Brutalno iskrena

Organizatorjem letošnjega festivala Parada ponosa je za uvodni dogodek uspelo angažirati idealno umetnico. Prihaja kanadska transgresivna glasbenica Peaches s pravim imenom Merrill Nisker, ki s svojimi obscenimi, hiperseksualnimi skladbami, videospoti in pojavnostjo že od izida plošče The Teaches of Peaches (2000) razburja javnost. Ja, mainstream jo vidi predvsem kot provokatorko. Toda s svojim subverzivnim sprevračanjem spolnih stereotipov je v LGBT+ skupnosti obveljala za eno najbolj brutalno iskrenih umetnic.

V svojih seksualno eksplicitnih skladbah je vprašanja pravic istospolno usmerjenih in spolnih identitet obravnavala veliko prej, preden so postala del aktualnega političnega diskurza. Spremljevalno koncertno zasedbo je s skovanko zaimkov her (ona) in him (on) poimenovala Herms, deset let prej, preden je Jordan Peterson, vodilni glas globalne liberalno-konservativne »tihe večine« ali »mojster polresnic« v njenem domačem Torontu s poslanci polemiziral o uporabi novih, nevtralnih zaimkov za transspolne osebe. O tem, kako je Peterson sprejel dejstvo, da glasbo Peaches proučujejo v okviru queerovskih študij na njegovi matični Univerzi v Torontu, verjetno ni treba ugibati. Tudi o tem, kako bi se odzval, če bi jo na odru videl opasano s prostetičnim penisom, najbrž ne.

Njena glasba ima še več atributov, ki bi jih lahko analizirali skozi teorijo študijev spola. V nekem intervjuju je povedala, da je o tem začela govoriti, ker je imela občutek, da je svet okrog nje še vedno heteronormativen in zelo patriarhalen. Ko je svojo drugo ploščo naslovila Fatherfucker, so jo pri založniški velikanki Sony odslovili. Toda v na videz provokativnem naslovu se je skrivalo veliko več. Denimo odkrit protest proti mizoginiji. Ko je izraz »motherfucker« (mamojebač), ki so ga uporabljali tudi za ženske, postal del ameriškega pop kulturnega mainstreama, se to ni zdelo sporno nikomur. Ko je sama izraz mama zamenjala z očetom, se je nanjo vsul plaz ogorčenja. S svojo glasbo torej obravnava predvsem feministično politiko in robno seksualnost, vendar pa z njo k osvoboditvi izpod patriarhalne miselnosti in z njo pogojene spolne zavrtosti spodbuja tudi moške. V skladbi Two Guys For Every Girl moške poziva, da se vprašajo, kaj sploh pomeni biti moški. Je inkluzivna. Humanistka.

Kot hčeri judovskih staršev ji kariera aktivistke in provokatorke ni bila nekaj samoumevnega. V svojih glasbenih začetkih, najprej s folkovsko zasedbo Mermaid Caffe in nato s prvo solistično ploščo pod svojim pravim imenom, je bila razmeroma konservativna. Deloma jo je za bolj angažirane teme zmotiviral študij umetnosti v New Yorku. Še bolj pa to, da je ugotovila, da je to, kar jo v resnici zanima, v velikem neskladju s tem, kar so počeli drugi. Ženske so se takrat pogovarjale o svojih spolnih željah, toda v kontekstu glasbe so bile te teme še vedno tabu. Ko je o svoji spolnosti ( je odkrita biseksualka) spregovorila skozi glasbo, je bil to zanjo pomemben trenutek opolnomočenja. In to je nekaj let pozneje prepoznala tudi mlajša generacija pevk, ki je začela slediti njenemu zgledu. Prošnje za nasvete in sodelovanja so ji pošiljale Britney Spears, Pink, Christina Aguilera, Avril Lavigne in mnoge druge zvezdnice, ki so teme ženske spolnosti pomagale usidrati v glasbenem mainstreamu.

Ledino je pred njimi orala prav Peaches, ki pa, tudi zaradi brezkompromisno eksplicitnih besedil, s svojimi skladbami ni osvajala glasbenih lestvic. Potem ko so se sredi devetdesetih s hrupno zasedbo The Shit, v kateri je ustvarjal tudi poznejši grammyjevec Chilly Gonzales, zadeli ob zid, se je odločila za solistično kariero. Njen takrat zelo trendovski electroclash oziroma oster elektronski punk so najprej opazili pri majhni nemški založbi, zato se je na prelomu tisočletja preselila v Berlin. Kmalu po izidu plošče The Teaches of Peaches, prve pod imenom Peaches, ki si ga je izposodila v skladbi 4 Women Nine Simone, so jo na skupne turneje povabili Marilyn Manson in Queens of the Stone Age. Med skupno britansko turnejo s prijateljico in somišljenico Feist leta 2000 je bila Peaches s svojim ustvarjanjem glasbe z elektronskimi inštrumenti navdih za začetek glasbene kariere tudi za takrat še vizualno umetnico M.I.A. Nad njo se je odkrito navduševala tudi Madonna.

Ja, Peaches je svoje plošče prodajala v razmeroma skromnih nakladah, a sporočila, ki jih je posredovala skozi svojo glasbo, videospote in koncertne performanse, je bilo težko preslišati. Njena glasba je do širšega občinstva prišla tudi skozi številne filme in televizijske serije, denimo animirani South Park. Ali pa s kultno sceno iz filma Izgubljeno s prevodom, v kateri Bill Murray brezizrazno in naveličano zre v striptizeto, ki se mu pred nosom zvija v ritmu komada Fuck The Pain Away. Sofia Coppola je s tem genialno ujela morda ključen atribut Peaches. Njena glasba zaradi humorja in parodičnosti ni predstavljena kot pogumno feministično dejanje, toda prav v tem skriva potencial (njenega) osvobajanja. 

Koncert:
Peaches, Warrego Valles
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 15. junija 2018