega moškega Rodneyja Kinga. Nekateri ugibajo, ali Glover z belim konjem in v črno okapucanim jezdecem, ki se sprehodita v ozadju enega od prizorov, napoveduje biblično apokalipso, drugi pa menijo, da gre verjetno za nekakšno referenco na kukluksklan. Še najbolj odprta ostajajo ugibanja o zadnjem prizoru, v katerem Glover beži pred razjarjeno množico. A na to vprašanje je najverjetneje odgovoril še pred premierno predstavitvijo pesmi v oddaji Saturday Night Live. Njegov nastop je namreč napovedal igralec Daniel Kaluuya, ki je v filmu Zbeži! odigral osrednjo vlogo, zato verjetno ni dvoma o tem, da Glover v resnici beži pred »utopljenim mestom«, nekakšnim režiserjevim simbolom za marginaliziranost.

Vse to je Amerika, kot jo vidi Donald Glover. Zdi se, kot da bi s komadom This Is America hotel povedati, »če bi radi, da vas zabavam, bom vse to, pa če vam je všeč ali ne, dal v svoj videospot«. Gre za njegovo kritiko in komentar črnske kulture in (črnskega) nasilja oziroma tega, kako prepletena sta oba postala v sodobni ameriški družbi. In ta komentar je tako močan, provokativen, grotesken, duhovit, predvsem pa premišljen, da ga bodo Gloverjevi somišljeniki in njegovi kritiki težko spregledali in preslišali.