Ne sme biti skrivnost, kako ministri odločajo v Bruslju

Doma si ministri ne morejo privoščiti, da ne povedo, za katere ukrepe so glasovali

Evropska varuhinja človekovih pravic Emily O’Reilly ugotavlja, da je eden od razlogov za to, da je Bruselj kriv za težave Evrope tudi netransparentni način dela sveta EU, ki med evropskimi institucijami predstavlja države članice. Zaradi tega od njega zahteva, da mora svoj način dela spremeniti tako, da bodo državljani vedeli, kaj v njihovem imenu počnejo ministri njihovih držav članic. Zdaj so namreč prepričani, da odločitve, ki jih v Bruslju dejansko sprejemajo člani vlad držav članic, sprejemajo evropski birokrati.

Emily O’Reilly pravi, da si nobeden državljan v EU ne more predstavljati, da bi kateri od ministrov pred novinarskimi mikrofonidejal, da ne more povedati, za katere ukrepe je glasoval doma, ker je to skrivnost. Natanko to ministri počnejo, ko govorimo o odločitvah, ki jih sprejemajo v svetu EU v Bruslju. S tiskovne službe sveta EU so za Politico pojasnili, da je varuhinja odprla vprašanje o »zapletenih zadevah«, o katerih se odloča politično. Obljubili so, da si bodo prizadevali za izboljšanje transparentnosti delovanja, pri tem bodo upoštevali tudi priporočila varuhinje. Evropski varuh človekovih pravic preiskuje pritožbe o nepravilnostih v institucijah, organih, uradih in agencijah EU.

Ker od sveta EU v treh mesecih, to je do 9. maja, ni prejela odziva, je varuhinja poročilo s svojimi priporočili poslala evropskemu parlamentu. Evropskim poslancem sporoča, da bo njihov odziv na njeno poročilo o delovanju sveta EU pomemben predvsem zato, ker bodo prihodnje leto volitve v evropski parlament. Varuh je od leta 1995, ko je bil ustanovljen, evropskemu parlamentu poslal 19 posebnih poročil in za vsa je dobil podporo poslancev.

Emily O’Reilly je odprla tudi preiskavo o imenovanju Nemca Martina Selmayrja za generalnega sekretarja evropske komisije, ki je najvišji uradniški položaj v tej evropski instituciji.

Od predsednika evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja je zahtevala, naj ji pošlje »vse dokumente« o Selmayrjevem naglem vzponu od vodje Junckerjevega kabineta do generalnega sekretarja, evropska komisija mora odgovoriti tudi na nekaj njenih vprašanj. V primerjavi z evropskim parlamentom, ki je Selmayjerjevo imenovanje že ostro obsodil, varuhinja od Junckerja lahko zahteva dostop do vseh gradiv.

V primerjavi z evropskim parlamentom, ki je Selmayjerjevo imenovanje že ostro obsodil, varuhinja od Junckerja lahko zahteva dostop do vseh gradiv.

Razočaranje pa je varuhinja izrazila zaradi odločitve Evropske centralne banke (ECB), da njen predsednik Mario Draghi ne bo spoštoval njene zahteve, da do konca mandata prekine članstvo v zasebni Skupini 30, ki ima sedež v Washingtonu. Emily O’Reilly je upala, da bo ECB izkoristila priložnost in preprečila, da bi kdor koli lahko podvomil, da je kot regulator bank v pretesnih odnosih s tistimi, ki jih nadzira in regulira, kar pomeni, da je v konfliktu interesov.

ECB v svojem odgovoru po oceni varuhinje ni pojasnila, zakaj je Draghijevo članstvo v Skupini 30 pomembno in zakaj je v javnem interesu. Skupina 30 je majhna zasebna organizacija, katere član je mogoče postati le na podlagi vabila. Njeni člani so predstavniki bank, ki jih posredno in neposredno nadzoruje ECB.

Jan Mallien in Frank Wiebe v Handelsblattu ugotavljata, da je ECB postala obsedena s svojo avtonomijo. Njena preobčutljivost na kritiko in zavračanje zunanje revizije je nevarnost za avtonomijo, ki jo tako časti. Na gluha ušesa pri ECB ni naletela le Emily O’Reilly, ampak tudi revizorji evropskega računskega sodišča, ki so želeli preveriti, kako opravlja vlogo nadzornika bank. Nemški evropski poslanec Markus Ferber pravi, da politična neodvisnost ECB ne pomeni, da njeni predstavniki lahko počnejo, kar hočejo.

Na gluha ušesa pri ECB ni naletela le Emily O’Reilly, ampak tudi revizorji evropskega računskega sodišča, ki so želeli preveriti, kako opravlja vlogo nadzornika bank.

Iz tega vidika je pomembna odločitev slovenskega ustavnega sodišča, ki je zavrglo ustavni pritožbi Banke Slovenije in ECB na sklepe Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerimi je to leta 2016 odredilo hišno preiskavo in zaseg dokumentacije v povezavi s sanacijo bank.