Metalci svetovnega formata

Prejšnji četrtek si je marsikdo, ki se je odpravil na koncert ob izidu plošče domače zasedbe The Canyon Observer, verjeto zaželel, da bi se popoldanski dež potegnil v večer. Ja, v kontekstu temačnih in trdih metalskih muzik je to precej iztrošen stereotip, ki pa ima povsem praktičen predznak. Živa izkušnja tovrstne glasbe v takem (vremensko) manj prijaznem okolju pač dobi še kakšno dodatno dimenzijo, kar je bilo takoj očitno tudi ob vstopu v Gala halo na ljubljanski Metelkovi. V umetno povsem zamegljenem klubu smo na močno osvetljenem odru videli le silhuete dveh kitaristov in bas kitarista. Zasedbini trdi rifi, intenzivno zvočno brnenje in hrupno ropotanje so v megli postali le še težji, vse skupaj pa je spominjalo na kakšen okulten ritual, tudi z obveznim občutkom mistike.

Prvi misterij je bila že vidna odsotnost vokalista. Tisti, ki smo stali bolj zadaj, smo najprej slišali le njegovo rjovenje in ga šele pozneje opazili pod odrom, kjer je med občinstvom napenjal svoje glasilke. Bobnarja nismo uzrli, smo pa njegovo ropotanje brez dvoma slišali in čutili. Ja, The Canyon Observer so v osmih letih delovanja postali ena zanimivejših domačih koncertnih atrakcij. To je potrdil tudi odziv obiskovalcev, ki so povsem napolnili klub, dasiravno med njimi ni bilo opaziti veliko stereotipnih metalcev. Pravzaprav pričakovano.

Čeprav ima zasedba v svoji DNK nedvomno metalsko poreklo, se glasbenega ustvarjanja namreč ne loteva ukalupljeno. To je postalo še bolj očitno z novo ploščo Nøll, na kateri je peterec v samosvoj izraz mojstrsko in radovedno spletel elemente raznoterih metalskih žanrov.

Dinamičnejša podoba novih skladb je na odru še bolj zadihala. In tako je zasedba z natančno, matematično odmerjenimi zasuki med sludge metalskimi rifi, globokim, doomovskim dronanjem in kompleksnimi, skoraj hardcorovsko oziroma grindersko hrupnimi (de) konstrukcijami pričarala vrhunsko glasbeno izkušnjo, kakršnih smo praviloma vajeni od koncertno mnogo dejavnejših tujih bendov. Vsaj, kar zadeva samo izvedbo. Izrazno so si The Canyon Observer pač utrli precej lastno, izvirno pot, ki bi jih z nekaj več (promocijske) ambicioznosti pravzaprav morala zapeljati tudi na najeminentnejša svetovna metalska prizorišča.

Sodeč po novi plošči, zadnji menjavi bobnarja in izpiljenem, zvočno in vizualno atraktivnem nastopu se zdi, da je priložnost za to nedvomno dozorela. Morda celo za uveljavljanje na sceni, ki ni izključno metalska, oziroma na prizoriščih, naklonjenim zanimivim, drznim in radovednim sodobnim muzikam. Po odmevnih klubskih koncertih bi si zasedba nedvomno zaslužila vsaj nastop na kakšnem večjem domačem odru.