Nedobrodošlo znanje

Ko govorimo o beguncih in prosilcih za azil, le malokdaj razmišljamo o njihovem dejanskem vključevanju v slovenski vsakdanjik. Prav to bo ena izmed nalog prireditve Nevarna vprašanja: zakaj je akademska svoboda pomembna, ki jo bo 13. junija gostila ljubljanska Fakulteta za družbene vede. Organizatorji si prizadevajo premisliti vlogo univerz, nevladnih in vladnih organizacij pri »spopadanju s problemom akademske svobode in vključevanja beguncev ter ogroženih akademikov v univerzitetni prostor«.

Prireditev bodo pripravili v sklopu evropskega projekta Academic Refuge, ki si prizadeva za izboljšanje delovanja evropskih univerz pri vključevanju bodisi beguncev študentov bodisi univerzitetnih profesorjev v visokošolsko izobraževanje. Pripravlja jo Univerza v Ljubljani v sodelovanju z Univerzo v Oslu, Zvezo univerz evropskih prestolnic in mednarodnim združenjem Scholars at Risk, ki si prizadeva za varovanje ogroženih univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev.

Dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede, organizatorka prireditve v imenu ljubljanske univerze, pravi, da »želijo z njo senzibilizirati Zahodni Balkan za vprašanje sprejemanja predvsem akademikov, ki prihajajo iz držav, kot sta Iran in Turčija«. Meni, da je pri nas »to področje še vedno neurejeno, navkljub članstvu univerze v organizaciji Scholars at Risk«. V Sloveniji so begunci in prosilci za azil vse prevečkrat prepuščeni dobri volji administrativnega osebja in aktivistov nevladnih organizacij, ki pomagajo pri posameznih primerih.

Vključevanje ogroženih univerzitetnih profesorjev in študentov je kakopak najbolje urejeno v Severni Evropi, še posebej na Norveškem: »V fakultetnih mednarodnih pisarnah so zaposleni ljudje, ki se posvečajo izključno vključevanju beguncev študentov in akademikov.« To pomeni, da beguncem pomagajo pri iskanju stanovanj in prevoza na fakulteto ter pri učenju jezika. V pomoč so jim tudi pri pisanju člankov in raziskovanju v novem okolju. »Begunca akademika eno leto vodijo, nato naredijo dolgoročni načrt za nadaljnjo vključitev,« še pojasni Vezovnikova.

Prireditev naj bi torej imela dva poudarka: akademsko svobodo in z njo povezane možnosti beguncev univerzitetnih profesorjev, drugih beguncev in prosilcev za azil pri vstopu na najrazličnejše evropske univerze. Pod akademsko svobodo razumemo to, da »je um svoboden pri odkrivanju novega znanja in prenašanju tega znanja,« je pojasnil Klemen Miklavič iz Centra za edukacijske politike, ki bo sodeloval na prireditvi. »Znanje oziroma izobraževanje bi moralo biti univerzalno dostopno, še posebej za ogrožene,« je prepričan Miklavič, ki dodaja, da »je to temeljni princip, ki bi moral soditi med osnovne akademske vrednote«.

Avtonomiji univerze in akademski svobodi danes grozijo predvsem zunanji pritiski trga in konkurence, je prepričan Miklavič: »Ne gre več za avtonomijo v smislu varovanja akademskega prostora, temveč za avtonomijo v iskanju lastnih financ.« Iskanje financ vpliva na izbiro raziskovalnih poti, pri kateri je v ospredje postavljeno tisto, kar je komercialno zanimivo, a ne nujno kakovostno. V tujini imajo med drugim vse pogosteje težave z naročenimi raziskavami, ki so neredko prirejene za potrebe naročnikov. Temeljno spremembo v akademsko svobodo uvajajo tudi šolnine, »saj te študenta spremenijo v klienta, profesorja pa v ponudnika storitev, ki mora zadovoljiti stranko,« sklene Miklavič.