Deportacije naše vsakdanje

Vlada je ustanovila »urad za preprečevanje zakonskih zvez migrantov s slovenskimi državljankami«. No, ne gre za formalno ustanovitev urada s temi nalogami – kot tak tudi ni potreben, saj neuradno sodelovanje med državnimi organi glede tega poteka zgledno in se kaže v hitrem zaznavanju in preprečevanju domnevnih »nečistih« porok. Ne gre za to, da bi pristojne na notranjem ministrstvu skrbelo mešanje slovenske krvi s tujo, pač pa je to ravnanje zgolj del rednih aktivnosti države za preprečitev tega, da bi neželeni tujci oziroma prosilci za azil ostali pri nas.

Slovenija ni zanimiv cilj priseljevanja, zato tudi vloženih prošenj za azil ni veliko. Toda nekateri begunci tu najdejo svoje mesto, ostanejo, se tako ali drugače vključijo v družbo, si ustvarijo novo življenje, včasih se tudi zaljubijo in si želijo ustvariti družino. A to ni preprosto. Ko je konec lanskega leta s slovensko državljanko želel skleniti zakonsko zvezo nigerijski državljan in prosilec za azil Josepha Madumere Obina, je notranje ministrstvo v sodelovanju z upravnimi organi to preprečilo. Dva dni pred poroko so Obino pridržali in zaprli v Center za tujce v Postojni ter ga pred dnevi deportirali.

Ta teden se je vse ponovilo. Le nekaj ur pred predvideno poroko prosilca za azil in slovenske državljanke, ki pričakujeta otroka, je bodoča nevesta z ljubljanskega matičnega urada prejela klic, da je poroka odpovedna, ker je na notranjem ministrstvu niso odobrili. Na notranjem ministrstvu? Na kakšni pravni podlagi? Kako je poroka sploh lahko pozneje odpovedana, če je bila na podlagi upravnih postopkov že odobrena? Vsa ta vprašanja je pristojnim postavila zaročenka in nanje ni dobila odgovora, saj pravne podlage za odpoved poroke ni. Ko so bili na ljubljanskem matičnem uradu postavljeni pred dejstvo, da pravne podlage za preprečitev poroke ni, so bili »prisiljeni« spoštovati zakonodajo in izpeljati poroko, kot je bilo dogovorjeno.

Vse to jasno kaže, da so na notranjem ministrstvu mimo zakonodaje – torej protizakonito – želeli preprečiti poroko, da bi prosilca za azil lahko oziroma lažje deportirali. To (deportacija v Italijo po t. i. dublinski uredbi) je še vedno stvarnost, opozarjajo v društvu Delavska svetovalnica, kjer so javnost seznanili z ravnanjem notranjega ministrstva: »Odprto ostaja vprašanje, ali bo ministrstvo za notranje zadeve kljub vsemu želelo izpeljati deportacijo moža, še preden si bo lahko uredil dovoljenje za bivanje, in ali mu bo upravna enota to dovoljenje izdala.«

Takšne in podobne so zgodbe tistih nekaj prosilcev za azil, ki si želijo ostati v Sloveniji. Za nobeno od teh zgodb o spornem in celo protizakonitem ravnanju notranjega ministrstva za potrebe deportacije tujcev javnost ne bi izvedela, če je o tem ne bi obvestili borci za pravice beguncev – ljudje bi preprosto izginjali.