Urban Sušnik, ekonomist

»Družbeni strošek sedanjih razmer so Trump in njemu podobni. Tudi v Sloveniji.«

Slovenija mora strateško razmisliti o tem, kako bo ustvarjala svoje druž -beno bogastvo in kako ga bo delila. A medtem ko se znatni deli slabo obdavčenih dobičkov prelivajo v delnice, davčne oaze in v razkošne avtomobile namesto v plače delavcev, politika – z redkimi izjemami – ne ponuja konkretne vizije, meni Urban Sušnik. Je med mladimi upi slovenske ekonomije, ki ga cenijo tudi avtoritete, kot sta dr. Bogomir Kovač in Franček Drenovec. Do nedavna je na ljubljanski Ekonomski fakulteti kot eden najpriljubljenejših asistentov sodeloval pri predmetih zgodovina evropske misli, politična ekonomija, mikroekonomija in ekonomika EU. Redno zaposlitev je dobil v NLB, kjer deluje kot analitik v oddelku za obvladovanje tveganj.

Veliko poslušamo o visoki gospodarski rasti, letos naj bi znašala okoli pet odstotkov, naslednje leto pa približno štiri. Toda ali so temelji te rasti zdravi in kako dolgo bo trajalo, preden se bo upehala?

Sedanji trend je bolj zdrav, kot je bil na primer v letih 2004–2008. Takrat smo bili še neto uvozniki, zdaj smo izvozniki in to je osrednja razlika. Gospodarska rast pred krizo je temeljila na domačem zadolževanju ter špekulacijah domačih in tujih vlagateljev, ki so po vstopu Slovenije v EU v naši državi pač videli dovolj varne naložbe, v katere so nalagali svoje presežke. Zdaj smo mi tisti, ki vlečemo denar iz tujine, kar je načeloma v redu. To pa ne pomeni, da je sedanja visoka rast idealna.

Kakšne so potemtakem njene pasti?

Problematično je, da menedžerji dobičkov, ki jih izvlečejo iz tujine, ne investirajo v slovensko skupnost, temveč z njimi povečujejo dohodkovno neenakost. Izvoz temelji na zaostajanju delavskih plač za produktivnostjo delovne sile. Ta razlika je tista, ki jo unovčimo v tujini. Po eni strani to vodi v visoko zaposlenost, ki jo imamo zdaj, po drugi pa je seveda problematično z vidika življenjskega standarda in porazdelitve dohodkov. Gre za tipično merkantilistično politiko, kot jo poznamo že od samih začetkov kapitalizma. Problem je, da takšna »beggar thy neighbour« politika reši problem brezposelnosti na plečih naših trgovskih partnerjev.

Zato je smotrno, da v Sloveniji dvignemo plače, kot so to nedavno storili v Nemčiji.

Ekonomija lahko meri statistične učinke plačnih dvigov in s tega vidika je to vsekakor smotrno storiti. Ne vidimo namreč jasne negativne povezave med višjo minimalno plačo in stopnjo brezposelnosti, kot svarijo delodajalska združenja. Tudi raziskave iz tujine, spomnim se primera New Jerseyja, so pokazale, da so učinki na zaposlovanje zanemarljivi, na drugi strani pa se poveča notranja potrošnja. Seveda bi bila težava, če bi ob sedanji produktivnosti kar čez noč dvignili znesek minimalne plače na tisočaka. Predlogi, ki jih je v parlamentu predstavila Levica, pa so bili utemeljeni in povsem v skladu z načeli gradualizma. Česar pa na primer na GZS ne bodo nikoli priznali; zanje ni nikoli pravi čas za takšne poteze. Res je, verjetno bi kakšno slabo stoječe podjetje propadlo, ker ne bi zmoglo povečanih stroškov dela – toda na drugi strani bo okrepljeno povpraševanje omogočilo nastanek novih, bolj zdravih podjetij.

Veliko rezerv je tudi na področju prekarnega dela. Tudi tukaj se gospodarska rast ne pozna prav dosti.

To je velika težava, ne le v Sloveniji, ampak po vsej Evropi. Evrom v moji denarnici daje vrednost predvsem izkoriščanje brezposelnih Grkov in prekariziranih Slovencev. Kapitalizem potrebuje brezposelnost in negotove zaposlitve, od tukaj izvira dobršen del njegovih dobičkov in tako sistem spontano ustvarja družbeno disciplino, brez potreb po politični tiraniji. Prekarnost pa ni le ekonomski, temveč v veliki meri sociološki in politični problem, saj s seboj prinaša individualizacijo delavcev, kar vodi v oslabitev sindikatov in pogajalskih pozicij dela v odnosu na kapital. Zato se mi zdijo izjemno problematične izjave predsednika države Pahorja ob prvem maju, da potrebujemo več fleksibilnosti; EU vodi do delodajalcev prijazno politiko že od osemdesetih let prejšnjega stoletja in posledice so, da se je povprečna stopnja brezposelnosti povečala, produktivnost raste prepočasi, za marsikatero nujno naložbo pa zmanjka denarja. Seveda delodajalcem takšen položaj ustreza. Presežki denarja se namesto v žepih ljudi in v gradnji nujno potrebne infrastrukture kopičijo v davčnih oazah in finančnem sektorju. Kapitalizem hrani samega sebe; takšna je njegova narava in ne bo se zganil sam od sebe.

Kapitalizem torej lahko doseže ravnotežje, vendar največkrat to ravnotežje ni politično in socialno vzdržno. Skrajni primer je fašizem, ki je imel polno zaposlenost in bajno produktivnost, toda za kakšno ceno!

Torej ga je treba regulirati in usmerjati?

Neoliberalci imajo deloma prav, ko pravijo, da se kapitalizem lahko regulira sam od sebe – vprašanje pa je, ali nam je način, kako to počne, všeč. Tako na primer previsoko inflacijo niža s povečevanjem brezposelnosti; nihče ne bo upal pri visoki brezposelnosti izzivati z zahtevami po višjih plačah, kar bi povečalo povpraševanje in posledično zvišalo cene. Kapitalizem torej lahko doseže ravnotežje, ki pa največkrat ni politično in socialno vzdržno. Skrajni primer je fašizem, ki je imel polno zaposlenost in bajno produktivnost, toda za kakšno ceno! No, če smo sarkastični, se lahko pošalimo, da sodobni fašisti ne ponujajo več niti tega.

Kaj je alternativa, kako potem vpeti podivjani kapitalizem?

Težko, ker je narava igre tako prirejena. Žalostna resnica našega časa je, da mednarodni finančni tokovi omejujejo doseg demokracije. Reciva, da v Sloveniji na volitvah zmaga Levica. Že ko bodo javnomnenjske raziskave samo nakazovale to možnost, bo kapital po malem začel bežati čez mejo in iskati trge, na katerih bo lahko nemoteno nadaljeval svoje početje. Kajti menedžerji in lastniki bodo vedeli, da sledijo obdavčitve dobičkov, zvišanja delavskih plač in drugi ukrepi, ki so jim tako zoprni; zakaj bi jih trpeli, če lahko kadarkoli pobegnejo v tujino? Zato je Keynes tako nasprotoval prostemu pretoku kapitala. Dobro se je namreč zavedal, da je država težko suverena in samozavestna, če ji kapital lahko kadarkoli zbeži drugam; za majhno Slovenijo je to še toliko večja težava.

Hvala lepa za takšen kapital, od katerega skupnost v vsakem primeru nima ničesar. Če se pobere v tujino, ni prav nobene škode – tudi če ostane, ne plačuje davkov in ne izplačuje poštenih plač.

Načeloma je tako, toda kljub vsemu ima vpliv na plačilno bilanco države, kar ni zanemarljivo. Zaupanje v naše gospodarstvo bi potem strmoglavilo, globalni finančni trgi bi se zaprli, krediti bi se podražili ...

Ampak kaj je pomembneje – da je plačilna bilanca dobra in imajo banke in podjetja dostop do poceni denarja, ki ga nato ne posredujejo državljanom in državljankam, ali pa predvsem to, da ljudje živijo bolje?

Jasno, da slednje. Razlagam vam le, kako razmišlja in deluje kapital. Hočem vam le pokazati, kako zelo je trenutni sistem omejen pri ukrepih neke progresivne politike. Poleg same narave globalnega kapitalizma pa v Evropi proces reguliranja kapitala in enakopravne redistribucije dobičkov dodatno ovirajo še maastrichtski kriteriji, ki članicam EU strogo predpisujejo, koliko se lahko vtikajo v nacionalna gospodarstva. Četudi te zaveze kršijo vsi po vrsti, vendarle imajo neko težo.

Je potemtakem kapital že ugrabil nacionalno državo? Saj ta očitno ne sme storiti ničesar, da bi ga obrzdala.

Imamo zglede iz preteklosti, ki kažejo, da je to vendarle mogoče – na primer Rooseveltova politika v ZDA, ko so med drugim prek javnih del najemali brezposelne glasbenike, da so igrali po mestih klasično glasbo, za kar jim je država plačala. Danes bi seveda ljudje skočili v zrak in rekli, da za te lenuhe že ne bodo dali denarja. Kot rečeno, globalizacija je kapitalu omogočila skoraj popolno svobodo, za nameček pa se je močno spremenila tudi miselnost ljudi. Pri čemer so svojo vlogo vsekakor odigrali uveljavljeni mediji, ki so v zadnjih letih doživeli močan obrat v desno – poglejva na primer Fox News.

Kakšen je v praksi odnos med neoliberalizmom in državo?

Neoliberalci vedno računajo, da jim bo država zagotovila institucionalni okvir, ki jim bo po meri. To pomeni, da jim bo z deregulacijo omogočila nebrzdano kopičenje dobičkov – dober primer je razveljavitev Glass-Steagallovega zakona pod Billom Clintonom v ZDA, kar je v veliki meri pripravilo teren za kasnejšo svetovno recesijo. Takšne poteze napihujejo profitabilnost sektorjev, ki v resnici najmanj prispevajo k produktivnosti. In ko pride do krize, seveda neoliberalci od države pričakujejo, da jih bo izvlekla in plačala njihov zapitek. To nima več prav dosti zveze s klasično ekonomsko teorijo Smitha in Ricarda, ki sta v kapitalizmu videla dinamičen sistem, ki je s časom vse bolj produktiven, kar zvišuje življenjsko raven za vse člane družbe. Po tem konceptu rast temelji na predpostavki, da vsi napredujemo, nabiramo nova znanja in se izboljšujemo, pri čemer naj bi kapitalisti podjetniki poganjali in usmerjali celoten proces.

Smotrno je razmisliti o povečanju davka na dobiček in tako iz gospodarstva izvleči vsaj nekaj sredstev za projekte, ki koristijo širši skupnosti. Sicer si bodo menedžerji pač kupovali BMW-je, ljudstvo pa od tega ne bo imelo ničesar.

Zakaj slovenska delodajalska združenja na čelu z Gospodarsko zbornico tega niso sposobna razumeti?

Zakaj pa bi, saj jim nič ne manjka. Treba se je zavedati, da za posameznika akumulacija kapitala pomeni nekaj drugega kakor pomeni družbi, kar vodi v napihovanje sektorjev, ki niso najbolj produktivni. Vzemiva enormno rast cen nepremičnin v Ljubljani, ki jo poganja povpraševanje iz vse države in tudi iz tujine. Če bi meni v tem trenutku z neba v naročje padlo milijon evrov, bi bilo z mojega vidika bržkone najbolj pametno, da ta denar porabim za nakupe stanovanj v Ljubljani in jih potem oddajam. Ali pa bi ga vložil v obetavno zagonsko podjetje, ki razvija novo tehnologijo, s katero bo v nekaj letih postalo izvozni šampion. Zame ni razlike; kot sebičnemu posamezniku mi je povsem vseeno, kako ustvarim donos. Z vidika družbe pa je seveda ogromna razlika – če bom denar vložil v podjetje, bom poskrbel za nove zaposlitve in plače, če v stanovanja, pa bom od tega imel korist predvsem jaz sam. Realno bogastvo skupnosti se ne bo povečalo. Še več, zaradi takšnih vlagateljev v prestolnici nepremičnine počasi postajajo nedosegljive običajnim ljudem. In to je težava, ki je klasična teorija ni predvidela – da je razlika v akumulaciji denarja za zasebne namene in med vlaganji v človeški kapital.

Zato sem spraševal o državi, ki jo je ugrabil kapital. Očitno je osnovni namen gospodarstva le še neomejeno kopičenje dobičkov, ki si jih deli izjemno ozek krog izbrancev.

Ta teza žal v veliki meri drži. Res je, da je po veliki krizi leta 2008 finančni sektor postal bolj reguliran. Obenem pa se je v zadnjih letih financializirala celotna družba; to pomeni, da podjetniki in podjetja raje kot v ljudi vlagajo v finančne instrumente in ta sektor se je napihnil prek vsake razumne mere; v ZDA ima Apple v lasti že več obveznic kot večina največjih ameriških bank. Protiutež tovrstnemu ravnanju bi bilo seveda prelivanje dobičkov v rast plač, kar bi podjetja prisililo v povečanje produktivnosti – da bi lahko na trgu ostala konkurenčna ob višjih stroških dela – obenem pa bi okrepilo notranje povpraševanje. To bi bilo nekako v duhu prvotnega ideala Adama Smitha. Toda firmam se s tem ni treba ubadati, raje so rentniki in služijo s plemenitenjem dobičkov z vlaganji v pasivni kapital. Zaradi tega so bili opevani ukrepi kvantitativnega sproščanja v ZDA in Evropi, ko so vlade odkupovale obveznice zasebnikov in jim tako zagotavljale velike količine denarja, koristni predvsem za finančne trge. Zato so v zadnjih letih borzni indeksi rasli neprimerno hitreje kot pa nacionalna gospodarstva.

Miselnost, da je družba le še inštrument za kopičenje kapitala, se mi zdi skrajno vulgarna. Posledica takšnega razmišljanja je poblagovljenje vseh delov skupnosti; kar prispeva k rasti BDP-ja, je opevano nad vsako mero, ostali vidiki, na primer humanistika in kultura, pa so zaničevani in odrinjeni na margino. Ker pač niso dobre investicije.

Ne idealizirajmo, tudi Adam Smith teh sektorjev ne bi prepoznal kot dobre naložbe ...

To ni pomembno, skupnost jih kljub temu nujno potrebuje.

Seveda. Vsekakor omenjena miselnost, še bolj pa naraščajoča dohodkovna neenakost močno vplivata na primer na kulturo. Ustvarjalci v slednji vedo, da se jim splača ustvarjati le še za tiste, ki imajo denar. Sistem distribucije dobičkov ne vpliva le na način proizvodnje, temveč tudi na to, kaj sploh proizvajati. Da lahko kapitalizem reproducira samega sebe, mora nenehno proizvajati, pa ne le konkretne produkte, temveč tudi ideologijo in celotno nadstavbo, torej družbene odnose. Kar mora nekdo financirati. Kapitalisti se sicer zavedajo, da to niso profitabilne naložbe, vedo pa tudi, da so potrebne, da ohranijo sedanji red.

Toda kot ste omenili na začetku, za slovenske menedžerje, ki zdaj z izvozom na račun nizkih plač ustvarjajo lepe dobičke, razen delnic in nepremičnin v Sloveniji skoraj nič ni privlačna naložba.

Klasična ekonomska teorija je pričakovala, da bodo kapitalisti dobičke investirali v posodabljanje proizvodnje in dodatne zaposlitve. Ostanke teh pričakovanj lahko še zmeraj vidimo v čaščenju raznih elonov muskov in stevov jobsov. Žal je največkrat praksa povsem drugačna, kar pomeni, da mora sredstva za investicije, ki jih skupnost potrebuje, zagotavljati nekdo drug. In ta nekdo je seveda država. Za majhne države, kot je naša, je to dostikrat edini način, da se izpeljejo nujne naložbe. V takšnih okoljih je toliko bolj pomembno tudi državno lastništvo nekaterih podjetij, kajti to je edini način, da izpolnjujejo svojo družbeno vlogo. Na primeru projekta drugega tira pa vidimo, da zdaj tudi država ne zapolni vedno te vrzeli, kar najbolje ponazarja zaplet s tistimi 200 milijoni, ki bi jih radi dobili od Madžarov. Slovenija bi morala ta sredstva brez težav zagotoviti sama. Lahko bi najela posojila ali pa dvignila davek na dobiček. Če se ve, da neko infrastrukturo nujno potrebujemo in da bomo od nje imeli korist vsi, je naloga države, da priskrbi denar.

Treba je vedeti, da brez vlaganj v ljudi, infrastrukturo in izobraževanje tudi gospodarstvo ne more rasti v nedogled. Razlogi za to niso zgolj ekonomski, temveč tudi moralni.

Napredek družbe torej zagotavlja država, ne pa menedžerji.

V kakšni večji državi bi gradnjo drugega tira verjetno lahko financirala kakšna večja korporacija. Pri nas pa ne. Zato je smotrno razmisliti o povečanju davka na dobiček in tako iz gospodarstva izvleči vsaj nekaj sredstev za projekte, ki koristijo širši skupnosti. Sicer si bodo menedžerji pač kupovali BMW-je, ljudstvo pa od tega ne bo imelo ničesar. Na to miselnost je opozarjal že ekonomist Nicholas Kaldor, ki je analiziral zgornji sloj prebivalstva v Čilu v 60. letih; šlo je predvsem za rentne kapitaliste, zemljiške veleposestnike in lastnike rudnikov. Izkazalo se je, da so za luksuz potrošili približno dve tretjini svojih prihodkov. Pri večini tovrstnega blaga gre seveda za uvožene predmete, njihov nakup pa nima nobenega učinka na domačo potrošnjo ali zaposlitve. Tu se izkaže, da se je David Ricardo pred stoletji zmotil, ko je domneval, da so kapitalisti tisti, ki varčujejo. Namesto tega se je izkazalo, da kapitalisti dobijo, kar so privarčevali delavci. Skupnost pa bi ta denar lahko porabila za vlaganja v šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo ... Brez tega seveda tudi podjetja ne morejo biti uspešna.

Kaj bi morala storiti slovenska politika, da bi preprečila izkoriščanje delovne sile in razslojevanje?

Zavedati se moramo, da smo vpeti v globalno okolje, ki je, kot sem že omenil, prilagojeno interesom kapitala, in da je tako velik del naših težav enak težavam globalne skupnosti. Ta bi morala nacionalnim državam zagotoviti določeno avtonomijo, da bi lahko uveljavljale svoje interese v odnosu do kapitala. Sicer se tudi naša država ne bo zmogla izviti iz položaja hlapca, ki se predvsem prilagaja tujemu gospodarju. Država mora opraviti premislek glede formacije kapitala, določiti neke strateške smernice na dolgi rok. Če želiš biti neodvisen, ne moreš biti večni podizvajalec, ampak moraš ugotoviti, v čem si vsaj tako dober, če ne boljši kot ostali, in to sistematično razvijati. Ter potem ustvarjene presežke v največji možni meri razdeliti v skupno korist. Glede na okoliščine bi bilo v prvi fazi torej vsekakor smotrno povečati najnižje prihodke in dvigniti davek na dobiček. V idealnem svetu bi kazalo tudi razmisliti o ideji keynesiancev o oblikovanju plačne politike na državni ravni, s katero bi zagotavljali ustrezno razmerje med rastjo plač in produktivnosti; toda gre za tako obsežno regulacijo gospodarstva, da si težko predstavljam, da bi predlog prišel v javno debato, kaj šele, da bi dejansko zaživel.

Pa mislite, da so slovenski politiki sposobni opraviti tako globok premislek? Doslej ga niso, Bogomir Kovač govori o izgubljenem razvojnem desetletju od zadnje krize. Tudi predvolilna soočenja so pokazala, da večina politikov nima konkretne ekonomske vizije, premierski favorit Marjan Šarec kot temeljno razvojno oviro vidi birokracijo in zamude pri izdajanju dovoljenj.

Vsaj Levica se zaveda, da se svet ne bo podrl, če bomo zvišali minimalno plačo in vsaj malo izboljšali življenje najbolj izkoriščanih delavcev. Vsaj za nekaj časa, do naslednjega dviga cen. Nasprotovanje tovrstnim potezam je kratkovidno in predvsem nehumano. Treba je vedeti, da brez vlaganj v ljudi, infrastrukturo in izobraževanje tudi gospodarstvo ne more rasti v nedogled. Razlogi za to niso zgolj ekonomski, temveč tudi moralni. Če pa si niti ne upamo začeti, in pravimo, da nima smisla, ker podjetja ne bodo zdržala, ali se prepričujemo, da je povsod korupcija in da bodo itak vse pokradli, potem pa nima smisla, da sploh poskušamo karkoli. Vendar se potem tudi ne smemo pritoževati; stvari se pač ne bodo premaknile same od sebe. Pri čemer je treba vedno znova poudariti, da nam v resnici sploh ne gre tako slabo glede na preostali svet.

Kako bi z vidika ekonomije opredelili desne populiste, ki trdijo nasprotno in strašijo z izrednimi razmerami?

Sedanja razmerja med dejavniki – obrestnimi merami, davčno politiko, stanjem na trgu dela in globalnim dogajanjem – zagotovo vplivajo na celotno skupnost. In zdaj prideva do oguljene krilatice, ki jo ekonomisti tako radi ponavljajo, namreč da nič ni zastonj. Na to vedno znova opozarjajo delodajalci, kadar se srečajo z zahtevami po višjih plačah. A treba se je zavedati, da enaka logika velja še za drugo plat enačbe in da tudi bogastvo ni zastonj. Nasprotno, ima visok družbeni strošek. In če poenostavim, družbeni strošek sedanjih razmer so Donald Trump in njemu podobni. Tudi v Sloveniji. SDS ima obrtniško gledano odlično kampanjo, v kateri načrtno utrjuje svojo identitetno politiko in opozarja na skrb za slovensko tradicijo. Žal pa ne bodo storili dosti za slovenskega delavca. S takšnimi prijemi se zgolj odvrača pozornost od ekonomskih izzivov in zakriva pomanjkanje konkretne vizije. Kar je precej bolj po volji kapitala kot pa progresivne sile, ki bi ga omejile.