Hitreje, a do krivičnejše pravice

Slovenijo je evropska komisija spet pohvalila zaradi razmer v pravosodju, posebej zaradi zmanjševanja sodnih zaostankov. Na prvi pogled se to zdi dobro, čakalne dobe v pravosodju so krajše, ljudje hitreje pridejo do pravice, postopki pred sodišči so krajši … A hitrejši postopki nujno pomenijo manjše pravice in varovalke v pravosodnih postopkih, to potrjuje tudi statistika. To pa je še posebej sporno v kazenskih postopkih, kjer gre za najresnejše posege države v posameznikove pravice.

Pred časom je evropska komisarka za pravosodje Věra Jourová izrecno pohvalila napredek Slovenije pri odpravi sodnih zaostankov. Podlaga za pohvalo je redni letni pregled razmer v pravosodju v članicah Evropske unije, tako imenovani Justice Scoreboard, ki ga v sklopu zunanjega nadzornega mehanizma EU nad pravosodji držav članic izvaja evropska komisija.

Ta mehanizem za leto 2016 razkriva, da Slovenija kljub zelo visokemu pripadu zadev na prvostopenjskih sodiščih še naprej »uspešno zvišuje stopnjo reševanja vseh zadev in skrajšuje povprečne čase reševanja vseh zadev na prvi stopnji«, kot so evropsko poročilo povzeli na pravosodnem ministrstvu. To potrjujejo podatki. Stopnja reševanja zadev je bila višja kot leto poprej, znašala je 106 odstotkov. Povprečni čas reševanja zadev na prvi stopnji se je z 82 dni leta 2015 skrajšal na 72 dni leta 2016. Od začetka spremljanja in ocenjevanja Slovenije v okviru Justice Scoreboarda se je za več kot polovico zmanjšalo število odprtih sporov na prvi stopnji – z 18,6 zadeve na sto prebivalcev leta 2010 na 7,2 zadeve leta 2016.

Zdi se, da Slovenija res uspešno odpravlja največjo hibo v pravosodju – dolgotrajno reševanje zadev –, zaradi katere je bila pred evropskim sodiščem za človekove pravice pogosto obsojena zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku. Skrajševanja sodnih zaostankov se sicer posamezna država lahko loti na dva načina, z vlaganjem občutno večjih finančnih sredstev v pravosodni sistem in s tem v količino in kakovost kadra ter v posodobitev z rabo novosti, ki jih omogoča tehnološki napredek, kjer fizične listine zamenjajo elektronski vpisniki in zbirke podatkov. Ali pa z zakonodajnimi spremembami, ki omogočajo hitrejše postopke, pri čemer to hkrati vedno pomeni zniževanje standarda pravic ljudi, ki jih obravnava pravosodni oziroma sodni sistem.

V praksi države sodne zaostanke rešujejo na oba načina hkrati, vprašanje je le, kateri je prevladujoč. Prvi resen projekt odprave sodnih zaostankov je začela prva Janševa vlada oziroma njen pravosodni minister Lovro Šturm. Šlo je za projekt Lukenda, poimenovan po istoimenski sodbi evropskega sodišča, s katero je bila Slovenija prvič obsojena zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Projekt Lukenda je temeljil na vlaganju večjih sredstev v zaposlovanje sodnikov in podpornega kadra, spremljal pa ga je nesrečni stranski učinek. Enkratna zaposlitev 175 sodnikov in 750 članov podpornega osebja je pomenila precejšnje znižanje zaposlitvenega standarda pravnikov, ki so vstopali v sodni sistem, kjer je delo odgovorno in zahtevno, a hkrati v primerjavi z drugimi pravniškimi poklici slabše plačano.

Le še 37 odstotkov ljudi v kazenskih postopkih obsodi sodnik, preostale kar tožilec v sodelovanju s policijo.

Toda na stanje sodnih zaostankov je to imelo le omejen vpliv. Pahorjeva vlada – oziroma njen pravosodni minister Aleš Zalar – se je zmanjševanja sodnih zaostankov lotila drugače. Z vlaganjem v informatizacijo in z uvajanjem hitrih sodnih postopkov – tudi ali predvsem na kazenskem področju. Prav na kazenskem področju bi se nad pohvalami EU lahko najbolj zamislili. Hitri kazenski postopki – kaznovalni nalog, priznanje krivde in sporazum obdolženca s tožilstvom – so se v praksi prijeli bolj, kot bi si ob uvedbi kdorkoli lahko mislil. Razlog je v tem, da gredo na roke vsem akterjem pravosodnega sistema. Vsem, razen obdolžencem.

V teh institutih, ki tožilstvu in tudi sodiščem omogočajo hitro reševanje kazenskih zadev, so pravice obdolžencev precej manjše, kot bi jih imeli, če bi za vse in v vseh primerih veljal klasični kazenski postopek, ki obdolžencem zagotavlja številne varovalke. Te so namenjene čim poštenejši obravnavi obdolženca in dognanju čim boljšega približka resnici pri odločitvi sodišča, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne.

Iz letnega poročila o delovanju tožilstva za lansko leto izhaja, da je bilo pred kazenskim sodiščem obsojenih 6796 ljudi, le še 37 odstotkov izmed njih po klasičnem kazenskem postopku. Tretjina obsojenih je bila obsojena na podlagi priznanja krivde, to pomeni, da so zaradi nekoliko ugodnejše ponudbe tožilstva oziroma nižje ali blažje kazenske sankcije, kot bi jih lahko doleta po sojenju, priznali krivdo. Sojenja, na katerem bi lahko dokazovali svoj prav in izvajali dokaze v svojo korist, potem sploh ni bilo. Sodnika so ti obsojenci videli zgolj, ko jim je izrekel kazensko sankcijo. Enako je pri pogajanju med tožilstvom in obrambo, ki ga tožilstvo ponudi zgolj nekaterim obdolžencem po lastni presoji. Lani je bilo tako obsojenih 333 ljudi. Kar četrtina obsojenih pa je bila pred kazenskim sodiščem obsojena, ne da bi sploh videla sodnika. Včasih niso videli niti tožilca ali celo policista.

Iz tožilskega letnega poročila tudi zelo jasno izhaja, kateri so glavni razlogi za hitre postopke – časovna in stroškovna učinkovitost: »Uvajanje skrajšanih, poenostavljenih in konsenzualnih postopkov lahko bistveno pripomore k hitrejšemu in posledično cenejšemu poteku kazenskih postopkov.« Iz poročila še izhaja, na kar marsikdo opozarja že dlje – da večinoma obdolžencem dejansko ne sodi več sodnik, pač pa kar tožilec: »Institut sporazuma o priznanju krivde in institut priznanja krivde evidentno skrajšujeta trajanje postopka, zmanjšujeta stroške kazenskega postopka in obremenjenost sodišč, saj se v postopku pogajanj o priznanju krivde funkcija pregona in sojenja pravzaprav zlijeta v eno samo, kajti tožilec, ki kaznivo dejanje preganja, prevzame tudi glavni element funkcije sojenja: celostno opredelitev o krivdi obdolženca in določanje višine kazni.«

V predkazenskem postopku, kjer se začrtajo pogoji za obtožbo in obsodbo, ima odvetnika le pet odstotkov ljudi. Drugi ga večinoma nimajo zato, ker si ga ne morejo privoščiti.

V takšnih razmerah je še posebej pomembno, da imajo obdolženci zagovornika, odvetnika, pomoč pri odločanju, saj na »pomoč« sodnika ne morejo računati. A ga nimajo. Na to so opozorili raziskovalci Mirovnega inštituta v nedavni raziskavi Krepitev procesnih pravic v kazenskih postopkih. Z vidika pravic obdolžencev, predvsem pravice do obrambe, so pregledali 150 sodnih spisov v kazenskih zadevah. In ugotovili, da sta v skrajšanih kazenskih postopkih pred okrajnimi sodišči, v katerih je predlagana izdaja kaznovalnega naloga, »obveščanje o tej pravici ter dostopnost odvetnika pomanjkljiva. V omenjenih postopkih se glavna obravnava na sodišču ne opravi. Obdolžena oseba v tem primeru ni vabljena na sodišče in je sodnik ne zasliši, kar sta praviloma priložnosti, ob katerih sodišče obdolžence obvešča o njihovi pravici do zagovornika. V nekaterih analiziranih primerih obdolžencev ni zaslišala niti policija v predkazenskem postopku – ne le da so bili ti osumljenci obsojeni, ne da bi podali kakršnokoli izjavo, ampak nikoli tudi niso bili poučeni o svojih pravicah, torej niti o pravici do zagovornika.« Ugotovili so še, da celo v pogosto odločilnem trenutku – v predkazenskem postopku – zelo malo oseb zastopa odvetnik: »V zadevah, ki smo jih analizirali, je le 5 odstotkov osumljenih za ta del postopka najelo zagovornika. Eden od glavnih razlogov za to je nezmožnost osumljenca, da storitev odvetnika plača. Brezplačna pravna pomoč je v tej fazi slabo dostopna, zato se posamezniki, ki si odvetnika ne morejo privoščiti, s policijskimi postopki soočajo brez podpore odvetnika.«

Zmanjševanje sodnih zaostankov zagotovo ima pozitivne učinke za vse, tudi za obdolžence v kazenskih postopkih, saj postopki ne trajajo več nerazumno dolgo. A način, na katerega se je država pod vladami različnih političnih predznakov lotila reševanja te problematike, je ravno na najobčutljivejšem, kazenskem področju sedanjim in vsem bodočim obdolžencem prinesel precej več negativnih kot pa pozitivnih učinkov.