Dr. Metka Mencin Čeplak, psihologinja

»Politika, ki zlorablja tesnobo tako, da skonstruira krivca in spodbudi sovraštvo do njega, vodi v fašizem. Ni vseeno, kdo bo po volitvah prevzel oblast.«

Metka Mencin je bila nekoč političarka, bila je poslanka v prvem sklicu slovenskega parlamenta, že prej se je borila za pravice žensk, za vpis 55. člena o svobodnem odločanju o rojstvu otrok v slovensko ustavo. Če bi parlament junija 1991 sprejel njen amandma, se ne bi zgodili izbrisani. Metka Mencin Čeplak je danes docentka na Fakulteti za družbene vede, je kritična psihologinja, med drugim predava o identitetnih politikah, predsodkih in množični psihologiji.

Začniva optimistično. Te dni je na Irskem, v deželi, kjer je stoletja vladala katoliška cerkev, splav postal legalen, večina ljudi na referendumu je podprla spremembo ustave. Podprli so jo tudi politiki, nekateri duhovniki pa so izjavili, da kot neporočeni moški brez otrok morebiti niso najboljši, da bi bili dogmatski pri tem vprašanju.

Niti ne gre za tako veliko presenečenje, leta 2015 so v tej isti »katoliški« državi z razmeroma visoko referendumsko večino podprli legalizacijo istospolnih porok. Na Irskem je po zlomu keltskega tigra začela upadati podpora desnemu centru, ki je bil, tradicionalno politično povezan s katoliško cerkvijo, številne seksualne zlorabe otrok, ki jih je zakrivila duhovščina, pa so močno omajale zaupanje v katoliško cerkev. Danes irsko vlado vodi Leo Varadkar, predsednik liberalno-konservativne stranke Fine Gael, ki je, preden je postal predsednik vlade, javno povedal, da ima moškega partnerja.

Zakaj se Irska družba odpira, v Sloveniji pa so tradicionalistične politike vedno močnejše?

Pa so res vedno močnejše? Ne bi si drznila reči, da gre za linearen proces. Že pred prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji si je desni politični spekter prizadeval, da bi kar najbolj radikalno prelomil s socializmom oz. s komunizmom in totalitarizmom, kot so ga praviloma imenovali, da bi kar najbolj jasno pokazal, kako zelo se razlikuje od dedičev socialističnega režima. Pri tem je poskušal omejiti pravice in možnosti žensk. Najočitneje je bilo to prav na področju reproduktivnih pravic, predvsem abortusa. Socializem naj bi ženske silil v zaposlitev, ginekologi naj bi jih spodbujali k abortusu … zdaj pa so končno prišli časi in junaki, ki naj bi ženske osvobodili teh prisil in jim omogočili, da se končno vrnejo tja, kjer jim je najlepše: v zavetje domačega ognjišča. In pri tem je imel močno oporo v katoliški cerkvi. Tradicionalizem še vedno igra na karto preloma s »komunizmom«.

To bi razumel pred petindvajsetimi leti. Komunisti danes? Kje pa so?

To, da gre za politične fantazme, ne pomeni, da niso prepričljive, da ne delujejo. Komunisti, ti fantomski strici iz ozadja, povzročajo težave celo predsedniku države, ne le desnim političnim strankam. Priročen izgovor, ko zmanjka argumentov.

Ni samo strah pred komunizmom tisti, ki se ponavlja, morebiti je res dokončno pogorela ultra katoliška stranka, a hkrati imamo nekega Mateja Tonina, človeka, ki misli, da ima stranko z najboljšim gospodarskim programom, ki pravi, da bi bilo prav, če se splav ne bi financiral iz javne zdravstvene blagajne.

Razprave o splavu, ne smo v Sloveniji, izbruhnejo vselej, kadar se zdi, da obstaja dovolj velik del volilnega telesa, ki ga je s predlogi sprememb veljavne ureditve mogoče pridobiti na svojo stran ali ga na njej zadržati. Pravica do dostopnega varnega abortusa je v Sloveniji od sredine osemdesetih let, ko so začeli javno problematizirati stopnjo rodnosti, vseskozi odprto politično vprašanje, ves čas je vsaj implicitno del strankarskega preigravanja, toliko bolj, kolikor tesneje so stranke povezane z RKC. Tonin to predlaga zdaj, leta 2002 je to v svojem predlogu Zakona o zdravstvenem varstvu predlagala SLS, leta 2006 strategija za povečanje rodnosti, ki je nastala v Janševi vladi … Vse to dokazuje, da pravica do dostopnega varnega abortusa ni izbojevana enkrat za vselej. Kot ni nobena druga pravica. Pri vprašanju abortusa je pred volitvami 2013 spodrsnilo tudi stranki Mira Cerarja, ko je v svojem odgovoru na javno zastavljeno vprašanje opozarjala na »kontradikcijo med pravico do abortusa in načelom nedotakljivosti človeškega življenja« ter se zavzela za svetovanje, ki bi ženskam predstavilo prednosti odločitve za rojevanje. Posebej intenzivno pa za nenehno problematiziranje te pravice skrbijo RKC in njeni sateliti v obliki »anti-choice« gibanj in zavodov.

V času osamosvajanja tega ni bilo toliko, ko se je sprejemala ustava, je bila glasna Slovenska škofovska konferenca, res pa je, da ni bilo molitev pred porodnišnicami.

Mogoče je bilo bolj prikrito. Takrat so bile politične stranke zelo previdne pri uveljavljanju predlogov, s katerimi bi omejili pravice žensk, predvsem zaradi močnih levih družbenih gibanj, ki so takoj po volitvah še ohranila svoj medijski in javni vpliv, pa tudi zato, ker so šele oblikovale svoje volilno telo. Kar pa ne pomeni, da niso poskušale posegati vanje. Rodnost Slovenk je ostala ena od osrednjih političnih tem. V osnutku nove ustave člena o svobodnem odločanju o rojstvu otrok sploh ni bilo, je pa bil člen o pravici do ugovora vesti. 55. člen, ki jamči svobodo odločanja o rojstvu otrok, vključno z abortusom in dolžnostjo države, da jo omogoči, si je bilo treba izboriti. V skupščini in zunaj nje. In s podporo medijev, ki so bili tej pravici praviloma odkrito naklonjeni. A se do zadnjega trenutka ni vedelo, ali nam bo uspelo. Razprave o pravicah žensk, pravicah seksualnih in etničnih manjšin res niso bile grobe, težnje po tem pa so ne glede na to bile močne.

Zakaj je dandanes politična razprava tako groba?

Zato ker je pač lahko, nihče tega ne ustavi, tisti oz. tiste, ki poskušajo, pa nimajo dovolj politične in družbene moči. Mislim, da je eden ključnih problemov v tem, da so vse stranke že v devetdesetih začele tekmovati za položaje v političnem centru – t. i. leve in libertarne stranke so v svojih zahtevah postopoma postajale tako zmerne, da so se približale desnici. Tipičen primer je odnos do izbrisanih, priseljenk in priseljencev, do LGBTQI+, odnos do RKC …

Šokantna je ta brezbrižnost. Brezbrižnost, ki se prodaja kot tolerantnost. Ali kot molk v imenu izogibanja konfliktom. Kar pomeni konec politike.

Najprej se je to zgodilo pri gospodarskem programu.

Ja, in to celo s komaj zaznavnim odporom. Vse do vstopa Levice v parlament. Celoten političen prostor se je prestavil na desno.

Je bila slovenska družba v osemdesetih res bolj svobodomiselna, kot je danes?

Morda se tako zdi na prvi pogled, se pa s tem ne bi povsem strinjala. Po mojem gre za to, da je bil svobodomiselni, libertarni del političnega spektra, ki ga omenjate, predvsem odmevnejši, kot je danes, odmevnejši pa je bil tudi ali celo predvsem zato, ker se je dojemal kot kritika oblasti. Celo nacionalistična alternativa se je priključila alternativnim političnim gibanjem, ki so odpirala prostor državljanskih iniciativ, se borila za pravice družbenih manjšin. Do preloma med njimi in nacionalističnimi razumniki je prišlo kasneje, šele konec osemdesetih let. Vlado Miheljak ima prav, ko piše, da je bila libertarna podoba slovenskega javnega mnenja v tistem obdobju bolj opozicijska drža kot izraz neavtoritarnosti.

Naj za primer banalizacije političnega prostora v Sloveniji omenim razpravo v državnem svetu o rodnosti v Sloveniji. Nastopil je svetnik Matjaž Gams z Instituta Jožef Stefan, ki je razpredal neumnosti o tem, da se rodnost zmanjšuje zaradi liberalizacije žensk, kontracepcije, splavov, pravic, šolanja žensk, krivi naj bi bili tudi permisivna vzgoja, poveličevanje homoseksualnosti, prepoved fizičnega kaznovanja … Vas to preseneča?

Žal ne, če prav gre za sovražnost, ki je skorajda ni mogoče najti nikjer drugje kot na anonimnih družabnih omrežjih. So pa to hkrati trditve, prepričanja, ki jih širijo in zagovarjajo celo ljudje, ki se ponašajo z izobrazbo s področja psihološkega svetovanja. Tudi v Sloveniji. Preseneča in vzbuja strah dejstvo, da je svetnik Gams za tako »razpravo« dobil prostor na posvetu, ki ga je organiziral državni svet in ki naj bi bil povrhu vsega še strokoven. Preseneča zloraba državnega sveta, v imenu katerega so organizatorji izvedli posvet, za normalizacijo poveličevanja patriarhalnega reda, spolnega binarizma in spolnih hierarhij, heteronormativnosti, nacionalizma, rasizma, avtoritarnosti.

Ni šokantna samo izjava svetnika Gamsa, šokantna je brezbrižnost, vanjo se nihče, razen civilne družbe, ni zares obregnil, niti predsednik vlade, kaj šele predsednik države.

Javno je protestiral tudi svetnik Branimir Štrukelj. Pa po nekaj dneh tudi Institut Jožef Stefan, ki ne podpira in zavrača izjave svojega sodelavca. Sicer pa se strinjam, res je šokantna ta brezbrižnost. Brezbrižnost, ki se prodaja kot tolerantnost. Ali kot molk v imenu izogibanja konfliktom. Kar seveda pomeni konec politike. V tem primeru to pomeni taktično zmago sovražne patriarhalnosti, nacionalizma … skratka izključevanja. Tej anemičnosti je status politične modrosti pred leti podelil predsednik republike Borut Pahor.

V bistvu gre za sovražnost do žensk ali do katerihkoli manjšin. Danes je tega v volilni kampanji zelo veliko, nekoč se je govorilo o tem, da je negativna kampanja nekaj slabega, danes ni negativne kampanje, temveč je izrazito sovražna.

Zdi se, da imamo ves čas opravka z volilno kampanjo. Kampanjo, ki se najbrutalneje odvija na spletnih družbenih omrežjih. Na teh omrežjih se vodi ekstremno sovražna kampanja proti vsemu, kar zagovarjajo konkurenčne politične stranke. Političnim strankam oz. njihovim ključnim možem si niti ni treba pretirano umazati rok, ne v obdobju, ko volilna kampanja poteka uradno, ne prej, saj umazano delo opravijo manj izpostavljeni, pogosto anonimni podporniki in podpornice. Ko je sovražnost nekaj normalnega znotraj interneta, postane normalnejša tudi zunaj njega. Potem niti anonimnost ni več nujna.

To, da gre za politične fantazme, ne pomeni, da niso prepričljive, da ne delujejo. Komunisti, ti fantomski strici iz ozadja, povzročajo težave celo predsedniku države, ne le desnim političnim strankam.

Sovražni govor je postal orodje političnega populizma.

Absolutno. Desnega populizma, populizma, ki ekstremno oži prostor demokracije. Če se na sovražni govor ne odzoveš, postane normalen, se stopnjuje, ne da bi zares opazili. Če ne prej, se pojavi, ko si marginalizirane skupine izborijo vidnost in artikulirajo svoje zahteve. Kar tisti, ki iz tesnobe, strahu in sovraštva kujejo političen dobiček, interpretirajo kot zahteve po posebnih pravicah, ki bodo oškodovale normalne, moralne, zaslužne pripadnike in pripadnice naroda. V razpravah o legalizaciji istospolnih partnerstev, še posebej porok, so javno, tudi v parlamentu, geje odkrito obtoževali nagnjenosti k seksualnim zlorabam otrok in jih obravnavali kot grožnjo narodu in civilizaciji nasploh, v razpravah o predlogu Zakona o OBMP so samske ženske obravnavali kot otrokom nevarne, še posebno nevarne naj bi bile lezbijke, otroke iz materinskih enostarševskih družin pa kot nekvalitetne. Na te izjave se je javno odzivalo, s spletnimi družbenimi omrežji pa se sovražni govor širi tako hitro, da se je praktično nemogoče odzvati na vse. Pa še te reakcije praviloma povzročajo zgolj šum. Kar seveda ne pomeni, da je molk zlato.

Zgodil se je »kvalitativen« preskok, nekoč se je to dogajalo na politični margini, danes tako deluje nekdanji in morda prihodnji predsednik vlade. > Vse to, vse te sovražnosti, vse te žalitve in manipulacije so posledica dejstva, da se nanje ne odzove ustrezno. Oziroma da se ne odzove s pozicij legitimnih avtoritet. Uveljavilo se je prepričanje, da je svoboda govora absolutna, tako absolutna, da se tudi kritika sovražnega govora označi kot nedopusten poseg.

Delali ste v Svetu za sovražni govor, gotovo poznate očitek tistim, ki opozarjajo na žalitve, šlo naj bi za cenzuro in za vračanje 133. člena.

Tu gre za sprenevedanje, sankcioniranje sovražnega govora nima nobene zveze s 133. členom socialističnega kazenskega zakonika, ki je sankcioniral t. i. sovražno propagando, dejansko pa je bila njegova funkcija zaščita oblasti pred kritiko. Prav nasprotno pa je funkcija pravnih in drugih norm, ki sankcionirajo sovražni govor, zaščita družbenih manjšin, njihovih pripadnic in pripadnikov, torej tistih, ki imajo izrazito omejen dostop do javnega in do oblasti in so hkrati ravno zaradi svoje šibkosti tarča sovražnih izjav. In drugih oblik nasilja.

Je težava v državi, tožilstvu, ki ne preganja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja, nestrpnosti?

Tudi. Kot da v sodni praksi velja predpostavka o absolutni svobodi govora: spodbujanje sovraštva, nasilja nestrpnosti … velja v praksi za kaznivo le v primeru, če obstajata možnost in verjetnost, da bo ogrozilo javni red in mir.

V Sloveniji imamo kandidatko za poslanko Lucijo Šikovec Ušaj, ki je mirno zapisala, da imajo neonacisti zadnje čase več pameti in okusa kot kdorkoli drug.

Prav vse je mogoče izreči. Kar je posledica podcenjevanja političnega učinka govornih dejanj. Slavoj Žižek je v nekem tekstu opozoril, kako tako podcenjevanje, zaradi katerega npr. rasistična drža postane sprejemljiva za osrednji ideološko-politični diskurz, vodi v radikalno premestitev ravnotežja ideološke hegemonije. Tudi če se vsaj deloma strinjamo s tistimi, ki opozarjajo na pasti politično korektnega govora, to ne pomeni odreči se odzivu na sovražnost. Ne opravičuje brezbrižnosti. Počasi, a zanesljivo smo ustvarili svet, kjer se v imenu miru, nekonfliktnosti, konsenza dovoli izrekati laži, neargumentirane obsodbe, grožnje – od tu do uveljavljanja zahtev po ekstremnem izključevanju v parlamentu je samo še korak, saj sovražnost, ki jo bolj ali manj odkrito podpihujejo nosilci politične oblasti, prav ti isti akterji uporabijo za legitimizacijo izključevalnih politik. Tudi s pomočjo takih taktik je zmagal nacifašizem.

Slovenija ni nič posebnega, gre za širši fenomen, politika izključevanja, obtoževanja, ščuvanja, zapiranja, vse to videvamo po državah Vzhodne Evrope, pa tudi Zahodna ni imuna. Se na račun zbujanja sovraštva kuje politika?

Dejstvo je, da je to najučinkovitejša taktika, taktika, ki zahteva najmanj vložkov za kar največje dobičke. Najboljše okolje za razraščanje teh taktik so seveda globoke ekonomske krize. Mobilizacija ljudi je najučinkovitejša, če za vse tegobe najdeš ustreznega grešnega kozla, skupino, ki je zgodovinsko in politično najprimernejša žrtev. Odvisno od potreb in situacije pač. Enkrat so to ženske, drugič seksualne in spolne manjšine, tretjič begunke, begunci, migrantke, migranti, Romi, Rominje … seznam bi lahko daljšala v nedogled. Tako se najlažje vzpostavi homogenost znotraj skupine, na katero se pretendenti za politično oblast naslavljajo z »mi«. Mi, Slovenci. Mi, Američani. Mi, Evropejci. Tako se prepreči, da bi nezadovoljstvo naslovili na politične elite ali na tiste, ki bi radi prevzeli oblast. To ni nič novega, danes je novo to, da se sovražnost tudi zaradi spletnih omrežij in medijev širi hitreje kot kadarkoli.

To iskanje napačnega krivca je posledica družbene negotovosti, v družbi tveganja, kot bi dejal Beck, ljudje ne vedo točno, kaj jih čaka, kako bo z njihovim delovnim mestom, z otroki, družino, zato toliko tesnobe, nezadovoljstva, apatije, razočaranja. Gonilo vsega tega sta družbena neenakost in nemoč.

Za podpihovanje sovraštva ne potrebuješ nobene pametne politike, nobenih resnih premislekov o razmerjih med javnim in zasebnim, o brezposelnosti, izkoriščanju … Dovolj je, da izkoristiš negotovost in podpihuješ nezadovoljstvo in strah in uperiš prst na tiste, ki jih razglasiš za grožnjo. Kaj je bolj enostavnega kot ponavljati: tile ti jemljejo prostor, tile ti jemljejo službo, tile grozijo tvoji kulturi, tvojemu ognjišču.

Glavni razlog je propad demokratičnega liberalizma, govorili so o človekovih pravicah, o svobodi, razmišljali pa o dobičku in kapitalu.

Neoliberalizem nima posebnih težav z identitetnimi politikami, s širjenjem človekovih pravic. Nima večjih težav z zagovarjanjem enakosti. Seveda vse dotlej, dokler ni v igri ekonomska enakost. Zagovor človekovih pravic, svobode ni nezdružljiv z izkoriščanjem, kanadski filozof Brian Massumi pravi celo, da je rahljanje normalnosti oblika kapitalistične oblasti. Vse, kar je mogoče spremeniti v tržno nišo, je dobrodošlo. In zmagovalec strankarskih bojev je kapitalizem. Tudi takrat, ko stranke opozarjajo na probleme izkoriščanih in revnih – to v Sloveniji uspešno počnejo stranke, ki za krivce za bedo razglasijo begunce in begunke, migrante in migrantke, javne uslužbenke in uslužbence, intelektualke in intelektualce –, hkrati pa podpirajo najbolj ekstremno politiko privatizacije, davčno politiko, ki vodi v še večje ekonomske razlike.

Ko je sovražnost nekaj normalnega znotraj interneta, postane normalnejša tudi zunaj njega.

Ne gre samo za slovenski paradoks, kdo je že izvolil Donalda Trumpa, tega »pravega dedca«? Domnevno deprivilegirani in izrinjeni beli moški.

To je specifična skupina v neskončni množici poražencev in poraženk tega sveta. Skupina, ki iz različnih razlogov izgublja privilegije, ki so se še nedavno zdeli samoumevni. Med te izgubljene privilegije sodijo tudi tisti, ki izhajajo iz spolnih hierarhij. Boji za vrnitev ali ohranitev teh privilegijev se razraščajo kot gobe po dežju. Celo na področju izobraževanja, kjer se že dvajset let opozarja na domnevno privilegiranost deklet, ker so v povprečju pač enako uspešne ali uspešnejše od fantov. Pravzaprav ni presenetljivo, saj gre za poziv k vrnitvi tega, kar še vedno velja za temelj družbenega reda: patriarhat, heteronormativnost, strogi spolni binarizem. Emancipirane ženske, geji, lezbijke, biseksualne in transosebe so primerna tarča, ker rušijo ta red. Kaj drugega pa pridiga kanadski psiholog Jordan Peterson? Ponuja preprost recept: rešitev za kaos, za nepredvidljivost, je na eni strani vzpostavitev tradicionalnega reda, kjer imata moški in ženska jasno določene vloge, kjer vsak opravlja svojo vlogo in ima svojo odgovornost, na drugi strani pa neoliberalistično načelo zanesi se nase. Ne eno ne drugo ni nič novega. Zanesti se nase, dati pomen svojemu življenju, ne da bi se primerjali z drugimi, je kot vir t. i. samoaktualizacije, kot recept zoper tesnobo in za zadovoljstvo humanistična psihologija ponujala že v šestdesetih letih 20. stoletja, psihološka svetovalna literatura to uspešno prodaja že dolga desetletja. Petersonov nauk, predvsem tisti, ki zadeva srečo – sreča je stranski produkt procesa, v katerem nam uspe svojemu življenju dati pomen, je zelo podoben temu, kar je v začetku devetdesetih promoviral eden najbolj cenjenih in najpopularnejših evropskih sociologov Anthony Giddens, utemeljitelj politike tretje poti, ki so jo pograbili laburisti in Tony Blair. Pisal je namreč o tem, da je razredne, spolne, seksualne neenakosti, neenakosti, ki so posledica diskriminacije na etnični podlagi, mogoče le deloma definirati v okviru različnega dostopa do samoaktualizacije, da tudi v razmerah resnih materialnih ovir ljudje sprejemamo odločitve in upravljamo svoje življenje – če ne drugače, pa tako, da tudi materialne omejitve interpretiramo kot posledico lastne odločitve. To naj bi bila prednost naše dobe, ki ljudem omogoča širok dostop do konstruiranja pomenov lastnega življenja. Kar ni nič drugega kot racionalizacija v smislu sladke limone in kislega grozdja. Če nam uspe, lahko zadovoljno živimo naprej in si ne belimo glave s strukturno pogojenimi neenakostmi. Peterson, ekstremni desničar, šovinist, je le do skrajnosti prignal nekaj, kar svetovalna psihologija prodaja že od šestdesetih, sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

In to je kaj?

Delo na sebi. Ni pomembno nič drugega kot to, da se samorealiziraš, se primerjaš zgolj s seboj in meriš napredek od danes do jutri. Kaj to pomeni, ni pomembno, tega nihče ne ve, zato se nasveti, kako se »uresničiti«, tako dobro prodajajo. Preprosto definiraš neki nejasen cilj, ideal, ki je dejansko nedosegljiv, bliže si, teže ga je doseči. Ponudiš pot do njega, in če klient oziroma klientka ne uspe, je kriva sama, ker pač ni delala dovolj. Peterson hkrati s tem pridiga, kako se moramo zanesti sami nase. Tu je liberalec, zagovornik tega, kar psiholog in sociolog Jean-Léon Beauvois opredeli kot psihološke ideale liberalizma. Hkrati pa je Peterson izrazit konservativec, zagovarja vrnitev k tradicionalnemu redu, redu, ki vsakomur določi prostor, ženskam svojega in moškim svojega. Mirno lahko dodamo vsaj še migrantke in migrante. Zato me je strah volilnih gesel, ki obljubljajo red.

Zvezda slovenskega podjetništva Joc Pečečnik je recimo dejal, da Slovenija potrebuje bolj avtoritarno vlado, ki bo državljanom postavila mejo demokracije. Tako je govoril, oprostite, Benito Mussolini.

Ja, in zdaj lahko gledamo propagandne politične spote, kjer se pojavi Janez Janša in uperi prst v kamero in sporoči, da je on tisti, ki bo poskrbel za red. Oziroma SDS. Kar je isto.

Kakšen red obljubljajo? Za koga? V imenu koga? Bojim se reda, kjer je tožilec hkrati sodnik. Kjer je krivec znan vnaprej in je sojenje samo farsa.

Kaj je narobe z redom?

S kakšnim redom? Za koga? V imenu koga? Bojim se reda, kjer je tožilec hkrati sodnik. Kjer je krivec znan vnaprej in je sojenje samo farsa.

Popravite me, če se motim, ali ni tako, da je v grosupeljski volilni enoti na volitvah edino vam uspelo premagati Janeza Janšo? 

Nisem edina, na volitvah leta 1992 je največ glasov v tej volilni enoti zbral kandidat Slovenskih krščanskih demokratov, druga sem bila sama, kot kandidatka tedanje LDS, Janša je bil kot kandidat Socialdemokratske stranke Slovenije šele tretji. A bili so drugačni časi, takrat se je njegova stranka komaj uvrstila v državni zbor, sama sem bila članica najmočnejše, takrat že »Drnovškove« stranke, bila sem domačinka, razmeroma mlada, pa tudi spomin na to, kaj je Janša bil v osemdesetih, torej mlad perspektiven, ambiciozen komunist, je bil še živ.

Pogovarjava se v ponedeljek, v četrtek bo protest v Ljubljani, v nedeljo volitve.

Protest, poimenovan Brez strahu, proti politiki sovraštva, ki se ima zgoditi ta četrtek, razumem kot javni izraz odpora zoper hujskaško, manipulativno »politiko«, ki razglaša katastrofično stanje in obljublja hitre rešitve: red, ki bo počistil z vsemi, ki so razglašeni za krive ali zgolj za nevarne. Politika, ki zlorablja tesnobo tako, da skonstruira krivca in spodbudi sovraštvo do njega, vodi v fašizem. Zato ni vseeno, kdo bo po volitvah prevzel oblast. In zato je ta protest tudi poziv na volitve.