Druga(čna) frekvenca

Kako si je Radio Terminal kot naš prvi pravi spletni radio izboril prostor v slovenski radijski krajini

Če se v Ljubljani peljete po Tivolski cesti mimo nekdanje tovarne Tobačna, boste na eni od hiš zasledili velikanski osvetljen jumbo plakat z napisom »Radio Terminal, vaša glasbena destinacija«. A če ste ravno obtičali v popoldanski gneči, ki je na tisti cesti stalnica, ter na avtoradiu skušali najti frekvenco tega radia, jo boste iskali zaman. Gre namreč za spletni radio, ki oddaja prek spletne strani www.radioterminal.si, zato ga boste lažje ujeli prek svojega mobilnega telefona. In ko mu boste prisluhnili, boste ugotovili, da ta radio, ki predvaja povsem svežo urbano svetovno glasbeno produkcijo, po glasbeni plati pri nas praktično nima konkurence. Glasbeni program na naših tradicionalnih radijskih frekvencah si je namreč (z nekaj redkimi izjemami) podoben kot jajce jajcu. Večina radijskih postaj vrti skoraj izključno stare hite. Terminal pač ne.

Idejni vodja tega neprofitnega radia je Tomaž Pezdirc, didžej in hodeča glasbena enciklopedija, večni dolgolasec, ki je pred desetletji pisal glasbene kritike tudi za Mladino, na dan izida tokratne številke Mladine pa praznuje 50. rojstni dan in hkrati 30 let, odkar je v legendarni diskoteki Turist kot dvajsetletni mulec sukal glasbo na Mladininih četrtkih. Takrat so tja zahajali vsi vidnejši predstavniki ljubljanske scene, od politikov ZSMS do estradnikov, glasbenikov in novinarjev. Tomaž je torej že od nekdaj del »scene«, čeprav se je ta skozi čas občutno spremenila.

Na Terminalu, ki letos praznuje šest let in poleg zvočne bere obsega tudi sedem radijskih oddaj, glasbe ne izbira računalnik ali kakšen anketni program, temveč prisegajo na izkušena uredniška ušesa, ki kreirajo t. i. plejliste. Pezdirc pa je ob tem, da je vzpostavil prostor za raziskovanje nove glasbe, vrata želel odpreti tudi mladim ustvarjalcem – glasbenim novinarjem in kritikom, didžejem in producentom. »Zanimivo je, da smo za hardcore alternativce preveč komercialni, za mainstreamovce pa preveč alternativni. Sam za ponazoritev, kaj sploh počnemo, rad uporabim primerjavo, da če je Radio Študent za radijsko srenjo Metelkova, je Radio Terminal Kino Šiška,« pojasni Pezdirc.

Radio Terminal vrti povsem svežo urbano svetovno glasbeno produkcijo, zato po glasbeni plati pri nas praktično nima konkurence.

Da vpliv Radia Terminal, ki si je v letih nabral več tisoč rednih poslušalcev, ni zanemarljiv, kaže tudi dejstvo, da je največji in najbolj poslušan nacionalni radio Val 202 svojega novega glasbenega urednika »izmaknil« prav Terminalu. Gre za njegovega soustanovitelja Žigo Klančarja. S Pezdircem sta ostala tesna prijatelja, oba navijata za isti nogometni klub (angleški Arsenal) in si celo rojstni dan delita na isti dan – čeprav je Žiga na svet privekal malo kasneje, v sredini sedemdesetih. Med tistimi, ki so leta 2012 Terminal pomagali postaviti na noge, je tudi Maša Pavoković, stvariteljica Špil lige in menedžerka skupine Koala Voice, ki za Tomaža pravi, da vedno spodbuja nore ideje in je eden redkih, ki si jih upa celo razvijati: »Je najboljši kompanjon za brainstorming. Hkrati pa je z njim še danes težko iti na kavo, ne da bi ga v lokalu pozdravilo vsaj pet ljudi popolnoma različnih starosti.«

Pezdirc je glasbo (takrat še na kasetah) sukal že na šolskih plesih, prvi konkretni koncert pa je doživel, ko je leta 1985 na odru Hale Tivoli prisluhnil zasedbi Dire Straits. Dve leti kasneje se je povsem zaljubil v danes žal že pokojnega Princea, ki ga je kasneje videl še mnogokrat in ga še vedno šteje za svoj največji glasbeni vpliv. V Turistu je vrtel od leta 1986 do zaprtja, v začetku devetdesetih pa je gostoval v klubu K4 v sklopu revije Grom, za katero je pisal tudi recenzije. Kasneje je služboval na različnih radiih, od RGL do Poslovnega vala, pa tudi na televiziji, kjer je bil glasbeni opremljevalec modne oddaje Trend Jožice Brodarič, vodil je tudi avdio-video oddelek na nacionalkinem portalu MMC.

V ZDA in Veliki Britaniji so spletni radii že nekaj let resna konkurenca klasičnim, saj ponujajo nišno glasbo, prilagojeno okusu posameznika, poleg tega pa ponujajo tudi prostor za raziskovanje novih zvokov, od elektronike do tradicionalnejših žanrov. Pri nas se medijska krajina na njih šele privaja, a ob porastu priljubljenosti podkastov (spletnih radijskih oddaj) ter vztrajnosti in prisotnosti projektov, kot je Terminal, so predvsem za mlajšo, t. i. internetno generacijo, razumljiva izbira.

Dodaten razlog za porast fenomena spletnih radiev pri nas pa ponuja omejeno število tradicionalnih radijskih frekvenc (FM). Tega določa država in politične volje, da bi se njihovo število povečalo, za zdaj ni. Zato pa je vse več manevrskega prostora na področju digitalnih radijskih frekvenc (DAB+). Pri poslušanju teh je sicer manjša ovira, saj jih lahko med vožnjo (takrat radio posluša največ ljudi) poslušamo le v avtomobilih višjega cenovnega razreda s posebej vgrajeno tehnologijo. A to danes, ko je prenos podatkov že tako poceni, niti ne bi smela biti več težava, saj nas za poslušanje digitalnega radia večina uporablja mobilni telefon. Tudi sredi gneče na Tivolski.