Večno sodoben in svež: Jean-Michel Basquiat

Poslovil se je veliko prezgodaj, leta 1988, pri komaj 27 letih, pa vendar je obveljal za enega najzanimivejših vizualnih umetnikov 20. stoletja. Čedni mladenič z razmršeno pričesko pa ni bil le vizualni umetnik, bil je vsestranski ustvarjalec in na tedaj izjemno brbotajoči newyorški sceni je na prehodu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja v osemdeseta leta nase opozoril tudi kot pesnik, didžej in glasbenik. A kot likovni umetnik je še posebno izstopal. Zato, ker je s svojimi pionirskimi in za marsikoga kontroverznimi slikami v umetnost prenesel ulično grafitarstvo, pa tudi druge elemente, ki so se prej zdeli nezdružljivi. In zato, ker je vrata »visoke« umetnosti, ki je bila do tedaj večinoma rezervirana za belce, odprl temnopoltim umetnikom. Zdaj, tri desetletja po smrti, pa je spet aktualen. To potrjuje že velika retrospektivna razstava njegovih del, ki so jo jeseni predstavili v Londonu, zdaj pa jo gosti Schirn Kunsthalle v nemškem Frankfurtu.

Njegov pohod v sodobno umetnost se je začel v času, ko je bil New York znan po propadajočem gospodarstvu in nasilju. Spodnji del Manhattna pa je bil, tudi zaradi filmov, kakršna sta Scorsesejev Taksist in Schlesingerjev Polnočni kavboj, magnet za pisano množico študentov umetnosti, tistih, ki so bežali od doma, in tudi številnih nenavadnih osebnosti. V ta klub petstotih, kot so mu rekli tam živeči kreativci, kjer so se prepletale energije slikarjev, piscev, plesalcev, džankijev, glasbenikov, prostitutk, oblikovalcev in modistov, je junija 1978, ko še ni dopolnil niti 18 let, vstopil mladi umetnik Jean-Michel Basquiat.

Rodil se je leta 1960 na drugem koncu New Yorka, v Brooklynu, in odraščal ob mami iz Portorika in očetu s Haitija. Pisal in bral je že pri štirih, že od malega pa je govoril tri jezike, poleg angleščine še mamino španščino in očetovo francoščino. Mama ga je vodila v muzeje in galerije, sam pa je rad risal in tudi v šoli so opazili njegovo likovno nadarjenost. Potem ga je pri sedmih letih povozil avto in okrevanje je bilo dolgotrajno. Čas si je krajšal s knjigo anatomije, ki ga je močno zaznamovala in je pozneje postala eden od ključnih navdihov za njegovo ustvarjanje. Ko je okreval, so ga vpisali na zasebno, umetnosti naklonjeno šolo Sv. Ane, kjer se je izkazal tudi kot odličen športnik, tekač.

Basquiat je bil deležen rasističnih izpadov, krožila je celo zgodba o divjaku, ki slika v kleti. Sam pa se je v svojih delih ukvarjal z bojem temnopoltega umetnika za dostojanstvo.

Starši so se kmalu zatem ločili, in ko je bil star 13 let, je mama zbolela in preostanek življenja preživela v psihiatričnih ustanovah. Razočaran je že pri 15 letih prvič pobegnil od doma. V drugo, pri 17, pa je šlo zares. Odšel je na Manhattan, stanoval pri prijateljih ali na ulici, živel od denarja, ki ga je našel na cesti ali izprosil, medtem pa so se po mestu pojavljali zanimivi poetični grafiti s podpisom SAMO, ki so bili popolnoma drugačni od klasičnega newyorškega tagginga, podpisovanja na vagone podzemne železnice.

Izkazalo se je, da sta grafite ustvarjala dva mulca, Basquiat in njegov novi prijatelj Al Diaz. V kultni reviji Village Voice je izšel članek o njunem delu, Basquiat pa je kot grafitar gostoval še na alter televizijskem programu Glenna O’Briena, in ker sta se z voditeljem spoprijateljila, se je odtlej redno pojavljal v oddaji TV Party. V tistem obdobju je sodeloval v underground bendu Gray, kjer je – brez glasbenega predznanja – igral klarinet.

Grafitarska prijatelja sta se kmalu sprla in projekt SAMO se je leta 1979 končal z grafitom v SoHu SAMO je mrtev!. Duh pa je medtem ušel iz steklenice in Basquiat je postajal vse bolj prepoznaven. Občasno se je preživljal s prodajo avtorskih razglednic, majic in risb in nekoč jih je v restavraciji ponudil tudi zvezdi scene, kralju pop arta Andyju Warholu. Ta jih je nekaj odkupil za drobiž. Kot didžej se je pojavil v videu Rapture zvezdniške glasbenice Blondie. Na sceni se je kmalu razvedelo, da je 18-letni fant genialec.

Psihiatrinja Suzanne Mallouk je leta 1980 delala kot natakarica v eni od manhattanskih špelunk in dolgo je trpela, ker je med delovnim časom vanjo večkrat nepremično strmel mlad moški. Jean-Michel Basquiat si dekleta ni upal ogovoriti, dokler ni imel denarja, leta 1981 pa je za 200 dolarjev prodal prvo sliko in natakarico povabil na večerjo. Zaživela sta skupaj in po neuspešnih poskusih, da bi ga prisilila k »poštenemu delu«, sta se dogovorila, da bo delala ona, on pa bo slikal. Tako je, čeprav brez sredstev, ustvarjal, na okenskih in vratnih okvirjih, celo na vratih hladilnika. Njegove slike so buhtele od številnih vplivov belih velikanov evropskega in ameriškega modernizma, vplivov grafitarstva in streeta arta, pa tudi umetnosti črnske kulture, literature in vsakdanjega življenja. V svojih delih se je pogovarjal s Picassom, Van Goghom, Da Vincijem, Dubuffetom, Pollockom, Twomblyjem, z največjimi.

Njegov najljubši avtor leposlovja je bil William S. Burroughs, ki je bil hkrati vizualni umetnik. Zlasti njegova tehnika izrezovanja in kolaža je Basquiata zelo zaznamovala.

Poslušal je jazz, najraje bebop, ki je razdrl harmonijo in melodijo. Miles Davis, Dizzy Gillespie, John Coltraine, Charlie Parker … vsi ti in tudi tehnike, ki so jih uporabljali v glasbi, so se znašli na njegovih platnih. Leta 1980 je prvič razstavljal, sodeloval je na skupinski razstavi umetnikov The Times Square Show, že jeseni se je pridružil galeriji Anine Nosei, kjer je leta 1982 pripravil prvo samostojno razstavo, skupinsko pa je začel redno razstavljati z umetniško smetano, neoekspresionisti Julianom Schnablom, Davidom Sallom in drugimi.

Svet umetnosti je nanj postal pozoren tudi ob objavi v reviji Artforum, a kljub prepoznavnosti ga ni sprejel, vsaj ne povsem. Kuratorji v muzejih so vihali nos nad temno barvo njegove kože in mladostjo, do analize divje izraznosti njegovih slik sploh niso prišli. Del ameriške visoke družbe, h kateremu je sodila tudi konservativna struja umetnostnih strokovnjakov, pač ni bil pripravljen, da bi v njen slonokoščeni stolp vstopil temnopolti umetnik. Še več, deležen je bil rasističnih izpadov, njegove slike so označevali za divjaške, animalne. Krožila je celo zgodba o divjaku, ki slika v kleti.

V svojih delih se je pogosto ukvarjal z bojem temnopoltega umetnika za dostojanstvo. Na sliki Ironija črnskega policista (1981) je denimo upodobil, kako se je temnopoltim Američanom le uspelo vključiti v svet belskih institucij, a so s tem vstopili tudi v pokvarjene belske režime moči. Črnski policist na sliki ironično upošteva zakone belcev. Kletka na njegovi glavi upodablja omejene predstave o možnostih svobodnega življenja v beli družbi. Basquiat se je v svojih delih ukvarjal tudi s prepadom med revščino in bogastvom, med integracijo in izključenostjo.

S prodajo slik je v tistem času že zaslužil dovolj, da sta se s Suzanne preselila v prostoren newyorški loft. Denar je hranil kar v stanovanju in ni vedel, kaj bi pravzaprav počel z njim. No, vložil ga je seveda v dobro ozvočenje in velike zabave z izbranimi jedmi, pijačo in drogo, ki so trajale dolgo v noč. Marsikdo se je spraševal, kdaj mu sploh uspe najti čas za številne neverjetne cikle slik, a zavezal se je izjemni delovni etiki in nenehno ustvarjal. Nato se je preselil v Kalifornijo in si našel novega galerista Larryja Gagosiana. Razmerje s Suzanne je propadlo in s seboj je pripeljal novo dekle, takrat še povsem neznano pevko. Galeristu jo je predstavil z besedami: »Ime ji je Madonna in postala bo zvezda.« Postala je ena največjih zvezd pop glasbe.

Na Basquiatovih slikah je pozornost navadno posvečena eni sami, heroični figuri. V središču pozornosti je njena glava, na kateri je krona, ki ponazarja, da se pod njo skriva monarh, ali pa žari s svetniškim sijem, včasih je prekrita s klobukom. V podobe je umetnik vključeval tudi besede, ki so bile enako poetične kot v njegovih grafitih, številke, piktograme, logotipe, simbole in diagrame. Poleg knjige o anatomiji je črpal še iz Podatkovnika simbolov Henryja Dreyfussa, zvezkov Leonarda da Vincija in Afriške rock glasbe Burcharda Brentjesa. Vedno je ustvarjal po več slik hkrati, jih puščal po tleh in po njih tudi hodil. Prijatelji so se šalili, da bi dela lahko časovno razporedili glede na to, katere čevlje je nosil med ustvarjanjem.

Leta 1985 se je prvič pojavil na naslovnici New York Times Magazina. Šlo je za prelomni dogodek, saj je bil na fotografiji temnopolt umetnik in hkrati še izjemno mlad, v članku Nova umetnost, nov denar pa so pisali o vzponu trga z umetninami v obdobju neoekspresionizma. S to objavo je Basquiat postal ikona, no, razen za poznavalce. Bil je edini od neoekspresionistov, ki ni bil povabljen k pripravi samostojne razstave v newyorškem Muzeju Whitney. Največji newyorški galerist Leo Castelli ga v svoj krog ni želel sprejeti, češ da je težaven. Muzej Whitney in Muzej moderne umetnosti (MoMA) pa se nista odzvala niti na Basquiatovo pobudo, da bi jima svoje slike podaril. Slik nista želela sprejeti. Kasneje sta ista dela kupovala za precej visoke zneske.

V tem času je Basquiat večkrat obiskal Roberta Rauschenberga, velikana ameriškega slikarstva in grafike, in rasel ob opazovanju njegovega dela. Zdaj je bil premožen, slikal je, oblečen v Armanijeve obleke, in popackan z barvo se je v njih odpravljal tudi ven. To je bil čas slikanja za denar, galeristi, kupci, preprodajalci, vsi so čakali na nove slike in vsaka je morala biti mojstrovina. A pritisk je bil prehud, in da bi se otresel občutka izkoriščanja, se je preselil nazaj v New York. Tam se je začel intenzivno družiti z legendo pop arta Andyjem Warholom. Menda ju je uradno predstavil švicarski umetnostni posrednik Bruno Bischofsberger, ki je Warhola povabil na kosilo, kjer naj bi ga Basquiat fotografiral in pozneje naslikal njegov portret. Dobro uro pozneje je menda v restavracijo že prinesel sliko. Postala sta tesna prijatelja in sodobniki njun odnos opisujejo kot neke vrste noro poroko v umetnostnem svetu oziroma simbiozo, saj je Basquiat potreboval izkušenega mentorja, precej starejši Warhol pa ob sebi obetavnega mladega umetnika, ki mu je dajal svežo energijo. Med letoma 1983 in 1985 sta ustvarjala tudi kolaborativne slike, ki so bile medijsko razvpite in so se dobro prodajale. Belopolti umetnostni kritiki pa jih niso sprejeli.

Warhol je februarja 1987 umrl. Šele takrat se je pokazalo, kako zelo pomembna opora je bil Basquiatu, saj se je ta, neutolažljiv, osamljen in nesprejet v krog visoke umetnosti, nenadzorovano zatekel v mamila. Leta 1988 je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina.

Čeprav je bil kulten že za življenja, ga je šele prezgodnja smrt izstrelila med zvezde sodobne umetnosti. Za seboj je pustil okoli tisoč kakovostnih slik in že kmalu po smrti so cene njegovih del začele rasti. Vrhunec so dosegle leta 2007 in še enega maja lani, ko so njegovo sliko brez naslova, na kateri je ogromna lobanja, pri dražbeni hiši Sotheby’s prodali za rekordnih 110,5 milijona dolarjev. Le še devet drugih umetnin je bilo doslej na javnih dražbah prodanih po ceni, višji od sto milijonov dolarjev.

Pri dražbeni hiši Christie’s so Basquiata pred leti razglasili za umetnika, ki ga športniki, igralci, glasbeniki in podjetniki zbirajo najraje.

Zadnja leta njegova zvezda sije bolj kot kadarkoli, čeprav so mnenja o njegovi umetnosti že ves čas različna. Marsikomu se še vedno zdi »navaden grafitar«, drugim se njegova dela zdijo večno sodobna in sveža. Ker je bil eden redkih temnopoltih slikarjev, ki se jim je uspelo prebiti v mednarodno zavest, je zelo vplival na druge umetnike, denimo na hiphoperje, tudi na Kanyeja Westa in Jaya-Z-ja. Ta v komadu Most Kingz pravi »večini kraljev odsekajo glavo«. Povsem enak napis najdemo na Basquiatovi sliki Karel Prvi.

Jay-Z je tudi zbiratelj Basquiatovih del, prav tako bobnar Metallice Lars Ulrich, tenisač John McEnroe, igralca Leonardo DiCaprio in Johnny Depp, glasbenica Debbie Harry in ja, tudi Madonna. David Bowie je prav tako zbiral njegova dela in ne preseneča, da so pri dražbeni hiši Christie’s Basquiata pred leti razglasili celo za umetnika, ki ga športniki, igralci, glasbeniki in podjetniki zbirajo najraje. Danes se do njegovih del skušajo dokopati azijski, evropski in drugi svetovni zbiratelji.

Prvo veliko, restrospektivno razstavo njegovih del so pripravili štiri leta po smrti, leta 1992, in to – ironično – v Muzeju Whitney. A svet umetnosti se je medtem spremenil in umetnost »drugega« je postala nova kost, vredna glodanja. Basquiatova dela, v katerih se umetnik neposrednemu izrazu izmika kot matador, so danes zanimiva zlasti za raziskovalce pomena, ikonografe, vendar so razvozlani detajli le drobec njegove zapuščine. Da bi v celoti spoznali njegovo umetnost, je treba slike doživeti.

Trenutno si jih lahko v živo ogledate v Frankfurtu, na razstavi, ki bo odprta še vse do konca maja. V Londonu pa na to razstavo še vedno spominjata dva grafita, ki ju je septembra, tik pred njenim odprtjem, v bližini centra Barbican narisal sam Banksy, najslavnejši grafitar na svetu, in se tako poklonil svojemu idolu. Prava atrakcija za fotografiranje je zlasti večji od obeh grafitov. Na njem je Basquiatova slika Fant in pes v Johnnypumpu (Johnnypump je newyorški odprti brizgajoči hidrant) iz leta 1982, na kateri sta dorisana črno-bela policista, ki temnopoltemu fantu z osebnim pregledom zaželita »dobrodošlico«. Stvari se od Basquiatovih časov pač niso bistveno spremenile.

Razstava:
Jean-Michel Basquiat: Boom for Real
Kje: Schirn Kunsthalle, Frankfurt, Nemčija
Kdaj: do 27. maja 2018