1. 6. 2018 | Mladina 22 | Družba | Intervju
Dr. Karolina Babič, predsednica in strokovna sodelavka mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP)
Karolina pred panojem s fotografijami bivših in sedanjih sodelavcev Centra alternativne in avtonomne produkcije
Pod vodstvom Karoline Babič je mariborski Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), ki so ga v letu 2012 zasnovali na podlagi programskih usmeritev Urbanih brazd, projekta Evropske prestolnice kulture – Maribor, postal platforma, ki povezuje (sodobne) zadruge in socialna podjetja v podravski regiji in je obenem inkubator novih idej s področja socialne ekonomije. V »Tkalki«, poslopju v središču Maribora, kjer ima CAAP sedež, danes deluje 25 socialnih podjetij in zadrug ter organizacij podpornega okolja za socialno ekonomijo. Med njimi tudi najbolj znana Zadruga Dobrina, ki s hrano lokalnih pridelovalcev oskrbuje javne zavode v Mariboru, občani pa lahko kupijo njihove izdelke v trgovini ob vhodu v Tkalko.
Babičeva, doktorica filozofskih znanosti in višja predavateljica za socialno ekonomijo na fakulteti Doba, je v prispevku za najnovejšo izdajo Časopisa za kritiko znanosti – na temo »solidarnostne ekonomije« jo je souredila sociologinja Marta Gregorčič, ki je zasnovala tudi programski sklop Urbanih brazd – razčlenila poseben tip zadružne lastnine, zadružna pravila in skupnosti, ki jih vzpostavljajo, saj po njenem mnenju zadruge vsebujejo potencial za razvoj skupnostne lastnine (commons), kar bi lahko bila alternativa sedanjemu prevladujočemu k dobičku naravnanemu ekonomskemu sistemu, saj »zakonska opredelitev gospodarskih družb kot organizacij, ustanovljenih z namenom ustvarjanja dobička, pove veliko o tem, v kakšni družbi živimo. Podjetij ne ustanavljamo zato, da bi proizvedli kakovostno hrano, gradili varna stanovanja ali zagotavljali ljudem varen prevoz, temveč za ustvarjanje dobička. Definicija gospodarske družbe, pravzaprav strašljiva, povzema naravo našega sistema,« pravi.
V Sloveniji organizacije, ki so zakonsko umeščene v sektor socialne ekonomije (zadruge, socialna podjetja, nevladne organizacije, invalidska podjetja in zaposlitveni centri ter vzajemna družba), sicer zaposlujejo le 2,7 odstotka delavcev, kar je v primerjavi z drugimi državami v EU, kjer znaša delež zaposlenih v tem sektorju tudi 10 odstotkov ali več, zanemarljivo. Tudi zato se še ni oblikovala »kritična masa« ljudi, ki bi znali ovrednotiti koristi novih tipov ekonomij, ki v ospredju postavljajo dobrobit skupnosti.
Ozaveščanje ljudi je seveda počasen proces. Verjetno bo prihodnost, kot nam je pred nekaj leti dejala ugledna belgijska politična filozofinja Chantal Mouffe, zaznamovala pluralnost konceptov. »To velja tudi za lastnino. Po mojem bodo nekatere dobrine v lasti države, nekatere stvari bodo v kolektivnem lastništvu, obstajale pa bodo tudi kapitalistične oblike lastništva. Bistveno je, da celotno dogajanje v družbi in njenih segmentih ne bo podrejeno kapitalistični logiki. Zdaj je ta logika prevladujoča,« je dejala Mouffova. V tem počasnem procesu družbene preobrazbe pa imajo zadružništvo in druge oblike socialne oz. solidarnostne ekonomije – ker niso utemeljene na dobičku, temveč na skrbi za delavca in dobrobiti skupnosti – zelo pomembno mesto.
CAAP je v zadnjih letih postal inkubator novih idej s področja socialne ekonomije, med njimi pa pomembno mesto zavzema model zadružništva. Pod okriljem CAAP-a zdaj deluje 25 socialnih podjetij oziroma zadrug. Kako bi sami ocenili njegov dosedanji razvoj?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.