Nina Slejko Blom & Conny Blom, umetnika

Vizualna umetnica Nina Slejko Blom (1982) je že med šolanjem na ljubljanski likovni akademiji začela »popravljati« najdene slike drugih avtorjev. Za vrhunec projekta je odkupila sliko petelina Franceta Slane, med Slovenci priljubljenega, a ne posebej kakovostnega slikarja, in jo prekrila z belimi nanosi barve. S tem je podala svojo prvo javno umetniško izjavo o povezavi med popularnostjo in kakovostjo v svetu umetnosti. Leta 2005 je na Akademiji za umetnost v Götteborgu, kamor je odpotovala na podiplomski študij, spoznala švedskega umetnika Connyja Bloma (1974) in postala sta par.

Sprva sta bili njuni umetniški praksi popolnoma različni, a vse bolj sta zaznamovala drug drugega in nazadnje začela ustvarjati skupaj. Nastajajo lucidna, idejno močna dela v medijih, ki se prilagodijo ideji. Ta je mnogokrat ironična, celo humorna, in na subtilne načine razkazuje težave navidezno delujočih struktur, največkrat ustroja sveta umetnosti. Najprej sta se podpisovala kot Nina in Conny, potem kot Klara Sax.

Leta 2010 sta v Nininem rodnem Bukovju, vasi blizu Postojne, odprla Konceptualni umetniški center Bukovje. Kuratorja sta postala zato, ker v Bukovju ni bilo umetnikov in umetnin, in rešitev je bila, da umetnost pripeljeta tja, namesto da nenehno odhajata v večje centre. V Bukovju je šlo zares, pa čeprav sta delovala praktično brez sredstev. Med drugim sta pripravila prve razstave nekaterih svetovno znanih sodobnih umetnikov v našem prostoru, med njimi Miltosa Manetasa, Jonathana Meeseja in drugih slavnih imen, za katere se je zdelo, da jih v obrobne kraje ni mogoče privabiti.

Leta 2011 sta se preselila na Švedsko in z njima je odpotoval CAC Bukovje ter se naselil v njunem stanovanju v Landskroni, srednjeveškem švedskem mestecu, kjer sodobna umetnost takrat prav tako še ni našla svojega mesta, danes pa je prav zaradi njiju stanje nekoliko boljše. Razstave prirejata pri sebi doma, sta tutorja umetnikom na rezidenci, na otvoritve prihaja vse več domačinov, pa tudi obiski iz tujine so pogosti. Center jima je prinesel kredibilnost tudi kot umetnikoma, in to sta najraje.

Naučila sta se živeti skromno, s sredstvi od tutorstva in gostujoče profesure na eni od švedskih umetnostnih akademij. Študente učita, kako naj verjamejo sebi, ne marketingu. Učita jih, naj v svoje projekte in kariero vložijo veliko truda. Svarita pa jih pred modelom tradicionalne poti mladega švedskega umetnika, ki navadno prihaja iz višjega srednjega razreda in si takoj po akademiji najame velikanski atelje ter v njem ustvarja, upajoč na slavo. Če ta ne pride dovolj hitro, mu zmanjka sredstev in zamenja poklic.

Umetnost je posel, stresen in naporen posel. Najboljša dela niso vedno tudi najdražja ali najbolj cenjena. To spoznanje študente potre, a naučita jih, da vsi nimajo enakega izhodišča. Prav tako jih učita, da umetnost ni pomembna zato, da bi z njo kaj služili ali postali slavni, temveč je preprosto pomembna. Predvsem pa jih učita, da na ljudi ne smejo gledati kot na kapital, v njih morajo videti ljudi, dobrobit, ki jo prinašajo. Mogoče je živeti kot umetnik, pomembne so le vera, borbenost, iniciativnost in delavnost.

Kadar sta doma, je njuno življenje »dolgočasno«. Vstajata ob sedmih in se ukvarjata z birokracijo. Po kosilu pa znova delo. Sproščata se na sprehodih, na urejenih sprehajalnih poteh na Švedskem se rojevajo tudi ideje za umetniške projekte, ki nastajajo vmes, ob večerih, kadar jima ostane še kaj časa. A tako je le, ko ne potujeta. Potujeta pa veliko, saj postajata mednarodno prepoznavna kot umetnika in kot kuratorja. Pravkar kot Nina in Conny razstavljata na bienalu v Bukarešti, pred tem sta bila na bienalu v Širjajevu na Uralu. Kuratorjem sta predlagala umetniški projekt s pogodbo: v osebno last jim podarita dve svoji sliki, oni pa se zavežejo, da bodo ti sliki vključili na razstavo, a ju ne bodo razstavili – občinstvu lahko predstavijo le sklenjene pogodbe. Bolj kot se bodo kuratorji v prihodnje trudili za njun uspeh, o njiju govorili in ju vabili k novim razstavam, večja bo vrednost njunih slik.

Že od januarja potujeta: Oslo, Rim, Bukarešta … tudi zato, ker predstavljata svojo novo knjigo Conceptual Art Book. Financiral jo je morda največji umetnik konceptualne umetnosti, Joseph Kosuth. Ne, niso prijatelji. Sploh ga ne poznata, le prek elektronske pošte in ob dopisovanju mu je bilo njuno delo všeč in nekega dne ju je prosil za številko transakcijskega računa. Z donacijo je nastala knjiga, ki jo zdaj promovirata po Evropi. A preden nadaljujeta, sta si privoščila odmor v mirnem slovenskem Bukovju.