Dr. Marko Stabej: Očitek, da posegamo v slovenski jezik, je iz trte izvit

Odpravljanja diskriminacije na podlagi spolne pripadnosti

Tudi danes so interni akti v skoraj vseh javnih zavodih (in seveda gospodarskih podjetjih) v Sloveniji zapisani le v moški slovnični obliki. Da so njihove naslovnice tudi ženske, navadno v opombi opozarja le zapis, da »so izrazi, zapisani v slovnični obliki moškega spola, uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za oba spola«. Tako je bilo od njene ustanovitve tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Letos aprila pa je senat FF odločil, da bo tri leta veljalo »obratno« pravilo, da bodo torej vsi interni akti fakultete napisani v ženski, nato pa izmenično v moški ali ženski slovnični obliki, v obeh redakcijah pa bodo veljali za »kateri koli spol«.

Čeprav sklep velja le za interne akte FF, se pravi pravilnike, dopolnitve pravilnikov, izjave, pogodbe, odločbe in podobno, torej v glavnem generična besedila, ki ne vsebujejo poimenovanja konkretnih oseb, so nekateri mediji »ocenili«, da so senatorji in senatorke s potrditvijo sklepa začeli izvajati »kulturno revolucijo« na FF in odprli pot v maličenje slovenskega jezika. Ugledni jezikoslovec Kozma Ahačič je prejšnji teden v prispevku za časnik Delo sklep označil kot »enega najbolj avtoritarnih jezikovnih ukrepov v zadnjih desetletjih« in »poseg v sámo jedro slovničnega ustroja slovenščine«, zlasti pa je izpostavljal konkretne probleme, ki lahko nastanejo z »odmiki od nevtralnosti« moškega slovničnega spola.

No, s Filozofske fakultete so nam poslali primer tako revidiranega novega pravilnika, ki v 2. členu, naslovljenem »Občutljiva raba jezika«, opozarja, da se v pravilniku »uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) nanaša na kateri koli spol«. Res je sicer sprva malce nenavadno brati takšno besedilo v le ženski slovnični obliki (torej študentke, profesorice, koordinatorke namesto študentov, profesorjev in koordinatorjev itn.), toda dobronamerni bralec se hitro privadi dikciji, če seveda razume, kakšni nameni so senatorje in senatorke vodili pri sprejemanju sklepa.

Odgovor na to vprašanje smo poiskali pri dr. Marku Stabeju, profesorju na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti, ki je bil kot senator FF član delovne skupine, ki je pripravila danes veljavni sklep o »občutljivi rabi jezika«. Sklep sicer ni brez precedensa na slovenskih fakultetah. Tudi na Fakulteti za socialno delo so že več kot desetletje vsi interni akti zapisani le v ženski slovnični obliki. Enako pa od minulega ponedeljka velja tudi na Fakulteti za družbene vede. Senat FDV je obenem »ostro obsodil sovražni govor, ki ga je sprožil sklep Senata FF«, in »se pridružil pozivu pristojnim organom, da se v skladu s svojimi pristojnostmi nanj odzovejo«.

Ne preseneča, da je zamenjava moškega z ženskim slovničnim spolom v internih aktih FF odmevala v splošni in strokovni javnosti, saj bralci niso seznanjeni s konceptom »spolno občutljive rabe jezika«. Iz geste senata Filozofske fakultete lahko sklepamo, da so zaposleni na tej fakulteti bolj ozaveščeni o problemu spolne diskriminacije v jeziku. Pa vendar, kako vi med delom na fakulteti zaznavate ta problem? Se vaše kolegice in študentke zaradi uporabe le moškega slovničnega spola v pravilnikih fakultete čutijo diskriminirane in nenagovorjene?

Težko je reči, kdo in koliko se je zaradi dozdajšnjih pravilnikov v le moški slovnični obliki čutil diskriminiranega. Pri tehtanju teh vprašanj je potrebna precejšnja previdnost, kajti če tistega, ki ima najmanj pravic, vprašamo, ali bi jih imel več, bo njegov odgovor največkrat nikalen, saj si ne predstavlja zares, kaj bi pridobil, če bi imel več pravic, hkrati pa bi se v njem morda zasadila skrb, da bi na koncu zaradi novih pravic utrpel še več krivic. Prepričan sem, da bi večina ljudi – v tem primeru ženske – na neposredno vprašanje, ali jih dosedanja pravila motijo, odgovorila z ne. Po drugi strani pa bi po mojem večino žensk motilo, če bi bile npr. diplomske listine zapisane le v moški slovnični obliki. Misel o spolno občutljivi rabi jezika, ki smo jo sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja v našem prostoru začeli ozaveščati pod imenom neseksistična raba jezika, seveda ima svoje vrhove, doline, valovanja, občasno pa pride s svojimi zahtevami na dan bolj odločno. Tudi na Filozofski fakulteti so se v zadnjem obdobju, zlasti v minulem letu, okrepile pobude, da bi za problem odsotnosti ženskega slovničnega spola v njenih internih aktih poiskali ustrezno rešitev, saj se je dosedanja praksa marsikomu, in to ne samo ženskam, zdela diskriminatorna. Od tod pobuda senata za oblikovanje delovne skupine, ki bi proučila to področje in ponudila vsaj za neko obdobje predvidljive rešitve.

Niti najmanj pa se mi ne zdi smešno, če me kdo zaradi nesporazuma, ki so ga nedobronamerni razpravljavci s svojimi tezami povzročili v javnosti, pokliče »gospa profesorica«.

Kako je pravzaprav delovala delovna skupina, katere član ste bili? 

No, usus delovanja takšnih skupin je pripraviti predlog, ga znotraj skupine potrditi, če se le da, v soglasju in ga nato posredovati senatu v odločanje. Naš predlog torej ni bil strokovna ekspertiza ali pravno mnenje. Naša naloga je bila zelo konkretna. Najti približno zadovoljivo rešitev, s katero bi vsaj za nekaj časa odpravili vsakokratno razpravljanje o spolni diskriminaciji v pravilnikih fakultete, saj je to senatorjem in senatorkam odvzemalo čas, namenjen vsebinski razpravi o določenem pravilniku. Člani komisije, v njej smo bili jezikoslovci in sociologi, smo se seveda zavedali, da je tema obsežna in kompleksna. Prepričani smo bili, da se ji bomo, iščoč ustrezne rešitve, morali posvetiti daljše časovno obdobje.

A ste vendarle dokaj hitro sprejeli sedanjo odločitev.

Spomnim se, da sem sredi devetdesetih v razpravah o neseksistični rabi jezika navajal podobne argumente, kakršne ima danes marsikateri razpravljavec, ki trdi, da naš sklep ni v skladu s slovenskim jezikom in podobno. Tedaj mi je ena izmed pravnic, bila sva v isti delovni skupini za obojespolno redakcijo tedanjih šolskih zakonov, ki je pred tem v javni razpravi trdila, da takšna redakcija s pravnega vidika ni mogoča, zelo neposredno pojasnila, da pravniki, dokler ni nujno spreminjati stvari, vedno vztrajajo, da spremembe niso v skladu s pravom. Ko pa so spremembe iz tega ali onega razloga nujne, je dodala, se pa izkaže, da je mogoče z nekaj napora premakniti pravno gradivo v smer, ki jo spremembe v družbi narekujejo. Tedaj sem doumel, da so spremembe torej mogoče, če le obstaja volja.

Ste se za takšen sklep odločili tudi zato, ker je za pisce pravilnikov najenostavnejši?

Zavedati se moramo, da imajo ljudje, ki pripravljajo interne akte na fakultetah, še kopico drugega dela in niso zares usposobljeni za kompleksnejše delo z jezikom. Tudi zato sem se zelo strinjal s sedanjim predlogom, saj od pripravljavcev ne zahteva posebnih stilističnih, besedilnih in jezikovnih znanj s področja urejanja besedila ali samostojnega odločanja pri iskanju ustreznih jezikovnih rešitev. Pri pisanju pravilnikov zagotovo lahko nastanejo zadrege, ko je treba vanje ustrezno umestiti kategorije študentk mater, študentov očetov ali pa denimo nosečih študentk. Toda skoraj vsak zna prestaviti celoten pravilnik iz moškega v ženski slovnični spol. Res pa je, da smo se tako malce pilatovsko izognili eksperimentiranju z alternativnimi rešitvami.

To vam očitajo nekateri kritiki, ko trdijo, da so na voljo tudi elegantnejše rešitve za odpravo ali omilitev spolne diskriminacije v jeziku. Denimo že zdaj ponekod uveljavljeni podčrtaji (na primer: Obiskovalke_ci so se udeležile_i izleta.), obojespolno navajanje poimenovanj, morda celo izdaja pravilnikov v obeh slovničnih spolih. Ste se pogovarjali o teh rešitvah?

Sam sem premišljeval o petih variantah. Prva je, da ne narediš ničesar ali celo rečeš, da še tista opomba, da pravilnik velja tudi za ženske, nima smisla, saj je tako in tako jasno, da velja tudi zanje. Druga možnost so zapisi z vključevanjem obeh slovničnih spolov. V praksi to največkrat pomeni uporabo poševnice ali vezajev, vendar je takšen tekst strašno naporno pisati in brati. V tem primeru je bolje navajati oba spola, morda tudi kaj strniti, vendar je takšno pisanje zahtevnejše, kajti za oba spola je treba izbrati pravo pridevniško in glagolsko obliko, tekst pa je, če vsebuje denimo šest poimenovanj oseb v obeh spolih zapored, tudi težko berljiv. Tretja možnost, za nekatere najradikalnejša, je uporaba podčrtajev, saj bi z njimi besedilo nagovorilo pripadnike vseh spolov. Toda uvedba takšnega zapisa se zdi mnogim nepotrebna, kajti zavest o drugačnih, nebinarnih spolnih identitetah je v družbi še zelo šibka. Po mojem jezikoslovnem mnenju je sicer načelno mogoče, da bi se v jeziku sčasoma pojavile nove, spolno nebinarne slovnične oblike, vendar se to ne bo zgodilo čez noč, zagotovo pa teh procesov ne more pospešiti le podčrtovanje. Poleg tega bi se tudi v tem primeru pojavili zapleti pri pisanju in branju takšnih besedil. Četrta možnost je tista, ki smo jo izbrali mi, peta pa vključuje sočasno redakcijo dokumentov v različnih spolno slovničnih oblikah. Sam tej možnosti, objavi aktov v moški, ženski ali še kakšni, nevtralnejši, slovnični obliki nisem naklonjen, kajti z izdajo pravilnikov v različnih redakcijah bi se lahko zgodilo – kot se to dogaja v večjezičnih okoljih, kot je denimo EU –, da bi bila le ena izmed njih referenčna. V tem primeru bi sicer načelno zagotovili enakopravnost, v praksi pa bi se uporabljala le ena različica, kar bi spet utrdilo diskriminacijo spola v jeziku.

Precej senatorjev in senatork je imelo do dikcije »vsi spoli« precejšnje zadržke. Niso razumeli, zakaj omenjati več spolov, če imamo samo dva.

Zakaj, če sklep zadeva le interne akte fakultete, vaš kolega Kozma Ahačič trdi, da bi se lahko pojavila zapisa, kot sta »Janez Novak, študentka slovenščine« ali pa »Maja in Janez sta študirali«? V katerem primeru, če to drži, bi lahko naleteli na tovrstno dikcijo? 

Kolega bi moral sam pojasniti, kako je prišel do tega sklepa, kajti sam ne vidim nobene možnosti, da bi dikcija iz pravnega akta prešla v tako konkretno rabo. Pravni akti zaobjemajo pravilnike, njihove dopolnitve in podobno. Imajo drugačen status kot vpisni obrazci, diplomske listine ali komunikacija s študenti. Poimenovanje dveh oseb različnega spola z imenom in priimkom nima nič opraviti s pravnim aktom, saj ima ta abstraktno referenco. Dikcija »Janez Novak, študentka slovenščine«, ki se je pojavila v prispevku Kozme Ahačiča, bo zato tam tudi ostala. V jezikovni praksi zanjo ni mesta. Imam pa občutek, da nekateri kolegi zelo radi izpostavljajo paradokse, ki bi lahko nastali, če bi določitve sklepa uveljavile v besedilih, ki niso pravni akti. Ker se to ne bo zgodilo, njihove teze niso zares relevantne. Seveda pa lahko vsak, če zares hoče, išče in morda tudi najde paradokse. Niti najmanj pa se mi ne zdi smešno, če me kdo zaradi nesporazuma, ki so ga nedobronamerni razpravljavci s svojimi tezami povzročili v javnosti, pokliče »gospa profesorica«. Še manj smešno se mi zdi, da zaradi njihovih zapisov del javnosti, ne le tiste šovinistične, ki se napaja iz rumenega tiska, razume naš sklep kot napad na svojo temeljno identiteto. Še posebej sprevrženo pa je, da je človek, ki je zanetil nesporazum, svoj prispevek objavil v tednu pred volitvami. V njem je namreč izrazil skrb zaradi politizacije tega vprašanja, v resnici pa je z navidez strokovno razpravo ubral v javnosti ravno tiste strune, da je sam spolitiziral naš sklep.

Vaša rešitev za omilitev diskriminacije v jeziku je bistveno manj »radikalna« od uveljavljanja novih jezikovnih praks na nekaterih zahodnih univerzah. Na Univerzi v Torontu so denimo sestavili seznam spolno nevtralnih neologizmov, ki jih namesto izrazov ona in on lahko uporabljajo pripadniki »drugih« spolov, kar morajo v komunikaciji s študenti upoštevati tudi profesorji.

Nekaj podobnega očitajo naši skupini, ko pravijo, da se gremo jezikovno inženirstvo, posegamo v jezik in mu dodajamo jezikovne možnosti, takšne, ki so daleč od uveljavljene rabe jezika. To so, če prav razumem te očitke, izrazito tendenčne in neupravičene trditve. Posegamo le v določeno obliko prakse slovenskega jezika. To je vse. Ne izumljamo ničesar novega. Človek, ki prebere pravilnik, hitro zazna, da v njem ni nobenega novega izraznega sredstva. Tudi ko smo na seji senata prebrali pravilnik v tako revidirani različici, ni imel nihče težave z razumevanjem besedila. Tisti, ki nasprotujejo naši odločitvi, ne govorijo o konkretnih besedilih, temveč na pamet ocenjujejo, da bo vnesla zmedo. Da, lahko jo vnese, če hoče kdo s tendenčno interpretacijo člena vnesti zmedo.

Očitek, da posegamo v slovnico in slovenski jezik na način, na kakršnega se v zadnjih 200 letih še ni posegalo, je tako iz trte izvit, da ga enostavno ne razumem.

Vaš sklep je manj »radikalen« tudi v tem, da v pravilnikih uporabljena slovnična spola ne nagovarjata »vseh spolov«, temveč (le) »kateri koli spol«. Zakaj takšna odločitev?

Naš predlog je, čeprav smo ga sprejeli hitro, vendarle nastal kot kompromisna rešitev, saj smo morali upoštevati različne zahteve, pomisleke in občutja, ki smo jih imeli do tega vprašanja v delovni skupini in senatorke in senatorji. Tudi v senatu smo se pogovarjali o tem, da se tiste osebe, ki zavračajo binarne spolne identitete, z uporabo le moškega ali ženskega slovničnega spola spet ne bodo čutile nagovorjene. No, mnenje večine v družbi je sicer znano: pa kaj potem? Mi smo vendarle hoteli oblikovati pravilnike, ki bi nagovarjali tudi te osebe. Toda precej senatorjev in senatork je imelo do dikcije »vsi spoli« precejšnje zadržke. Niso razumeli, zakaj omenjati več spolov, če imamo samo dva. V takšnem predlogu so zaznali provokacijo. Zato se je naša delovna skupina odločila uporabiti dikcijo »katerega koli spola«, saj je ta formulacija dovolj odprta, da lahko pokrije dvojino ali več spolov. Sicer pa so nam nekateri že tako in tako očitali, da s svojim predlogom vsiljujemo misel o obstoju več bioloških spolov.

Sprejetje sklepa številka 41 je seveda predvsem simbolna gesta, ki pa ne odpravlja spolne diskriminacije v družbi. Tudi člani delovne skupine verjetno pri snovanju sklepa niste razmišljali le o slovničnih pravilih?

Seveda drži, da sta bolj kot spolna diskriminacija zaradi slovničnih pravil v javnem diskurzu problematična šovinizem in mačizem. Toda če vsak ne naredi na svojem področju tistega, kar za omilitev diskriminacije lahko stori, potem ne bomo nikoli ničesar spremenili. Pričakovanje, da mora jezik »počakati«, da se zgodijo spremembe na drugih področjih, je utvara. Nič se ne zgodi samo po sebi. Vse človekove pravice, tudi pravice žensk, so bile izbojevane. Boj še traja. Ne nazadnje bi tudi katoliška cerkev lahko – nočem biti provokativen – spodbudila nastanek nove besede, če bi dovolila duhovnicam opravljati za zdaj le za moške rezerviran poklic ali če bi vodenje župnij zaupala župnicam. Mislim si tudi, da oglas, ki ponuja delovno mesto vodje podjetja direktorju, bolj nagovarja moške, saj je slovnična oblika v oglasu skladna z njihovim biološkim spolom.

Družba se spreminja, jezik na te spremembe lahko malce vpliva ali jih le odseva. Naša odločitev je zagotovo bila simbolna gesta, a le kamenček v mozaiku procesov odpravljanja diskriminacije v družbi na podlagi spolne pripadnosti. Res pa je, da elegantnih in neopaznih rešitev ni. Toda očitek, da posegamo v slovnico in slovenski jezik na način, na kakršnega se v zadnjih 200 letih še ni posegalo, je tako iz trte izvit, da ga enostavno ne razumem. Na podlagi česa tako trdi kolega, ki je eden izmed najboljših poznavalcev zgodovine slovenskega knjižnega jezika?