Nihče ne more biti izvoljen, če ga ni na kandidatni listi

Vrhovno sodišče je na glasovnice v volilni enoti Ljubljana Center vrnilo stranko nekdanjega poslanca SDS Andreja Čuša. Državna volilna komisija ji je namreč zaradi nespoštovanja spolnih kvot oziroma zakonske obveze za uvrstitev dovoljšnega števila žensk na listo razveljavila kandidatno listo. Odločalo je, katera pravica oziroma zakonska norma – pravica kandidirati na volitvah ali pravica do enakomerne zastopanosti obeh spolov na kandidacijski listi – je pomembnejša. Odločalo je, katera izmed dveh pravnih norm se bo morala umakniti drugi, da bo ena izmed njiju spoštovana. In vrhovno sodišče se je odločilo za prvo – za volilno pravico.

V dilemi, ali zaradi napake ene izmed kandidatk onemogočiti kandidaturo na parlamentarnih volitvah tudi preostalim kandidatom ali pa ne, je sodišče odločilo, da lista ostane v veljavi kljub temu, da ne izpolnjuje zakonske zaveze o spolnih kvotah. Zakonodaja v Sloveniji zapoveduje, da mora biti na vsaki listi zastopanost vsakega spola vsaj 35-odstotna. Čuševa lista v volilni enoti Ljubljana Center ni več izpolnjevala omenjenega pogoja, ko je bila Milena Babič z nje izločena. Babičeva je namreč kandidirala hkrati na Čuševi listi in listi stranke SD, kar pa je po zakonu prepovedano. Veljavna je ostala zgolj njena kandidatura za SD, ker je bila lista te stranke prva potrjena na organih stranke.

Na prvi pogled se zdi, da so se odločili prav, saj, kot kaže, ne Čuš in ne preostali kandidati niso bili krivci za zaplet, ki bi jim lahko onemogočil kandidaturo v državni zbor. Takšno je sicer tudi stališče evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je v podobnih primerih zapovedalo v več svojih sodbah. V tem primeru, ko ni šlo za namerno nespoštovanje spolnih kvot ene izmed strank ali pa za malomarnost te stranke, kot v primeru Združene desnice, ki sta ji bili zaradi nespoštovanja spolnih kvot zavrnjeni listi v dveh volilnih enotah, se zdi odločitev vrhovnega sodišča pričakovana. Kljub temu da zakonski normi o spolnih kvotah Čuševa stranka v eni izmed volilnih enot res ne bo zadostila, se zdijo spolne kvote razumljiva kolateralna škoda v zasledovanju cilja, da bodo na volitvah lahko kandidirali preostali Čuševi kandidati in kandidatke na listi.

A spolne kvote niso zgolj modna muha domnevno sodobnih družb, ki se ponašajo z enakopravnostjo spolov. Daleč od tega. Potrebne so prav zato, ker družbe oziroma države, ki se ponašajo z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo, doslej niso bile sposobne vključiti žensk v svet odločanja na najvišjih položajih v družbi. Verjetno, predvsem če ste moški, potrebujete dokaze, primere, ki potrjujejo, da povedano drži. Poglejmo volilno komisijo, ki je odločala o številnih kršitvah zakonske zaveze o spolnih kvotah na letošnjih volitvah. Komisijo sestavlja dvanajst pravnikov, šest članov in šest njihovih namestnikov. Le tri izmed njih so ženske. Kaj pa vrhovno sodišče, ki je tokrat spolne kvote žrtvovalo za potrebe spoštovanja volilne pravice? Vrhovnih sodnic in sodnikov je 32, žensk je dobra tretjina, in to kljub temu, da gre v celoti za enega izmed bolj feminiziranih poklicev pravne stroke, saj so plače v sodstvu med nižjimi znotraj stroke, zato imajo ženske več možnosti za zasedbo delovnega mesta oziroma funkcionarskega položaja.

Spolne kvote so pomembne zato, ker družbe, ki se ponašajo z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo, doslej niso bile sposobne vključiti žensk v politiko.

A spolne kvote, o katerih govorimo, so namenjene politiki. Oziroma odpiranju možnosti, da bi imele tudi ženske dostop do politike – do delovnih mest, ki ponujajo zelo spodobno plačilo za delo ter, kar je še najbolj pomembno, omogočajo sooblikovanje zakonodaje na najvišji ravni. V Sloveniji spolne kvote poznamo že od leta 2006. Pred njihovo uvedbo se je delež poslank v parlamentu gibal okoli 15 odstotkov, vmes pa padel tudi na zgolj 8,4 odstotka. Od uzakonitve spolnih kvot število poslank v državnem zboru polagoma, a vztrajno narašča. Na zadnjih državnozborskih volitvah, pred štirimi leti, je bilo izvoljenih rekordno število – kar 36 odstotkov poslank. Kjer pa v politiki ni zakonske zaveze o spolnih kvotah, temveč velja, recimo temu popolna strankarska svoboda izbire in kandidiranja, je že drugače. Izmed 19 strank, ki kandidirajo na letošnjih državnozborskih volitvah, le eno vodi ženska. V Sloveniji je 212 občin, le v 16 so na čelu županje – pa še to je rekord in je zagotovo posredna posledica ženskih kvot, ki veljajo tudi na lokalnih volitvah.

V politiki so spolne kvote pogosto moteče za stranke s konservativnim predznakom, stranke na politični desnici. Glavna razloga sta dva – tradicionalno pojmovanje vlog moških in žensk ter dejstvo, da začetki spolnih kvot izvirajo iz komunizma oziroma socialističnih držav vzhodnega bloka v 50. letih prejšnjega stoletja. V desetletjih, ki so sledila, je spolne kvote uvedla večina držav v Evropi in po svetu. Navkljub napredku glede enakih možnosti za sodelovanje v politiki pa številne države v zadnjih letih spreminjajo zakone, ki določajo kvote, in sicer tako, da bi bil položaj še bolj enakopraven in ne zgolj na papirju, pač pa tudi v praksi.

Dolgotrajni in mučni proces

Naključje je hotelo, da sta profesorica ženskih študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Milica Antić Gaber in profesorica političnih znanosti s stockholmske univerze dr. Drude Dahlerup ravno v dneh razgretih razprav o spolnih kvotah v Sloveniji o tej temi razpravljali v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Govorili sta namreč prav o spolnih kvotah v politiki, ki jih Dahlerupova raziskuje večji del svoje akademske kariere.

Milica Antić Gaber je na začetku pogovora dejala, da je »profesorica Dahlerup v Slovenijo prišla v najboljšem možnem trenutku«. Res je. Državna volilna komisija namreč zaradi nespoštovanja zakonske obveze o spolnih kvotah še nikdar ni razveljavila toliko list kot pred letošnjimi volitvami, in sicer trem strankam liste v kar štirih volilnih enotah.

Dahlerupova, ki je doslej glede tega vprašanja svetovala številnim državam, je med drugim pojasnila, da je proces vključevanja žensk v politiko vedno dolgotrajen in mučen, ne glede na to, kje se ga lotite. Prav zato so spolne kvote tako pomembne, oziroma kot je dejala: »Ni dvoma, da so spolne kvote učinkovit način spreminjanja nehotene neenakosti.« Tudi na Danskem, od koder prihaja Dahlerupova, in na Švedskem, kjer zdaj poučuje, je šlo za dolgotrajen proces, poln nasprotovanja moških, ki so dolga leta držali monopol nad odločanjem o najpomembnejših vprašanjih v družbi. Na Danskem, je pojasnila, so v zadnjem desetletju ali dveh za dostop žensk v politiko s spolnimi kvotami naredili več kot prej v slabih stotih letih, odkar je bila leta 1915 uvedena volilna pravica tudi za ženske.

Delež žensk v parlamentih skandinavskih držav se giblje okoli 40 odstotkov, kar je precej bolje od svetovnega povprečja, kjer je v politiki približno 24 odstotkov žensk, torej manj kot četrtina. Da pa jih je sploh toliko, se gre zahvaliti predvsem spolnim kvotam. A tudi v Skandinaviji, ki sicer velja za vzor vključenosti žensk v politiko, delo še nikakor ni končano in spolne kvote so še vedno potrebne, dodaja Dahlerupova.

Pred uvedbo spolnih kvot se je delež poslank v državnem zboru gibal med 8 in 15 odstotkov. Na zadnjih volitvah jih je bilo izvoljenih rekordno število oziroma 36 odstotkov.

Tudi v Skandinaviji so se pri uvajanju spolnih kvot srečevali z vsemi možnimi argumenti proti, kot jih recimo te dni poslušamo v Sloveniji. In sicer da »pomenijo kršitev svobodne volje volivcev, saj omejujejo volivce pri njihovi odločitvi. Moj odgovor je, da imajo stranke popoln nadzor nad tem, kaj lahko sploh storijo volivci,« na ta argument odgovarja Dahlerupova in dodaja, da politične stranke samostojno postavljajo kandidatne liste in predlagajo kandidatke in kandidate v okraje po svoji volji, zaradi česar je volja volivca že tako zelo omejena.

Pogost argument proti spolnim kvotam, ki se hkrati uporablja tudi kot pojasnilo, zakaj žensk v politiki ni veliko, je, da ženske ne volijo žensk. »Ta argument sem slišala v številnih državah. In spraševala sem jih, kako pa to veste. Poleg tega ne morete kriviti žensk, da ne volijo žensk, če pa skorajda ni ženskih kandidatk. Statistika sicer pokaže, da je uspeh žensk in moških na volitvah zelo podoben – da torej volivci enako pogosto volijo ženske in za moške. Volivci torej niso proti ženskim kandidatkam – volijo jih enako pogosto kot moške, če jih le imajo priložnost voliti,« meni Dahlerupova.

V Sloveniji pa smo v zadnjih dneh slišali predvsem naslednji protiargument spolnim kvotam – kandidirani in izvoljeni naj bodo tisti kandidati, ki so najbolj strokovno usposobljeni za to delo, ne glede na to, ali so moškega ali ženskega spola. Na ta očitek je že pred leti lepo odgovorila Milica Antić Gaber, zato velja njene besede zgolj spet in spet ponavljati: »Kvote ne odgovarjajo na vprašanje strokovnosti. Tudi sicer se o strokovnosti, ko govorimo o kandidiranju v politiki, praviloma ne pogovarjamo. Za vstop vanjo ni nobenih kriterijev, pa bi morda lahko bili. Zato ta argument odpade.«