Viktor Bernik, vizualni umetnik

Rojen je bil na materinski dan leta 1971 v tedaj socialistični Ljubljani, kjer je odraščal v družini priznanega umetnostnega zgodovinarja Staneta Bernika. Ta je v slovensko umetnostno zgodovino in kulturo od šestdesetih let pionirsko uvajal nove vidike in zvrsti, zlasti raziskave oblikovanja, fotografije in moderne arhitekture. Vendar pa se sin ni ogrel za umetniško ustvarjalnost očetove generacije, s katero je bil vsakodnevno v stiku, temveč je iskal umetnost, ki bi bila vpeta v življenje. Tako je našel roman. Odraščal je ob branju Sartra, Bukowskega, Gida in Baudelaira.

Od vizualnega ustvarjanja ga je najprej zanimalo industrijsko oblikovanje, a že na srednji oblikovni šoli je ugotovil, da tehnika in usmerjenost v končni produkt nista zanj. Še kot dijak je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v Prištini, nato pa izbral študij slikarstva na ljubljanski likovni akademiji. Njegova mentorica je postala vrhunska slikarka Metka Krašovec, ki je študentom znala odpirati vrata v likovne smeri, ki so jih zanimale, njemu je oči denimo najbolj odprla z rusko avantgardo. Cenila je tudi njegov prehod od abstrakcije k zanimanju za prostor. Odlično sta se ujela tudi z naslednjim mentorjem, profesorjem Bojanom Gorencem. Sicer pa je študijska leta preživel v ateljeju in takratni akademijski kantini, kjer se je jedlo, predvsem pa pilo, kadilo in govorilo. Slikarji Arjan Pregl, Žiga Kariž, Gorazd Krnc, Miha Štrukelj, Sašo Vrabič, pa kiparji Boštjan Drinovec, Primož Pugelj in Tobias Putrih so kolegi, ki jih našteje na dah. Slikarstvo ga je prepričalo, s kolegi so raziskovali še performans, video, instalacijo in druge zvrsti umetnosti in pripravljali prve javne projekte. Leta 2001 je iz slikarstva tudi magistriral.

Ob koncu študija se je zaprl v babičino stanovanje in slikal. Prvo serijo del z realističnimi upodobitvami slovenskih dnevnih sob je razstavil v Centru in galeriji P74. V naslednjih letih je njegova generacija zapolnila vrzel, ki je v umetnostnem prostoru nastala ob prehodu iz moderne v sodobno umetnost in zaradi katere umetnostni svet ni natančno vedel, kako naj se vede do klasične umetnostne zvrsti, kot je slikarstvo. Mladi slikarji so dokazali, da slikarstvo sodi tudi v sodobni čas. Njihova dela so zaznamovale spremembe, ki sta jih prinesla digitalizacija podobe in neoliberalni kapitalizem. Sam se je pridružil tudi krogu mladih umetnikov, zbranih pod kreativnim angažmajem Galerije Ganes Pratt.

Vse bolj ga je zanimalo raziskovanje prostora. Pripravljal je razstave, ki so bile sočasno v dveh, med seboj digitalno povezanih galerijah, pa intervencije v javnem prostoru: v opuščeni bife podhoda pri Mestnem gledališču ljubljanskem je na mirno dopoldne denimo naselil death metal bend, spet drugič par, ki je za steklenimi stenami odigral nasilni prepir. Postavitev v galeriji je kombiniral s postavitvijo na prostem in uspešno ugotavljal, da imajo politični plakati še vedno moč, da vznemirijo oblast, če se le znajdejo na pravem mestu. Na primer na steni ministrstva za finance, ki mu je obešanje »umetniškega dela« v okviru Grafičnega bienala sprva lahkoverno dovolilo. Leta 2009 je razstavljal v Mali galeriji in jo vse do odprtja pustil odprto, razsvetljeno, na voljo mestnemu življenju. Na Ljubljanskem gradu pa je pripravil slikarsko razstavo, ki je slikarsko razstavo le simulirala.

Leta 2012 je s kolegi zasnoval odmeven projekt Made in China, ki je skušal naš skorajda neobstoječi trg umetnin prebuditi tako, da je naprodaj ponudil poceni umetnine izpod rok znanih avtorjev, multiplicirane v visoki nakladi. Iz tega projekta je zrasla ljubljanska GalerijaGallery in v njej je pred kratkim pripravil samostojno razstavo z naslovom Avtoportret, kjer je razstavil … samega sebe. Na avtoportretu, ki predstavlja Viktorja Bernika, umetnika in galerista, je ta v nasprotju z vsakdanjim Viktorjem Bernikom, oblečen pražnje. V svetu sodobne umetnosti je prezenca avtorja za medije, trg in javnost mnogokrat pač bolj zanimiva od umetnine same.

Ja, kot kaže, je letos njegovo leto. Ne le zaradi razstave, nedavno je postal eden od treh letošnjih prejemnikov Jakopičevih nagrad in priznanj, naših najprestižnejših nagrad na področju vizualne umetnosti. Ob tej priložnosti je ustvaril novo umetniško delo, zabaven video, ki kaže nasmejane podobe vseh treh letošnjih nagrajencev, ob njem še Dušana Tršarja in Polonce Lovšin, ki so prilepljene na telesa plesalcev v spotu za veliki hit Pharella Williamsa I’m happy. Ja, vem, kaj boste pomislili, potem ko boste videli ta video: tako na hitro in površno zmontirani video lahko naredi vsak. Na Facebooku jih je na tone, pa še bistveno več ljudi jih vidi kot v galeriji. A naj vas primerjava ne pretenta: na Facebooku res lahko objavlja vsak, na razstavi Jakopičevih nagrajencev pa lahko sodeluje le peščica skrbno izbranih umetnikov. In Viktor Bernik se je med njimi znašel zasluženo.