Jošt Drašler, kontrabasist in bas kitarist

V poljih domačih svobodnjaških improviziranih in jazzovskih muzik je Jošt Drašler že dobro desetletje eden najvidnejših in najdejavnejših kreativcev, šele nedavno pa je objavil prvo solistično ploščo. S kontrabasom ali bas kitaro ga srečujemo v številnih rednih, občasnih in ad hoc sestavih. Po navadi izrazno zelo različnih, a skoraj praviloma takih s poudarjeno raziskujočo, drzno naravo. Ja, s svojo igro se najraje izogiba konvencionalnih in prežvečenih obrazcev.

To je v najlepši podobi demonstriral na solistični plošči The Ballon Catcher, s katero v devetih posnetkih predstavi širok zvočni spekter kontrabasa, izjemno tehnično podkovanost ter bogato poznavanje izročil svobodnjaške improvizirane glasbe. Trajalo je dolgo, a solistična improvizacija po mnenju poznavalcev velja za eno najzahtevnejših disciplin. Vsaj ko se je glasbeniki lotijo tako vrhunsko kot Drašler s svojim prvencem. Da se sliši tako, kot se, je moral najprej odigrati nešteto koncertov, širiti svoj besednjak v sodelovanjih s številnimi glasbeniki in se navsezadnje nazorsko samoizoblikovati.

Izkušenj mu ne manjka. Ker se je (leta 1981) rodil v glasbeno družino, starša sta pela v različnih zborih, oče je bil tudi član Komornega zbora RTV Slovenija in Ljubljanskega okteta, ga glasba spremlja od vsega začetka. Najprej je na vrsto prišlo učenje klavirja v domači Bistrici ob Sotli. Vzporedno je z bratom in sestro tudi sam pel v pevskih zborih. Dokler se pri šestnajstih ni (potiho) uprl in s prijatelji sestavil prvi bend. Malik je po vzoru Nirvane in takrat priljubljenih ameriških punk rock bendov ustvarjal avtorsko grunge glasbo. Sam je po sili razmer igral bas kitaro, leto in pol mlajši brat Vid Drašler, s katerim v različnih zasedbah skupaj igrata še danes, pa bobne. Leta 1998 sta oba začela igrati tudi v zasedbi Zmajev rep, najprej rockovsko obarvano avtorsko glasbo, potem ko so jih v Brežicah, kjer so obiskovali gimnazijo, s koncertom navdušili posebneži Demolition Group, pa je ta počasi začela dobivati bolj odprto naravo. Tudi zaradi izmenjevanj izkušenj s somišljeniki v lokalnem klubu Metulj.

V prvih letih novega tisočletja ga je prevzel jazz, ki ga je redno spremljal skozi oddajo Izza odra Braneta Rončela. Kot gimnazijec je v knjižnici prebiral glasbeno teorijo in se nato vpisal na študij muzikologije v Ljubljani. Redno je obiskoval ( jazzovske in impro) koncerte na relaciji Rog–Metelkova–Cankarjev dom in pozneje še dogodke Con-Fine Aperto. Potem ko je v domačem Metulju videl nastop Samo Šalamon seksteta (z Zlatkom Kaučičem), pa se je ogrel za odprto jazzovsko formo in vpisal študij ( jazz) kontrabasa na konservatoriju v Celovcu. »Mainstreamovski jazz, ki ga zares niti ne znam prav igrati, me ni nikoli zanimal. Toda naletel sem na pravega profesorja in imel to srečo, da mi ni bilo treba delati preveč transkripcij jazzovskih standardov. Raje sem poslušal Charlieja Hadna, Ornetta Colemana, Anthonyja Braxtona, Roscoeja Mitchlla, Steva Lacyja, AACM in Erica Dolphyja,« se spominja.

Ker je mislil, da je to običajna študijska praksa, je po spletu okoliščin najprej pristal v spremljevalni zasedbi Jadranke Juras, ki je ravno takrat študirala jazzovsko petje v Gradcu. Nato si je odrsko kilometrino dve leti nabiral še z Neisho. Potem je z bratom in kitaristom Vitjo Balžalorskim, ki strune trenutno trese z zasedbo Laibach, sestavil nov trio, kmalu so vsi trije skupaj zaigrali tudi v Kombu Zlatka Kaučiča. »Pri Balžalorsky Drašler 3o je šlo za iskanje izčiščenega, liričnega zvoka. Na eni strani smo predelovali zgodnji katalog založbe ECM, na drugi moderne kitarske trie po vzoru Kurta Rosenwinkla ali Billa Frislla in poskušali združiti ti dve paradigmi. V Kombu pa se je zvok spreminjal, gradil in razgrajeval. Kaučič je iz nas vedno skušal potegniti tehnični in spiritalni maksimum, nam ob tem puščal veliko svobode in hudomušno nastavljal pasti,« pomisli. Te strategije izkušenega bobnarja in tolkalca so bile izvrstna priprava za svobodno improvizirane situacije.

Velike pozornosti je bil deležen tudi leta 2012, ko je z bratom in saksofonistom Markom Karlovčcem v novem triu postavil nov mejnik slovenskemu free jazzu. S Karlovčcem sta se spoznala na ciklu Raziskava, refleksija v organizaciji Zavoda Sploh, nekakšnem inkubatorju zanimivih, ad hoc zasedb. Sam pod okriljem Zavoda Sploh deluje tudi kot glasbeni kurator serialke Neoforma, ki druži glasbenike in sodobne plesalce. Z bratom in očetom na Vrhniškem bazenu že nekaj časa pripravlja dogodke, tudi festival Rojišče. Jeseni s priznanim violistom Benedictom Taylorjem načrtuje britansko turnejo. Kmalu pa ga boste lahko slišali tudi na domačih odrih. Najprej konec meseca v zasedbi Aleša Rendle na Jazz festivalu Ljubljana in nato v začetku julija z nekakšno impro superskupino Oholo še na festivalu Sajeta v Tolminu.