Arctic Monkeys: Tranquility Base Hotel & Casino

Skupina Arctic Monkeys je po izidu prejšnje plošče AM (2013) ponovno pokasirala dvojno nagrado brit (za najboljšo zasedbo in najboljšo ploščo) in tako postala prva, ki ji je to uspelo kar trikrat. Album, s katerim je naredila velik slogovni obrat, si je pridelal še kopico drugih nagrad, vsesplošno kritiško hvalo, množico hit singlov in končal na številnih lestvicah najboljših plošč. No, ker je Arctic Monkeys že ob izidu prvenca leta 2006 obveljal za enega najboljših sodobnih britanskih bendov, to ni bilo posebno presenečenje. Je bila pa AM plošča, s katero se je skupina naposled uveljavila tudi v Ameriki.

Zdaj, ob izidu nove, šeste plošče, je jasno, da sheffieldski kvartet velikega uspeha prejšnje plošče ni izkoristil za preprosto ponovitev vaje. Ne, pred nami je še ena izrazna preobrazba. Tega pred štirimi leti, ko si je bend po promocijski turneji vzel triletni premor, verjetno ne bi znal napovedati nihče. Sploh pa ne tako radikalnega obrata, da je presenetil celo same člane zasedbe.

Ko je frontman Alex Turner preostalim trem članom pokazal demoposnetke novih skladb, ki jih je posnel doma v Los Angelesu, so ga najprej nagovarjali, naj jih objavi na solistični plošči. Preprosto jim ni bilo jasno, kako bi skladbe, ki jih je napisal za klavirjem, preobrazili v ploščo Arctic Monkeys. Toda vztrajal je in glasba je začela dobivati podobo nekakšnega lounge popa, navdihnjenega z barskimi scenami iz filmov Bledolični ubijalec (Jean-Pierre Melville) in Duhovi mrtvih ter Fassbinderjevo mini serijo Svet na žici. Ja, glasba je dobila zelo introspektiven in hedonističen značaj, ki pa ga je Turner ob prebiranju znanstvenofantastične literature izživel v hotelu in kazinu ob luninem »Morju tišine«.

Z znanstvenofantastičnimi referencami in (pris)podobami sodobne tehnologije si je ustvaril prostor, v katerem pronicljivo, duhovito, tudi ironično obravnava (svoje) zvezdništvo, izkušnje z Ameriko in (tamkajšnjo) aktualno politiko, ne da bi pri tem postal trendovsko političen. Pove veliko, še več prikrije in zavozla po zgledih, ki so jih pred njim postavljali David Bowie, Leonard Cohen, Nick Cave, The Beatles, The Beach Boys in Serge Gainsbourg. No, ker mu to vizijo mojstrsko pomagajo udejanjati preostali trije člani, je Tranquility Base Hotel & Casino še vedno plošča, na kateri boste slišali veliko atributov zasedbe Arctic Monkeys iz preteklosti. So pa ti elegantnejši, zrelejši, predvsem pa bolj prikriti.

Ne preseneča, da so se v prvih odzivih na novo ploščo feni močno razdelili. Nekateri pogrešajo nekdanjo udarnost in hitovske skladbe. Ploščo pa zelo hvalijo tisti, ki so dozoreli skupaj z zasedbo. Če kaj, bi bendu 32-letnikov lahko očitali le, da je za svoja leta posnel celo preveč zrelo ploščo. Pa mu ne moremo, ker je preprosto genialna. Tudi zaradi Turnerjevega genialnega občutka za ironijo, ki zaradi zahtevnejše in na prvi posluh resnejše glasbe sicer ni takoj očiten.