Krščanska ljubezen

Donald Trump se vedno strinja s sabo. Zato si tudi vedno zaploska. Vedno si laska. Vedno si kar sam poje hvalnice. In vedno si kar sam podeli priznanje, celo Nobelovo nagrado za mir. Zdi se, da tvita sebi. S sabo se strinja tudi tedaj, ko se s sabo ne strinja. Trump – za nekatere Hitler, za druge Napoleon, za tretje Henrik VIII. – je človek, ki v paradoksu ne vidi paradoksa.

Poglejte le, kaj počne zadnje čase. Sporočil je, da se bo 12. junija v Singapurju sestal s severnokorejskim diktatorjem Kim Džong Unom. Segla si bosta v roke, drug drugemu obljubila večno zvestobo in rešila svetovni mir – Severna Koreja bo namreč po tem »zgodovinskem vrhu« opustila razvijanje jedrskega orožja. Vsaj tak je deal. Kar seveda pomeni, da je konec sankcij, s katerimi je Amerika »ubijala« Severno Korejo. Vojna je s tem odpovedana.

Toda malo prej je Trump oznanil, da prekinja jedrski sporazum z Iranom, kar pomeni, da Irana moratorij na razvijanje jedrskega orožja ne zavezuje več. Če Iran hoče, lahko spet razvija jedrsko orožje. Iran spet čakajo ameriške sankcije. In spet je mogoča vojna (med Iranom in Izraelom za začetek), še toliko bolj, ker je Trump v svetovalca za nacionalno varnost nedavno prelevil Johna Boltona, apokaliptičnega neokonservativca, enega izmed ideologov napada na Irak, človeka, ki že desetletja kar gori za obračun z Iranom in islamsko republiko.

Trump torej jedrsko vojno na eni strani meče v smeti, na drugi strani pa jo kuha. Hecno, ne. Le zakaj to počne? Mar ne vidi paradoksa? Ne, verjetno ga vidi, a mu je zanj povsem vseeno, tako kot mu je povsem vseeno tudi za druge paradokse, recimo »ženskega«, ki je izbruhnil te dni. Po eni strani hoče za prvo glavo Cie na vsak način imenovati Gino Haspel, ki je trenutno v. d. direktorja Cie in ki je bila v času Busheve vlade bazirana na Tajskem, kjer je Cia skrivaj – pod njenim mandatom, se razume – kruto tunkala, dušila in mučila »islamiste« in »džihadiste«, dejanske in fiktivne (osebno je menda uničila tudi vse videoposnetke mučenja). Da ne bi kdo rekel, da ima kaj proti ženskam, hoče za prvo glavo Cie imenovati žensko. Pokazati hoče, da je proženski.

Trumpa lahko ljubi le ta, ki premore veliko krščanske ljubezni.

Toda po drugi strani odpravlja abortus. Ko pride na oblast republikanski predsednik, aktivira posebno globalno pravilo (»global gag rule«), po katerem tuje nevladne zdravstvene organizacije, ki prejemajo ameriško finančno pomoč, ne smejo opravljati abortusov. Še več: abortusa ne smejo niti promovirati niti priporočati. V resnici ga pacientkam ne smejo niti omenjati. Ko pride na oblast demokratski predsednik, to pravilo, ki si ga je leta 1988 izmislil Ronald Reagan, takoj dezaktivira. Bill Clinton ga je dezaktiviral. George W. Bush ga je ponovno aktiviral. Barack Obama ga je dezaktiviral. Trump ga je ponovno aktiviral. Zdaj pa naj bi ga, kot poroča spletni portal Vox, iz tujine celo razširil še v samo Ameriko, kar pomeni, da zdravstvene organizacije (npr. Planned Parenthood), ki prejemajo državno finančno pomoč, abortusov ne le ne bodo smele opravljati, ampak se s pacientkami o možnosti abortusa sploh ne bodo smele pogovarjati. Kot da zanj še niso slišale. Kot da ne obstaja.

Trump skuša očitno izpolniti predvolilno obljubo, da bo na ustavno sodišče (supreme court) imenoval sodnike, ki so proti abortusu in ki bodo razveljavili sodbo »Roe v. Wade«, s katero je ustavno sodišče leta 1973 legaliziralo abortus.

Trump se torej po eni strani dela, da je proženski, po drugi strani pa ženskam napoveduje vojno. Hecno, ne. Mar ne vidi paradoksa? Le zakaj to počne? Ne brez razloga: z »velikimi« in »zgodovinskimi« odločitvami skuša preglasiti in zamegliti vse škandale in afere, ki ga mučijo, in zamašiti vodo, ki mu teče v grlo. Kot se namreč zdi, Trumpa ne bo odneslo predvolilno dogovarjanje z Rusijo, temveč nekaj precej banalnejšega – seks & denar. No, finančne malverzacije in manipulacije, korupcija.

Trump je najprej trdil, da ni nikoli seksal s pornoigralko Stormy Daniels in da ji njegov odvetnik Michael Cohen ni plačal 130 tisoč dolarjev za molk o tej aferi, potem pa je njegov novi odvetnik, Rudy Giuliani, nekdanji »železni« župan New Yorka, povedal, da je Cohen pornoigralki res plačal za molk, in to s svojega računa (vzel je posojilo!), in da mu je Trump vse to vrnil, v nekaj obrokih po 35 tisoč dolarjev, z obrestmi vred.

Nič, Giuliani je namočil Trumpa, a to je bil le uvod. Michael Avenatti, odvetnik pornoigralke Stormy Daniels, je razkril, da je Cohen – Trumpov consigliere, Trumpov fixer, Trumpov Michael Clayton – na račun svojega slamnatega podjetja Essential Consultants LLC, s katerega je izplačal Stormy Daniels, prejel številna nenavadna in velikodušna nakazila: ruski oligarh Viktor Vekselberg, ki je blizu Putinu, mu je takoj po volitvah nakazal 500 tisoč dolarjev (kar je seveda dobra novica za Roberta Muellerja, posebnega preiskovalca, ki preiskuje predvolilne povezave med Trumpom in Kremljem), telekomunikacijski gigant AT&T mu je nakazal 600 tisoč dolarjev, farmacevtska korporacija Novartis pa milijon. In tako dalje. Skupaj je na hitro dobil več kot štiri milijone dolarjev.

Kar zbuja sume, da so si skušali tajkuni in korporacije prek Cohena kupiti dostop do Trumpa – in da je Trump morda za to vedel in pri tej »igri« nemara celo sodeloval, navsezadnje, prošnje giganta AT&T, ki hoče za 85 milijard dolarjev kupiti giganta Time Warner, resda ni uslišal (za zdaj), je pa uslišal njegovo prošnjo za odpravo nevtralnosti interneta. In seveda, z Vasantom Narasimhanom, direktorjem družbe Novartis International, se je slavnostno sestal v Davosu (na Svetovnem gospodarskem forumu). To srečanje ni padlo z neba.

A to še ni vse: če je Cohen podkupnino pornoigralki Stormy Daniels izplačal z računa, na katerega je prejemal tudi tajkunsko-korporativna nakazila, bi to lahko pomenilo, da je pornoigralko podkupil z denarjem, ki so ga tajkuni in korporacije plačali za dostop do Trumpa, ameriškega predsednika. Kot kaže, vendarle ni vzel posojila.

A tudi to še ni vse. Kakor se je izkazalo, je Cohen z računa svojega slamnatega podjetja plačal še eno podkupnino: Sheri Bechard, Playboyevi lepotički, je leta 2010 plačal za molk o aferi z Elliottom Broidyjem, republikanskim operativcem, ki se je končala z njeno nosečnostjo – in kasneje, po izplačilu podkupnine, z abortusom. Broidy ji je za molk plačal kar 1,6 milijona dolarjev! Paul Campos v reviji New York pravi, da je Elliott Broidy le del šarade, s katero skušajo prikriti, da je Playboyevi lepotički otroka v resnici naredil Donald Trump. Zakaj bi Broidy, ki je vendarle mala, precej neznana riba, za molk o aferi s Playboyevo playmate plačal 1,6 milijona dolarjev? Zakaj bi sploh plačal za molk o aferi, ki itak nikogar ne zanima? Trump po drugi strani, pravi Campos, bi plačal, navsezadnje, šlo je za nosečnost in abortus, on pa je bil pravkar izvoljen za predsednika – Shera Bechard je namreč plačilo za molk terjala po njegovi izvolitvi, prav Trump pa, kot zdaj že dobro vemo, slovi po aferah s Playboyevimi lepotičkami, po seksu brez kondoma in po plačevanju za molk o seksualnih aferah.

Čudežni krščanski dojenček

Trumpa so izvolili kristjani, belski evangeličani (zanj je glasovalo 81 odstotkov belskih evangeličanov, več kot za Reagana in Busha), ki ga zdaj tudi ohranjajo pri življenju, saj zadnje sondaže kažejo, da ga podpira 75 odstotkov belskih evangeličanov. Brez podpore belskih evangeličanov, ki sestavljajo njegovo volilno trdnjavo, bi bil politično mrtev. Bos in gol. In plešast. Evangeličani so njegovi največji feni – in obenem njegovi zadnji feni. Zdaj si predstavljajte, da bi vsi ti čudoviti, vdani, zaljubljeni evangeličani izvedeli, da je Trump – njihov »baby Christian«, »krščanski dojenček«, ki se, kot je namignil razvpiti pastor James Dobson, krščanstva šele uči – naredil otroka ženski, ki je potem abortirala, za molk o vsem tem pa ji je mastno plačal? Nič, Trump bi moral publiko, ki hodi na njegove shode, spet najemati.

In tu je vsa ironija: Trump vseh tistih »velikih« in »zgodovinskih« reči – odprava jedrskega sporazuma z Iranom, srečanje s Kim Džong Unom, imenovanje ženske za direktorico Cie, prepoved abortusa – ne počne le zato, da bi preglasil škandale in afere, ki mu ogrožajo politično življenje, temveč zato, da bi se prikupil belskim evangeličanom, saj jih ne sme izgubiti.

Zakaj je odpravil jedrski sporazum z Iranom in zakaj je Iranu napovedal brutalne sankcije, je na dlani: ker je prepričan, da bodo evangeličanski kristjani – itak prepričani, da so muslimani tik pred islamizacijo Amerike ter uvedbo šeriatskega prava in burk – uživali v mučenju muslimanov in islamske republike. Zakaj hoče za direktorico Cie postaviti Gino Haspel, je tudi na dlani: ker je na Tajskem mučila muslimane, kristjani pa uživajo v mučenju in poniževanju muslimanov. Zakaj hoče prepovedati abortus, prav tako ni skrivnost: ker se tudi sami evangeličani za prepoved abortusa borijo že vse od leta 1973, ko ga je ustavno sodišče legaliziralo. Evangeličani bi bili Trumpu za vsak korak v smeri prepovedi abortusa brezmejno hvaležni. To bi njihovo krščansko ljubezen – njihovo ljubezen do njega, Edinega – še dodatno poglobilo in učvrstilo.

Cilj, prepoved abortusa, posvečuje vsa sredstva – tudi rasizem, neonacizem in krščansko ljubezen, ki je nevarna. Smrtno nevarna.

Zakaj bi se tako rad rokoval s Kimom, pa tudi ni nobena skrivnost: ker kristjani zelo uživajo v spreobračanju komunistov, Trumpovo srečanje s Kimom pa bo imelo status spreobrnitve, saj bo Kim prišel »molit« v Trumpovo cerkev. Da se bosta sestala v Singapurju, ni nobeno naključje: Lee Kuan Yew, dolgoletni, tako rekoč večni premier (1959– 90), je Singapur prelevil v laboratorij avtokratskega kapitalizma. In to dobesedno. Neoliberalni kapitalizem je združil s politično diktaturo, s čimer je dal jasno vedeti, da kapitalizem ne potrebuje demokracije (kar je pod Pinochetom odkril Čile, pod Francom Španija, pod Salazarjem Portugalska, pod režimom polkovnikov Grčija), kitajski komunistični partiji pa je pokazal, da ima lahko oboje – komunistično diktaturo in kapitalizem. Singapursko-kitajski kapitalizem je postal model za kapitalizem 21. stoletja, ki je, kot vidimo, vse bolj avtokratski, avtoritaren in totalitaren. Pomislite le na Turčijo ali Filipine. Oh, ali pa na Madžarsko.

Trump – s svojim imidžem mačističnega diktatorja – sanja, da je Lee Kuan Yew. Verjetno se ima kar za njegovo reinkarnacijo. Lee, ki je umrl pred tremi leti, je dal vse, ki so ga kritizirali, zapreti, civilno družbo je ugasnil, štrajke je izobčil, delovno silo je discipliniral, medije, ki so ga kritizirali, pa prepovedal. Natanko tako Trump vidi Ameriko – brez medijev, brez civilne družbe, brez politične opozicije in brez demokracije, ki bi ovirali njegov brend plenilskega kapitalizma. Zato ga tako privlači Kim Džong Un – pa ne le zato, ker v Severni Koreji ni nad njim nikogar, tako da izgleda kot idealni poslovni partner (kar se z njim dogovoriš, velja!), ampak zato, ker lahko postane naslednji Lee Kuan Yew. V Severno Korejo, kjer je verjetno najcenejša delovna sila na svetu, lahko povsem mirno uvede kruti, drakonski, neusmiljeni neoliberalni kapitalizem, obenem pa obdrži kruto, drakonsko, neusmiljeno partijsko diktaturo.

Če bi Trump spreobrnil Kima, bi belski evangeličani padli na kolena – v Trumpu bi videli mesijo, ki je uslišal njihove molitve, mesijo, ki v apokaliptičnih časih dela čudeže. Najprej je Melanio, nekdanjo komunistko iz socialističnega bloka, spreobrnil v kapitalistko – zdaj pa je v kapitalista spreobrnil še Kim Džong Una, pojem komunista. Že to, da se bo z njim »zgodovinsko« sestal v Singapurju, metropoli kapitalističnih vrlin, bo prikazal kot »znamenje« spreobrnitve.

Blagoslovi rasizma

Kim bo moral opustiti le jedrski program. Totalitarnega programa – obširnega, vseobsežnega, vseprežemajočega programa kršenja človekovih pravic – mu ne bo treba opustiti. S tem mu ne bodo težili. Le zakaj bi mu? To, da Kim s svojimi državljani ravna kot s sužnji, Trumpa, ki hoče Ameriko narediti spet veliko (spet belo in belsko), gotovo privlači. In Trump si misli, da to zelo privlači tudi belske evangeličane – verjetno si jih predstavlja, kako se s solzo v očeh spominjajo »zlatih« časov, ko je imel vsak belec lahko sužnja, če je le bil dovolj podjeten.

Trumpove fantazije o »spet veliki Ameriki« niso iz trte izvite: belski evangeličani so že od nekdaj – ja, še od časov sužnjelastništva – obsedeni s prostim trgom, ki je zanje nekaj svetega. V prostem trgu so videli pripomoček za svobodno trgovanje s sužnji, obenem pa tudi potrditev belske superiornosti. Prosti trg, produkt božje volje, je bil tam zato, da so lahko belci trgovali s črnskimi sužnji in uveljavljali svojo rasno superiornost. Prosti trg je bil dokaz, da je Bog hotel, da bi bili belci hierarhično nad črnci. Južna baptistična konvencija (Southern Baptist Convention), največja protestantska denominacija (teološko evangeličanska), je v 19. stoletju zagovarjala sužnjelastništvo, v 20. stoletju pa rasno segregacijo.

Kot opozarja Darren E. Grem v knjigi Blagoslovi biznisa (The Blessings of Business, 2016), so bili belski evangeličani najfanatičnejši varuhi kapitalizma. Recimo: ko je Ameriko ob koncu 19. stoletja ohromil val delavskih štrajkov, so kapitalisti v ideološki boj poslali belske evangeličane; ti so delavce, nezadovoljne s kapitalizmom, mirili ter jih prepričevali, da je kapitalizem – in z njim prosti trg – nekaj svetega in blagoslovljenega. Kot je tedaj poudaril sloviti pastor Dwight L. Moody: »Ali bomo te ljudi evangelizirali ali pa bosta komunizem in prešuštvo dobila takšne razsežnosti, da bo zavladal teror, kakršnega ta dežela še ni videla.«

Pastor Rick Warren vztraja, da ženske, ki jih možje zlorabljajo, nimajo pravice do ločitve. Tudi Trumpovo spolno nasilje nad ženskami belskih evangeličanov ne gane.

Ali prosti trg – ali pekel. Ali rasizem – ali komunizem. Ali belska superiornost – ali socialna država. Točno, ameriški belski evangeličani so – drugače kot evangeličani drugod po svetu, tudi pri nas, in drugače kot črnski evangeličani – prezirali socialno državo: v njej so videli pekel, le potuho za črnce in priložnost za njihovo opolnomočenje. Ali bolje rečeno: v prerazporejanju bogastva od bogatih k revnim so videli prerazporejanje bogastva od belcev k črncem. Kar so enačili z brezbožnim komunizmom, ki ga je karizmatični pastor Billy Graham v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v času hladne vojne, itak histerično vključil v biblične prerokbe o »koncu sveta«.

Ko so črnci v petdesetih in šestdesetih letih agitirali za svoje državljanske pravice in svoboščine, je belske evangeličane zgrabila panika, saj so se ustrašili, da bodo izgubili nadzor nad Ameriko, nacionalno kulturo, prostim trgom – in črnci. Razlog več, da se v času Martina Luthra Kinga in črnskega boja za državljanske pravice niso ravno izkazali. In razlog več, da še vedno tako radi prisluhnejo sloganom o »spet veliki Ameriki«, ki obljubljajo, da se bo, kot pravi Molly Worthen (Atlantic), »kapitalistični red obnovil na način, kot je to izvirno hotel Bog – z belskimi Američani na vrhu«. Svojo vero so utemeljili na rasističnem konceptu prostega trga, »krščansko manijo prostega trga« pa so prelevili v »najmogočnejšo ideologijo moderne ameriške politike«.

Izgubili Boga, našli Trumpa

Kako to, da so belski evangeličani tako zaljubljeni v Trumpa? Od kod jim vsa ta brezmejna krščanska ljubezen? Zakaj se mu ne odpovejo, pa četudi je tovarna škandalov in afer? Ne pozabite: Trump počne vse tisto, kar kristjani – in belski evangeličani še posebej! – strogo zavračajo. Nenehno prešuštvuje. Nenehno se ločuje. Spolno nadleguje in trpinči ženske. Nenehno laže. Psuje. Žali. Maha s tičem. Obseden je z denarjem in bliščem. Imel je igralnice, ki jih evangeličani prezirajo. Brati se z Rusi. Ni pobožen. O Bibliji preverjeno nima pojma. Z Ivanko bi hodil, če ne bi bila njegova hči. Ni kaj: Trump je grešnik. Zakaj ga potem ne zavržejo?

Iz preprostega razloga, pravi Robert P. Jones, avtor knjige Konec belske krščanske Amerike (The End of White Christian America, 2017): Trump je republikanski predsednik, belski evangeličani pa se vedno tako rekoč avtomatično lepijo na republikance. Vseeno jim je, kakšen je – samo da je republikanec. Kaj pa »moralne vrednote«? Nekoč, v času »nemoralnega« Billa Clintona, so še slavili »moralne vrednote«, zdaj pa jih pri Trumpu prav nič ne pogrešajo: »Verjamejo, da cilj posvečuje sredstva.« Trumpovi »grehi« se zdijo ateistom precej šokantnejši kot pa evangeličanom, ti od Trumpa ne pričakujejo, da bo moralen, ampak da bo njihov – da jim bo torej nosil vodo.

Kot bi rekel Mao: ni pomembno, kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miši. Zato so belski evangeličani tako mirno ignorirali Stormy Daniels. In zato bi verjetno mirno ignorirali celo razkritje, da je s Trumpom zanosila Playboyeva lepotička, ki je potem abortirala. Trumpa ljubijo tako, kot Severni Korejci ljubijo Kima. To je divja, strastna, nora, ekscesna, brezpogojna ljubezen, kakršne danes ne najdete več niti v filmih. V Trumpu vidijo odrešitelja, pač nekoga, ki je zapolnil njihovo versko praznino, v katero so padli, ko so po silovitem razcvetu in burnem političnem angažmaju v času Reagana zlagoma izgubili kulturno – versko, rasno, politično – hegemonijo, ko so se demografsko skrčili, ko jih je zgodovina marginalizirala, ko so začeli izgubljati Ameriko in ko so dobili občutek, da postajajo krhka, vse bolj ogrožena manjšina, ki potrebuje politično zaščito.

»Izgubili so Boga in našli Trumpa,« pravi Gary Silverman (Financial Times), ki ugotavlja, da za belske evangeličane bistvene topike niso več evangeliji, Jezusove besede, cerkev, zakonska zveza, družinske vrednote, vzgoja otrok, moralne vrline, kreacionizem in šolska molitev. Nekoč so jih učili, da morajo Biblijo brati v originalni obliki (ne interpretacije), po novem berejo precej skrajšano verzijo Biblije, zato jih žrejo predvsem homoseksualnost, poroke istospolno usmerjenih, feminizem in kakopak abortus, ki so ga v udarno politično topiko ob koncu sedemdesetih let, na vrhuncu evangeličanske revolucije, prelevili krščanski fundamentalisti – »radikalni pridigarji«, pastor Jerry Falwell in Moralna večina (Moral Majority), organizacija, ki je krščansko desnico združila v politični blok.

To se jim zdi problem, ne pa več prešuštvo (to jih kvečjemu rajca!) ali ločitev (tudi to jih vse bolj rajca!). Pravice istospolno usmerjenih in žensk jih tako odbijajo, kot so jih nekoč odbijale črnske pravice, in prepričani so, da bo Trump, njihov »sanjski predsednik« (kot ga je označil pastor Jerry Falwell Jr.), uslišal njihove molitve – da bo torej prepovedal abortus in poroke istospolno usmerjenih ter ignoriral pravice istospolno usmerjenih in žensk. In če pomislite, da evangeličani, recimo južni baptisti, od ženske terjajo, da se podredi možu, pa najsi bo še tako nasilen, in da pastor Rick Warren vztraja, da ženske, ki jih možje zlorabljajo, nimajo pravice do ločitve, ker je tako že davno odločila Biblija, lažje razumete, zakaj jih Trumpovo spolno nasilje nad ženskami ne gane.

Trump je njihov. O tem ni dvoma. Tako kot oni je etnonacionalist in nativist. Tako kot oni je proti imigrantom. Tako kot oni ne verjame znanosti. Tako kot oni ima podnebne spremembe le za potegavščino. A Trump je le populistični parazit: etnonacionalist in nativist je zgolj zato, da bi bil kot oni, znanost zavrača le zato, da bi bil kot oni, podnebne spremembe ima za potegavščino le zato, da bi bil kot oni. Najlažje je biti kot evangeličani. Če Trumpu to uspeva, potem to res ni težko. Le gej ne smeš biti – ali pa feministka.

Ker Trump ni ne prvo ne drugo, mu vse tako rekoč avtomatično odpustijo. Le zakaj mu ne bi? Na ustavno sodišče je takoj – ob prvi priložnosti – imenoval konservativnega sodnika Neila Gorsucha, ljubljenca krščanske desnice, za podpredsednika je postavil Mika Pencea, krščanskega desničarja, za ministre pa je imenoval krščanske desničarje, kot so Betsy DeVos, Ben Carson, Jeff Sessions, Scott Pruitt, Nikki Haley in Mike Pompeo.

Ne le da ga belski evangeličani podpirajo – vse bolj ga podpirajo! Kot da je njihov zadnji up. Konzumirajo njegove tvite in govore, konzumirajo ga na shodih, konzumirajo ga v originalni obliki, tako kot so nekoč konzumirali Biblijo, pravi sociologinja Francesca Tripodi. Še malo, pa bo izgledal kot zadnji belski evangeličan.

Družba, ki temelji na demokraciji, je vendarle boljša od družbe, ki temelji na ljubezni.

Povsem vseeno jim je, ali bo navijanje zanj diskreditiralo njihovo vero, ker jim je povsem vseeno, kako bo Trump uslišal njihove molitve – pomembno je, da jih bo uslišal. In povsem vseeno jim je, ali se jim zaradi vse grotesknejše krščanske ljubezni do Trumpa vsi posmehujejo, ker cilj posvečuje vse Trumpove afere, vse njegove škandale, vse njegove norosti, vse njegove izprijenosti, vse njegove grehe, vse njegove herezije. Ljubi ga lahko le ta, ki premore veliko krščanske ljubezni.

Belski evangeličani so ljubezen. »Dovolj so imeli tega, da jih Barack Obama in njegovi levičarji stalno butajo. Zato so bili veseli, ko je prišel nekdo, ki je pripravljen butati te, ki so butali njih,« pravi Tony Perkins, konservativni lobist (Family Research Council), ki ne skriva, da je odrešitev lahko tudi nekaj tako banalnega, kot je maščevanje.

Toda tako kot Trump v paradoksu ne vidijo paradoksa: nenehno trepetajo za versko svobodo, obenem pa bi vse muslimane najraje izgnali iz Amerike. To, da so stopali za Jezusom Kristusom, jih ni odrešilo – niti to Amerike ni naredilo spet velike. Stopanje za Trumpom, ki jim obljublja »spet veliko Ameriko«, pa jih bo morda odrešilo, vsaj tako upajo, zato se mu ne bodo nikoli odpovedali, saj cilj, prepoved abortusa, posvečuje vsa sredstva – tudi rasizem, neonacizem in krščansko ljubezen, ki je, kot vidimo, nevarna. Smrtno nevarna.

Da bi belski evangeličani dosegli prepoved abortusa, so pripravljeni vse pobiti.

Nič, družba, ki temelji na demokraciji, je vendarle boljša od družbe, ki temelji na ljubezni.

Družba, ki temelji na ljubezni, potrebuje diktatorja. Trumpa. Ali Kima.